Soočanje s preprekami, problemi in z njimi povezanimi čustvi je neizogiben del življenja. Neuspeh pri nalogi, prepir s prijateljem, sprememba okolja, strah pred nastopom, razočaranje in podobne izkušnje so del otroštva in odraščanja. Starši si pogosto želijo, da bi lahko otroke zaščitili pred vsemi težavami. Vendar to ni mogoče, dolgoročno pa tudi ni najbolj koristno. Prav tovrstne neprijetne, težke, boleče izkušnje, ki so povezane s frustracijo in paleto drugih čustev, ob podpori varnih in odzivnih odraslih, otroku omogočajo, da razvija osebno prožnost – zmožnost, ki mu bo v pomoč vse življenje.
Osebna prožnost je zmožnost, da se otrok ob soočanju z življenjskimi izzivi postopoma prilagaja, okreva po težkih izkušnjah, razvija učinkovite načine spoprijemanja s stisko ter kljub oviram ohranja upanje, zaupanje vase in v druge ljudi (Masten, 2014; Ungar, 2021). Ne pomeni, da otrok nikoli ne občuti žalosti, strahu, razočaranja in drugih neprijetnih čustev, stiske, temveč da se ob podpori pomembnih odraslih nauči, kako se s temi občutji, doživljanjem uspešno soočati. Osebna prožnost ni prirojena osebnostna lastnost, ampak dinamičen proces, ki se razvija skozi odnose, raznolike izkušnje ter v interakciji z družino, skupnostjo in širšim družbenim okoljem (Ungar, 2021). Pri tem imajo starši in drugi pomembni odrasli eno najpomembnejših vlog.
Osebna prožnost se gradi v varnih odnosih.
Temelj razvoja osebne prožnosti je občutek varnosti. Otrok, ki doživlja, da ga odrasli sprejemajo, poslušajo, razumejo in podpirajo, lažje raziskuje svet, preizkuša nove stvari ter se sooča z izzivi. Raziskave kažejo, da kakovostni in varni odnosi predstavljajo enega najmočnejših varovalnih dejavnikov za zdrav razvoj otrok. Prava pot zato ni, da otroku sproti odstranjujemo vse ovire z njegove poti. Veliko bolj mu pomagamo, če smo ob njem takrat, ko mu je težko. Poslušamo ga, skušamo razumeti njegovo doživljanje, izrazimo sprejemanje njegovih občutkov ter ga na sočuten način spodbujamo, da poišče svoje vire moči in možne rešitve. Tako postopoma razvija občutek kompetentnosti, zaupanje vase in pozitivno naravnanost, da zmore obvladati stisko, rešiti problem, dobiti pomoč …
Seveda pa obstajajo okoliščine, ki presegajo otrokove zmožnosti spoprijemanja. V primerih nasilja, zanemarjanja, hudih izgub ali drugih resnih stisk je naloga odraslih, da otroka aktivno zaščitimo, mu zagotovimo varnost ter poiščemo ustrezno strokovno pomoč.
Vsako čustvo je pomembno.
Otroci se šele učijo prepoznavati, razumeti in izražati svoja čustva. Zato je pomembno, da jim odrasli pomagamo prepoznati in poimenovati njihovo doživljanje ter razumeti, da so vsa čustva sprejemljiva, koristna. Veselje, ponos, žalost, strah, razočaranje ali jeza so naravni odzivi na različne življenjske okoliščine.
Namesto da bi otrokova neprijetna čustva skušali hitro odpraviti z besedami: »Saj ni tako hudo.« ali »Ne jokaj.«, lahko rečemo: »Vidim, da si razočaran.«, »Verjamem, da ti je težko.« ali »Sem tukaj s tabo.« Ko otrok doživi, da odrasli sprejme njegova čustva in mu jih pomaga razumeti, jih tudi sam postopoma lažje prepoznava, sprejema in uravnava. Takšna podpora krepi otrokov občutek varnosti in njegovo sposobnost soočanja s prihodnjimi izzivi.
Misli vplivajo na počutje.
Način, kako razmišljamo o dogodkih, odnosih in izkušnjah, pomembno vpliva na naše počutje ter vedenje. Otroci lahko hitro zaključijo: »Nikoli mi ne uspe.«, »Nisem dovolj dober.« ali »Nihče me nima rad.« Odrasli jim lahko pomagamo razumeti, kako so povezane njihove misli, čustva, telesni odzivi in vedenje.
Spodbujamo jih lahko, da poiščejo bolj uravnotežen in spodbuden pogled na situacijo. Namesto vprašanja: »Zakaj ti ni uspelo?« lahko vprašamo: »Kaj si se iz te izkušnje naučil?«, »Kaj ti je šlo dobro?« ali »Kaj lahko naslednjič narediš drugače?« Na ta način otrok razvija vztrajnost, sposobnost učenja iz izkušenj ter zaupanje v svoje sposobnosti, moči.
Telo in duševno počutje sta povezana.
Ko je otrok utrujen, lačen ali pod stresom zaradi drugih dejavnikov, težje uravnava svoja čustva in vedenje. Osebno prožnost gradimo tudi s skrbjo za telesno in duševno dobro počutje. Dovolj kakovostnega spanja, redno gibanje, uravnotežena prehrana, sprostitev, čas v naravi ter predvidljiv dnevni ritem pomembno prispevajo k boljšemu počutju in učinkovitejšemu spoprijemanju s stresom. Koristno je tudi, če si v družini redno vzamete nekaj minut za pogovor, skupno igro, kratek sprehod ali čas brez telefonov in drugih elektronskih naprav.
Pomemben gradnik prožnosti je prilagajanje.
Pomemben vidik osebne prožnosti je zmožnost prilagajanja. To pomeni, da se otrok uči spreminjati svoje vedenje, preizkušati nove pristope ter iskati različne poti do cilja. Prožnost ne pomeni vedno vztrajati za vsako ceno. Včasih je najbolj prožen odziv prav to, da posameznik spremeni svoj pristop, poišče drugačno rešitev ali si zastavi nov, bolj dosegljiv cilj. Ob tem pa je pomembno poudariti, da odgovornost za prilagajanje ni vedno le na posamezniku. Včasih so potrebne spremembe v družini, vrtcu, šoli ali v drugih okoljih, da lahko otrok uspešno razvija svoje potenciale in se zdravo prilagaja življenjskim izzivom.
Prisotnost je dragoceno darilo.
V hitrem tempu vsakdanjega življenja pogosto pozabimo, kako pomembno je, da smo drug z drugim zares prisotni. Že nekaj minut polne pozornosti lahko otroku pomeni več kot ura skupnega časa, v katerem smo z mislimi drugje. Skupni pogovor ob večerji, branje pravljice, sprehod ali igra niso le prijetni trenutki, ampak priložnosti za krepitev povezanosti, občutka sprejetosti in varnosti. Prav v takšnih vsakodnevnih stikih otrok gradi temelje osebne prožnosti.
Odrasli smo pomemben zgled.
Otroci se veliko naučijo z opazovanjem odraslih. Če znamo poiskati pomoč, priznati, da smo naredili napako, jo sprejeti kot priložnost za učenje, se po neuspehu ponovno postaviti na noge ter poskrbeti zase, otroku kažemo, kako se lahko tudi sam sooča z življenjskimi izzivi. Pomembno je, da smo pristni in sočutni tako do sebe kot do otroka. Otroku s svojim zgledom sporočamo, da so napake, neprijetna čustva in težki dnevi normalen del življenja ter da je mogoče tudi težke izkušnje preživeti in iti naprej z novimi močmi.
Kaj lahko naredite že danes?
V družinski vsakdan lahko vključite nekaj preprostih navad:
- vsak dan si vzemite nekaj časa za pristen stik z otrokom brez telefonov in drugih motečih dejavnikov;
- otroka vprašajte, katera tri čustva je danes občutil;
- skupaj razmislita, kaj se je danes naučil, tudi če mu nekaj ni uspelo;
- pohvalite njegov trud, vztrajnost in prizadevanje, ne le uspeha;
- vsak dan namenite nekaj časa gibanju ali bivanju v naravi;
- skupaj vadite počasno dihanje ali drugo kratko aktivnost za umirjanje;
- ob koncu dneva se pogovorite in poiščite eno, dve ali tri pozitivne stvari, ki ste jih danes doživeli in ob tem občutite hvaležnost.
Majhni vsakodnevni koraki imajo dolgoročno velik učinek. Prav s pomočjo njih otrok postopoma razvija zaupanje vase, občutek varnosti, podporne odnose in učinkovite načine spoprijemanja z življenjskimi izzivi. Osebna prožnost ni nekaj, kar se razvije čez noč. Gradi se skozi številne vsakodnevne izkušnje, v katerih otrok ob podpori pomembnih odraslih vedno znova doživlja, da ni sam, da je sprejet in da zmore.
Viri:
- Masten, A. S. (2014). Ordinary magic: Resilience in development. Guilford Press.
- Štirn, M., Dolinar, M., & Šibilja, J. (2020). Krepimo osebno prožnost: Priročnik za izvedbo aktivnosti z otroki. ISA institut. https://www.medkulturnost.si/wp-content/uploads/2020/12/Priročnik_Krepimo-osebno-prožnost_KONČNA-VERZIJA.pdf
- Ungar, M. (2021). Multisystemic resilience: Adaptation and transformation in contexts of change. Oxford University Press.
Prispevek je pripravila mag. Mateja Štirn.
