Kako razumeti medvrstniško nasilje postaja vse pogostejše vprašanje, saj njegovih posledic ne čutijo le žrtve, temveč tudi vsi drugi, ki so neposredno ali posredno vpleteni. Običajne razlage vedenja otrok, ki v medvrstniških odnosih povzročajo nasilje, se osredotočajo na teze neravnovesja moči, modelnega učenja, pomanjkanja empatije ali tezo občutka upravičenosti, da posameznik lahko ravna z drugimi, kot želi, ali poseže po vsem, kar želi. Tovrstne razlage so se izkazale kot pomembne v spoprijemanju z medvrstniškim nasiljem, vendar vseh njegovih vidikov ne morejo pojasniti.
Ko poskušamo razumeti globje psihične vzvode, ki v otroku vzbudijo nasilno vedenje do vrstnikov, nam Neufeldov pristop ponuja pogled skozi perspektivo navezanosti. Nasilje med vrstniki se namreč dogaja v kontekstu odnosa in je, kot pravi Gordon Neufeld, kanadski klinični in razvojni psiholog, neločljivo povezano s čustvenimi procesi, ki imajo svoje izvore v procesih navezanosti.
Kaj to pravzaprav pomeni?
Odvisni instinkti otroka naredijo dovzetnega za skrb, ki jo nudi odrasli: otrok v odraslem išče zaščito, oporo, oskrbo, vodenje, usmerjanje in varnost.
Alfa instinkti pa v odraslem vzbujajo skrbniško vedenje, kjer se odrasli ob zaznani ranljivosti in odvisnosti šibkejšega odzove s skrbnostjo, tako da neguje, oskrbuje, orientira, vodi in drugače prevzema odgovornost za otroka. To je evolucijska rešitev za izredno nebogljenost otrok, ki še niso zmožni skrbeti zase in si zagotavljati preživetja. Tako kot odvisno vedenje, ki se pojavi v prisotnosti nekoga, ki je prepoznan kot zmožen zagotavljanja skrbi, se alfa instinkti vzbudijo ob zaznani ranljivosti in odvisnosti. Alfa in odvisno vedenje se pojavljata v vseh odnosih, tudi prijateljskih in partnerskih, le da se tu vloge lahko izmenjujejo glede na trenutne potrebe udeleženih. V odnosih med skrbniki in otroci pa izmenjevanje vlog ni zaželeno.
Vendar se ta red, ki zagotavlja, da so otroci dovzetni za skrb in nego, lahko hitro poruši.
Ker na vidiku ni ustreznega alfa odraslega, bodo nekateri otroci instinktivno zavzeli alfa držo.
Ko to postane vzorec, pravimo, da se je izoblikoval alfa kompleks.
Tak otrok bo ukazovalen, zahteven in bo vedno poskušal prevzeti nadzor nad situacijo. Poskuša biti v ospredju, nadvladati, preglasiti. Težko sprejema navodila in nasvete ter postane ukazovalen tudi v odnosih, kjer naj bi bil v odvisnem položaju – s skrbniki.
Navzven alfa otroci delujejo zelo samozavestno, samozadostno, neodvisno in pogosto starejši za svoja leta. Vendar pa se pod tem videzom skriva veliko negotovosti, saj so zdaj odgovorni sami zase, brez pravega varnega pristana. Moto takšnih otrok je »Nikogar ni, ki bi poskrbel zame, zato moram sam prevzeti nadzor,« ali pa »Osebam, ki naj bi skrbele zame, ne morem zaupati, zato moram prevzeti nadzor«. Za še razvijajoče se bitje je takšna pozicija polna negotovosti in nemira, ki ga običajno še niso zmožni samouravnavati. Ker pa so zavzeli alfa držo, zdaj niso več dovzetni za skrb in uteho s strani odraslih, ki naj bi podprli samouravnavanje in olajšali soočane z neprijetnimi občutji.
Ko ta občutja postanejo preveč ogrožajoča ali preplavljajoča, se pri otroku aktivirajo obrambni mehanizmi. Da bi ga obvarovali pred temi neprijetnimi občutji, bodo ti mehanizmi žrtvovali zmožnost občutiti neprijetna in ogrožajoča občutja. Odrezani od ranljivih občutij bodo otroci zdaj še vedno polni negotovosti, a te ne bodo občutili. Ko se vzpostavijo obrambe, bodo za njihovim zidom poleg neprijetnih ostala tudi druga za razvoj in socialno delovanje nujna občutja, na primer skrbnost, odgovornost, občutek zadovoljitve.
Ko se alfa instinktu, katerega neločljivi del je nadvladovanje (ki v svojem izvoru služi temu, da prevzamemo odgovornost za skrb in nego ranljivejših) zaradi vzpostavljenih obramb pridružita še čustvena otrdelost in odsotnost občutka odgovornosti, je to podlaga za mnoga zaskrbljujoča vedenja. V odnosu do odraslih ti otroci postanejo nevodljivi, ukazovalni, nespoštljivi, lahko tudi agresivni. Enako bo v odnosih z vrstniki, kjer poskušajo nadvladovati in biti v ospredju, ker pa hkrati nimajo dostopa do svojih občutij skrbnosti in odgovornosti, se bo njihovo vedenje pogosto sprevrglo v različne oblike medvrstniškega nasilja.
Naslavljanje medvrstniškega nasilja z upoštevanjem alfa dinamike odpira nove možnosti za intervencije in delo z otroki.
Ko imamo opravka z otroki, pri katerih je izrazit alfa instinkt ali se je celo izoblikoval alfa kompleks, je pomembno, da nas njihova navidezna neodvisnost in nedostopnost ne zavedeta. Oboje je odraz obrambnega odziva na občutja negotovosti zaradi izkušnje, ko njihove potrebe po odvisnosti niso bile zagotovljene.
Zavzemanje alfa vloge v odnosu z otrokom, pri katerem se je že izoblikoval alfa kompleks, pomeni izgrajevanje odnosa, v katerem za otroka postane varno prepustiti se in biti odvisen. Ker so ti otroci okoli sebe zgradili obrambne zidove, bodo težko zaupali in prepustili kontrolo. Prav tako v svoji obrambni naravnanosti in z vedenji, ki so njena posledica, lahko prej odbijajo naklonjenost odraslih, kot jo privlačijo. Odrasli bodo morali videti skozi te obrambe in razumeti, da se za njimi skriva veliko negotovosti in prizadetosti, ki sta pripeljali do čustvene otrdelosti in grobega vedenja.
Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.
