Trajnostni razvoj, poleg varovanja narave, vključuje tudi socialno dimenzijo, ki poudarja pomen varnega in vključujočega okolja za razvoj posameznika. Zgodnje otroštvo je pri tem ključno, saj se takrat oblikujejo temeljni vzorci vedenja in odnosa do drugih. Pomen razvoja socialno-čustvenih kompetenc dodatno utemeljuje prenovljeni Kurikulum za vrtce (2025), ki med ključnimi usmeritvami izpostavlja kakovostne odnose, vključevanje v družbo in varno učno okolje.
Vrtčevsko obdobje predstavlja prvo intenzivno srečanje z vrstniki, kjer se otroci učijo prepoznavati čustva in razvijati socialne veščine. Načrtno razvijanje teh kompetenc deluje kot pomemben varovalni dejavnik pri preprečevanju nasilja in neposredno prispeva k ciljem trajnostnega razvoja, kot sta zdravje in dobro počutje ter spodbujanje mirne in vključujoče družbe.
Z namenom krepitve teh veščin, sem s sodelavko v skupini otrok, starih 5–6 let, izvajala preventivni Program NEON – Varni brez nasilja. Program, usmerjen v razvoj empatije in prepoznavanje osebnih meja, sva izvajali v skupini, ki ni bila najina matična. To je zahtevalo tesno sodelovanje s tamkajšnjima vzgojiteljicama. Štiri delavnice so prek iger vlog, zgodb in sodelovalnih dejavnosti obravnavale teme čustev, varnosti in iskanja pomoči.
Namen prispevka je predstaviti izkušnjo izvajanja Programa NEON ter osvetliti pomen timskega sodelovanja pri uvajanju preventivnih vsebin. Zgodnje razvijanje empatije in odgovornosti je namreč temelj za oblikovanje trajnostno naravnane družbe.
TRAJNOSTNI RAZVOJ IN SOCIALNA DIMENZIJA
Trajnostni razvoj v vzgojno-izobraževalnem prostoru vključuje tudi ključno socialno dimenzijo. Osredotoča se na kakovost medosebnih odnosov, občutek varnosti in vključujoče okolje. V vrtcu se socialna trajnost odraža v vsakodnevnih interakcijah, prek katerih otroci razvijajo razumevanje sebe in drugih.
Zgodnje otroštvo je ključno za razvoj socialnih in čustvenih kompetenc*, ki so temelj za kasnejše odgovorno vedenje v družbi (Marjanovič Umek, 2004). Kurikulum za vrtce (1999, 2025) poudarja pomen spodbudnega okolja, v katerem otrok razvija občutek pripadnosti, spoštovanja in veščine za kakovostno sobivanje. V praksi se to kaže v otrokovi sposobnosti, da prisluhne vrstniku, počaka na vrsto ali poišče pomoč. Takšne izkušnje gradijo empatijo in nenasilno vedenje, kar neposredno podpira cilje trajnostnega razvoja, kot so zdravje in dobro počutje, kakovostno izobraževanje ter spodbujanje mirne družbe.
V tem kontekstu imajo preventivni programi, kot je Program NEON – Varni brez nasilja, pomembno vlogo. Otrokom omogočajo učenje o čustvih, osebnih mejah in varnosti, na razvojno primeren način. Z načrtnim razvijanjem teh vrednot vrtec ne vpliva le na trenutno klimo v skupini, temveč tudi na dolgoročno oblikovanje posameznika, sposobnega spoštljivega sobivanja.
OPIS PROGRAMA NEON
Program NEON – Varni brez nasilja je strokovno zasnovan primarno preventivni program, ki ga razvija in izvaja ISA institut ter ga sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Njegov osnovni cilj je zaščita otrok pred nasiljem in zlorabo s krepitvijo varovalnih dejavnikov, ki jim omogočajo prepoznavanje nevarnih situacij in ustrezen odziv. Program poudarja, da je preventiva najučinkovitejša v zgodnjem otroštvu, ko se oblikujejo temeljne socialne in čustvene kompetence. Osrednje sporočilo programa je pravica otrok da so VARNI, MOČNI in SVOBODNI.
V okviru tega prispevka nastopam kot izvajalka programa v VVZ Kekec Grosuplje, kjer sem ga skupaj s sodelavko izvajala v skupini predšolskih otrok. Za strokovno in uspešno izvedbo delavnic je sicer potrebno zaključeno usposabljanje za izvajanje programa NEON za preventivo nasilja in zlorabe otrok (za vrtec), kar (poleg poznavanja scenarijev izvedbe) zagotavlja širše znanje.
V vrtcu se program izvaja skozi štiri strukturirane delavnice, prilagojene starosti 5–6 let. Te delavnice preko igre, pogovora in izkustvenega učenja otroke učijo prepoznavanja čustev, postavljanja osebnih meja ter iskanja pomoči pri zaupanja vrednih odraslih. Poseben poudarek je na konkretnih samozaščitnih strategijah, kot so jasen odklon (reči »ne«), umik iz neprijetne situacije in obveščanje odraslih. Pomemben je tudi celosten pristop, ki poleg otrok vključuje starše in strokovne delavce kot ključne vire podpore. Z uporabo metod, kot so igre vlog in pripovedovanje zgodb, program NEON otroke opolnomoči za varno in samozavestno delovanje v njihovem socialnem okolju.
Tamara Neufeld Strijack nam je predstavila čustvo, ki je pogosto spregledano, a ključno pri razumevanju agresivnosti – frustracijo. Predstavila je t. i. krožiščni model frustracije, ki ga je razvil dr. Gordon Neufeld, ter osvetlila, da je agresivno vedenje samo eden od možnih izidov doživljanja frustracije. Krožiščni model frustracije je lahko v pomoč vsem, ki se srečujejo z različnimi vidiki agresivnega vedenja otrok, saj ponuja uvid v načine preprečevanja in razreševanja incidentov, kjer imamo opravka z agresivnostjo. Odrasli lahko z razumevanjem usmerjanja v krožišču frustracije nudimo podporo otrokom ob naraščajočih zahtevah in pritiskih sodobnega sveta.
IZVEDBA DELAVNIC V ODDELKU
Izvedba programa NEON je temeljila na štirih strukturiranih delavnicah, ki so bile prilagojene razvojni stopnji otrok, starih 5–6 let. Delavnice sva izvajali v oddelku, ki ni najina matična skupina. To je zahtevalo premišljeno vzpostavljanje začetnega zaupanja, hkrati pa nama je omogočilo objektivnejše opazovanje skupinske dinamike in odzivov otrok v novem socialnem okolju.
STRUKTURA IN VSEBINSKI SKLOPI DELAVNIC
Pri vsebinski zasnovi delavnic sva sledili metodologiji programa NEON, podrobno opisani v priročniku za izvajanje programa (Štirn & Šibilja, 2018). Vsaka delavnica je naslavljala specifične cilje, ki so se stopnjevali od prepoznavanja lastnih občutkov do konkretnih samozaščitnih veščin:
- Prva delavnica – Čustva in pravice: Osredotočili smo se na prepoznavanje prijetnih in neprijetnih čustev (veselje, žalost, jeza, strah) ter na razumevanje osnovnih pravic: biti varen, močen in svoboden. Otroci so raziskovali situacije, v katerih se počutijo varne in kdaj ta občutek izgine.
- Druga delavnica – Prijateljstvo in vrstniško nasilje: Prek igre vlog smo definirali značilnosti “pravega” prijateljstva ter se učili prepoznavati dobro in slabo komunikacijo. Otroci so vadili konkretno veščino postavljanja meje z uporabo odločnega »NE« v primerih vrstniškega nasilja.
- Tretja delavnica – Varnost pred neznanci: Namen je bil krepiti samozaščitno ravnanje v primeru grožnje ugrabitve. Otroci so prek lutkovne animacije spoznavali pravila osebne varnosti: reci ne, pojdi stran, kriči in povej.
- Četrta delavnica – Intimni deli telesa in varni dotiki: Obravnavali smo temo telesne nedotakljivosti. Otroci so se učili ločevati med primernimi in neprimernimi dotiki ter med varnimi in nevarnimi skrivnostmi, s posebnim poudarkom na opolnomočenju, da o neprijetnem dogodku poročajo odrasli osebi, ki ji zaupajo.
METODE DELA IN DIDAKTIČNI PRISTOPI
Pri izvedbi sva prednostno uporabljali izkustveno učenje, ki otrokom omogoča, da vsebine ponotranjijo skozi lastno dejavnost in ne zgolj s pasivnim poslušanjem:
- Igra vlog in lutkovna animacija: Otroci so v varnem okolju preizkušali odzive na specifične socialne situacije (npr. srečanje z neznancem, vrstniško izključevanje), kar je krepilo njihovo suverenost in sposobnost odzivanja.
- Vodeni pogovor in pripovedovanje zgodb: Te metode so služile kot osnova za razvoj empatije, omogočale refleksijo o lastnih in tujih izkušnjah ter spodbujale ubesedenje čustev.
- Sodelovalne in gibalne igre: Spodbujale so občutek pripadnosti skupini, krepile timski duh in sodelovanje med vrstniki, kar je ključni element socialne trajnosti in nenasilnega sobivanja.
POMEN TIMSKEGA SODELOVANJA
Ker je bil program izveden v oddelku, ki ni bila najina matična skupina, je bil ključnega pomena načrten in reden dialog z matičnima vzgojiteljicama. To je vključevalo predhodno seznanitev z vsebino delavnic, izmenjavo opažanj o otrocih in skupinski dinamiki med izvedbo ter povratne informacije po srečanjih. Takšen celosten pristop je bil inovativen in je zagotovil, da se preventivna sporočila niso končala z delavnico, temveč so postala del vsakodnevne komunikacije, vzgojnega delovanja ter odzivanja na situacije v skupini. Sodelovanje med strokovnimi delavci je tako prispevalo k doslednejši in učinkovitejši podpori otrokom pri razvijanju varovalnih dejavnikov.
UGOTOVITVE IN REFLEKSIJA
Ugotovitve te izkušnje izhajajo iz sprotnega opazovanja otrok med delavnicami, pogovorov s primarnima vzgojiteljicama ter refleksije izvajalk. Dragocen vpogled v doživljanje otrok so omogočale tudi njihove risbe s svinčnikom, ki so nastale po posameznih srečanjih. Pri tem so vzgojiteljice na risbe zapisale tudi otrokov opis, kar je pomembno dopolnilo likovnemu izražanju. Ta oblika refleksije je otrokom omogočila, da so na njim lasten, razvojno primeren način izrazili svoja doživetja in razumevanje vsebin, strokovnim delavkam pa je služila kot dodaten vpogled v to, kaj se jih je pri dejavnostih najbolj dotaknilo in kaj jim je ostalo v spominu.
VPLIV NA OTROKE IN MEDSEBOJNE ODNOSE
Na podlagi izvedbe delavnic opažamo postopno povečanje odprtosti otrok pri izražanju misli in čustev. Na začetku so nekateri otroci težje poimenovali ali spregovorili o čustvih, kasneje pa so pogosteje samoiniciativno delili doživetja in prepoznavali čustva pri sebi in drugih. Risbe so pogosto odražale motive varnosti, pomoči odraslih, pogovora in medsebojnih odnosov, kar potrjuje, da so si otroci zapomnili ključna sporočila programa in jih prenašali v likovno izražanje. Določene risbe so v prispevku uporabljene kot ilustracija razumevanja obravnavanih vsebin (ob upoštevanju varovanja zasebnosti in soglasij).
Opaziti je bilo tudi izboljšanje na področju medsebojnih odnosov. Otroci so pogosteje izražali skrb za vrstnike, jih vključevali v igro in ponujali pomoč v stiski. V konfliktnih situacijah so nekateri začeli uporabljati strategije, spoznane na delavnicah (pogovor, umik, iskanje pomoči pri odraslem), kar kaže na razvijanje nenasilnih načinov reševanja konfliktov. Pri razumevanju osebnih meja in občutka varnosti so otroci postali bolj samozavestni; pogosteje so izražali, kaj jim je prijetno, jasno izrekali »ne« in izkazovali večje zavedanje, na koga se lahko obrnejo po pomoč.
SODELOVANJE STROKOVNIH DELAVCEV IN OMEJITVE PROGRAMA
Sodelovanje med strokovnimi delavci se je izkazalo kot ključen dejavnik uspešne izvedbe. Usklajeno delovanje je omogočilo prenos vsebin delavnic v vsakodnevno življenje skupine, kar je prispevalo k utrditvi pridobljenih znanj in veščin ter okrepilo otroški občutek varnosti in pripadnosti.
Kljub pozitivnim učinkom pa je treba izpostaviti tudi določene omejitve. Izvajanje štirih delavnic je časovno omejeno, kar ne omogoča poglobljenega utrjevanja vseh vsebin. Razlike v razvoju socialnih in čustvenih kompetenc med otroki (ter vpliv družinskega okolja) zahtevajo dodatno individualizacijo in prilagajanje. Otroške risbe, čeprav dragocene za vpogled v doživljanje, ne morejo služiti kot objektivno merilo učinka programa, temveč kot dopolnilno orodje za razumevanje odziva otrok.
Kljub tem omejitvam izkušnja potrjuje pomembno vlogo preventivnih dejavnosti pri razvoju socialnih in čustvenih kompetenc ter pri izboljšanju medosebnih odnosov. Program NEON tako prispeva k dolgoročnemu oblikovanju posameznikov, ki so sposobni odgovornega, empatičnega in nenasilnega sobivanja z drugimi, kar je temelj socialne trajnosti.
ZAKLJUČNE MISLI
Izvajanje Programa NEON – Varni brez nasilja v skupini predšolskih otrok je potrdilo, da je načrtno razvijanje socialnih in čustvenih kompetenc bistveno za oblikovanje varnega, spodbudnega in vključujočega vrtčevskega okolja. Osrednja ugotovitev je, da otroci skozi izkustvene dejavnosti pridobivajo konkretne veščine za prepoznavanje čustev, izražanje potreb, postavljanje osebnih meja in iskanje pomoči pri odraslih. Te veščine so ključne tako za njihovo trenutno dobro počutje kot tudi za dolgoročno vključevanje v skupnost.
Kot pomembna prednost programa se izpostavlja njegova razvojna prilagojenost predšolskim otrokom. Zahtevne vsebine o nasilju in varnosti so predstavljene na njim razumljiv in spodbuden način, kar krepi njihovo aktivno vlogo in zmanjšuje strah. Dodatno vrednost je prispevalo timsko sodelovanje strokovnih delavcev, ki je omogočilo učinkovitejši prenos in utrjevanje vsebin v vsakodnevno življenje skupine.
Kljub pozitivnim učinkom pa so se pokazale tudi določene omejitve. Štiri delavnice predstavljajo le začetek, saj časovna omejitev ne omogoča poglobljenega in dolgoročnega utrjevanja vseh vsebin, prav tako pa je potrebno stalno individualno prilagajanje zaradi razvojnih razlik med otroki. Odprto ostaja vprašanje, kako zagotoviti dosledno ohranjanje sporočil programa v vsakdanjih situacijah in kako v preventivno delo še bolj vključiti starše.
Izkušnja izvajanja programa jasneje potrjuje, da socialna trajnost ni ločena od trajnostnega razvoja. Družba, ki si prizadeva za odgovorno ravnanje z okoljem, potrebuje tudi posameznike, sposobne sodelovanja, spoštovanja in nenasilnega reševanja konfliktov. V tem smislu se trajnost začne v odnosih – v ustvarjanju okolja, kjer so otroci varni, slišani, sprejeti in podprti pri razvoju odgovornega ravnanja.
V prihodnje je cilj nadaljevati z izvajanjem programa, zlasti z intenzivnejšim povezovanjem z vsakodnevnim življenjem vrtca in z aktivnejšim vključevanjem staršev. Smiselna bi bila tudi zasnova kratkih, rednih dejavnosti za utrjevanje vsebin po zaključenih delavnicah, kot so pogovorni krogi, socialne igre ali ciljane refleksije. S tem bi program še bolj prispeval k oblikovanju vrtčevske skupnosti, ki temelji na spoštovanju, sodelovanju, nenasilju in skupni skrbi.
VIRI IN LITERATURA
- Kurikulum za vrtce. (1999). Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije.
- Kurikulum za vrtce. (2025). Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije.
- Marjanovič Umek, L. (ur.). (2004). Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulumu za vrtce. Založba Obzorja.
- Štirn, M. (ur.), & Šibilja, J. (ur.). (2018). Program NEON za preventivo nasilja in zlorabe otrok: priročnik za izvajanje programa v vrtcu. ISA institut.
- Program NEON. (b. d.). Program NEON – Varni brez nasilja. Pridobljeno s https://www.programneon.eu/
- Vrtec Kekec Grosuplje. (b. d.). Program NEON. Pridobljeno s https://vrtec-kekec.si/neon/
Prispevek je pripravila Katarina Glinšek, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, zaposlena v VVZ Kekec Grosuplje. Pri svojem delu v ospredje postavlja razvoj socialnih in čustvenih kompetenc otrok ter aktivno uvaja preventivne programe v vrtčevsko okolje. Kot izvajalka Programa NEON – Varni brez nasilja si prizadeva za krepitev varovalnih dejavnikov in spodbujanje nenasilne komunikacije med najmlajšimi. To delo sprejema z globoko predanostjo in hvaležnostjo, saj verjame, da je vloga učitelja v zgodnjem otroštvu dragocena priložnost za obojestransko rast in soustvarjanje lepšega sveta za vse.
