Vseprisotnost zaslonov, digitalnih vsebin in drugih digitalnih tehnologij (v nadaljevanju zaslonov) je izziv, s katerim se predhodne generacije staršev niso srečevale. Prav tako so te naprave vstopile v šolski prostor in s seboj poleg obljubljenih prednosti prinesle težave, zaradi katerih se vse bolj preizprašuje upravičenost njihove uporabe med otroci in mladostniki. Na tem mestu se ne bomo ustavljali pri statistikah in naštevanju posameznih težav, ki jih opažamo pri otrocih in mladostnikih. O tem je veliko napisanega na drugih mestih (na primer: www.programneon.eu, www.spletno-oko.si, www.safe.si, www.afterbabel.com).
Namen tega prispevka je predstaviti pogosto spregledan vidik neustrezne, prekomerne ali prezgodnje uporabe zaslonov: zaviranje dozorevanja otrok, ki je lahko izvor mnogih učnih, čustvenih ali vedenjskih težav, katerih pojavnost strmo narašča.
Kanadski razvojni in klinični psiholog Gordon Neufeld, avtor na odnosu osnovanega razvojnega pristopa, meni, da je zrela oseba:
- Samosvoja – suvereno sledi svojim željam, vrednotam in zanimanjem,
- Socialna – lahko je zavzeta in odgovorna v skupnosti, a pri tem ne izgubi svoje individualnosti,
- Prilagodljiva – zmore se učiti iz svojih napak in lahko sprejme, ko je nekaj brezplodno, ter si preko občutja žalosti ob tem sčasoma tudi opomore. To postane jedro psihične odpornosti ter prožnega odzivanja na stres in druge preizkušnje.
Neufeld meni, da gre pri dozorevanju za potencial, ki ga lahko razvije vsakdo, vendar so za to potrebni ustrezni pogoji. Da bi se proces dozorevanja res odvil in bi pri posameznikih lahko opazili te lastnosti, je nujno, da so tekom razvoja vpeti v skrbne, globoke in zadovoljujoče odnose ter imajo obilo možnosti za raziskovanje ter izražanje svojih zanimanj, zmožnosti ter drugih notranjih psihičnih procesov (npr. občutij). Tako nastaja podlaga za zdravo doživljanje sebe.
Otroci, ki nimajo na voljo ustreznih pogojev, lahko ostanejo ujeti v nezrelosti. Pri njih zaradi nedovršenih procesov zorenja med drugim opažamo več impulzivnosti, težave s samouravnanjem, samoiniciativnostjo, pozornostjo, učenjem, prosocialnim vedenjem itd.
Vendar je dozorevanje šele sekundarna naloga navezanosti. Njena primarna naloga je preživetje. Za nebogljenega človeškega mladiča je povezanost izenačena s preživetjem, saj brez nege in oskrbe sam ne bi preživel. Poleg tega je obdobje nebogljenosti pri človeku dolgo več let. Navezanost lahko tako postavimo ob bok drugim osnovnim potrebam, kar je poudarjal že John Bowlby, začetnik znanstvenega raziskovanja navezanosti. Kot osnovna potreba ima navezanost odgovarjajoči notranji vedenjski ustroj, ki omogoča njeno zadovoljitev, ki ni odvisen od posameznikove volje. To pomeni, da otrok nenehno nezavedno spremlja stopnjo povezanosti s skrbnikom. Ko ta ni zadostna, se aktivirajo mehanizmi, ki naj bi zagotovili povezovanje: dojenček protestira z jokom, malček se oklepa starša ali ga kliče, starejši otrok se trudi ugajati ali starša kako drugače pritegniti k sebi. Kadar so otroci v svojih prizadevanjih uspešni oz. odnos lahko jemljejo kot samoumeven, se odpre pot za drugo nalogo navezanosti, to je dozorevanje.
Vse dokler potreba po povezanosti ni zadovoljena, bo energija posameznika usmerjena v zapolnitev vrzeli, ki jo zaznava v odnosu. Otroci bi v odnosu sčasoma morali razviti občutek, da je bližina s pomembno osebo prijetna, varna, da ima s to osebo nekaj skupnega, da ji pripada in da mu je oseba zvesta, da je v odnosu pomemben, cenjen, ljubljen in sprejet v celoti.
Otroci, ki svojih potreb po povezanosti ne morejo zadovoljiti v odnosih s svojimi skrbniki, bodo občutek povezanosti iskali drugod. Bolj kot na svoje starše se bodo začeli na primer zanašati na vrstnike. Vse bolj pa odgovor na vrzeli v odnosih postajajo tudi zasloni.
Zasloni lahko pomenijo most pri vzdrževanju razvojno podpornih odnosov, ko ne moremo biti skupaj s tistimi, ki so nam pomembni. Starši, ki morajo na službeno potovanje, lahko preko video klica še vedno vzdržujejo stik z otrokom in tako premostijo obdobje ločenosti. Takšna raba zaslonov bo z vidika podpore razvoju dobrodošla, ko pa so zasloni trajno uporabljeni kot nadomestek za prave povezanosti, njihova uporaba lahko posega v zadovoljujoče izpolnjevanje potrebe po povezanosti.
Mnoge aktivnosti, do katerih dostopamo preko zaslonov, nagovarjajo ravno temeljno potrebo po povezanosti in na ta način privablja njihovo uporabo. Video igrice, družabna omrežja in mnoge aplikacije so oblikovane tako, da udejstvovanje v njih posnema učinke zadovoljevanja potrebe po povezanosti v možganih. Ker učinke povezanosti samo posnema, te potrebe ne more zares zadovoljiti hkrati pa z večanjem obsega časa, preživetega ob teh aktivnostih, lahko zavira željo po resničnih povezanostih in krni priložnosti za zadovoljevanje te potrebe. Otroci in mladostniki se ujamejo v začarani krog navidezne zadovoljitve po povezanosti, ki pa ne more nuditi prave zadovoljitve.
Druga težava, ki se pojavi ob prekomerni rabi zaslonov, je to, da čas, ki ga otroci preživijo ob zaslonih, posega v čas, ki bi ga sicer lahko uporabili za aktivnosti, kjer bi lahko razvijali svojo individualnost, odkrivali in urili svoje zmožnosti, ter raziskovali svoje interese. Psiholog Douglas Gentile je to povzel takole: »Čas preživet pred zasloni, je čas, ki ni preživet drugje«. S tega vidika je problematična tudi enourna raba zaslonov na dan, če to nadomešča čas, ki bi bil sicer namenjen prostemu času otroka ali času, ko bi lahko bil deležen pristne povezanosti s skrbniki.
Povečana raba zaslonov pri otrocih je lahko posledica nezadovoljenih odnosnih potreb otrok, hkrati pa se s prisotnostjo otrok na zaslonih krčijo možnosti oblikovanja pristnih in razvojno spodbudnih odnosov, ki so temelj in nujni kontekst za psihično dozorevanje. Prav tako se krčita čas in prostor, v katerem imajo otroci možnost spoznavati sebe, svoje zmožnosti in interese in v katerem se poraja njihova pristna individualnost. Oboje posega v in zavira procese rasti, ki otroka vodijo v zrelost in so podlaga psihičnega zdravja.
To je nujni pogoj, da se lahko prosto izražajo in imajo dovolj priložnosti za raziskovanje, ter razvijanje svojih potencialov.
Hkrati pa moramo poskrbeti, da v te prostore vstopajo napolnjeni z občutkom varne povezanosti.
Viri:
- Haidt, J. in Winkleman, S. (2025, February 27). The most compelling argument against tech in schools. After Babel. https://www.afterbabel.com/p/sophie-winkleman-tech-schools
- Neufeld, G. in Maté, G. (2024). Otroci nas potrebujejo: Zakaj so starši pomembnejši od vrstnikov. Primus.
Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.
