V mesecu marcu smo v okviru projekta »Program NEON – Krepimo varovalne dejavnike za preventivo nasilja in dobro duševno zdravje« izvedli izredno uspešno strokovno srečanje z gosti z Neufeld Institute (Kanada) z naslovom »Razumeti agresivnost, nasilje in medvrstniško nasilje«. Predavatelji Gordon Neufeld, Tamara Strijack Neufeld in Eva de Gosztonyi so izvedli samostojna predavanja, ki smo jih povezali s panelno diskusijo ob koncu srečanja. Srečanja se je udeležilo okoli 160 udeležencev iz mreže NEON.
Na programu so bila sledeča predavanja:
- Gordon Neufeld: Skrite poti do varnosti
- Tamara Strijack: Razumeti agresivnost
- Eva de Gosztonyi: Razumeti medvrstniško nasilje
Šole in druge ustanove, kjer skrbimo za otroke, si močno prizadevajo za zagotavljanje varnosti, saj je prepoznana kot pomemben dejavnik psihičnega zdravja in dobrobiti. Vendar pa zagotavljanje objektivne varnosti še ne pomeni, da se otroci dejansko počutijo varno.
Gordon Neufeld je v svojem predavanju pokazal, da ljudje varnosti ne zaznavamo samo razumsko, temveč se dojemanje varnosti dogaja na globljem, manj zavednem nivoju. V psihi posameznika je občutek varnosti neločljivo povezan z občutkom povezanosti s pomembnimi osebami. To ima za skrb za otroke pomembne implikacije. Skrbniki, šole in druge institucije lahko z vlaganjem v razvijanje podpornih odnosov, močno povečajo občutek varnosti pri otrocih, tudi ko so objektivne okoliščine neugodne. Tesni, skrbni in zadovoljujoči odnosi delujejo kot ščit za otroka in zagotavljajo prostor, kjer se lahko odvija razvoj in krepi psihična odpornost.
Zagotavljanje občutka varnosti je vse bolj v ospredju raziskovalcev in strokovnjakov. Hkrati pa je varnost v današnjem svetu vedno težje dosegljiva. To se odraža tudi v življenjih otrok in mladih.
Poskusi zagotavljanja varnosti so po mnenju dr. Neufelda odvisni predvsem od tega, kako dobro opredelimo varnost. Meni, da je naše razumevanje varnosti pomanjkljivo. Običajno varnost enačimo z odsotnostjo groženj za preživetje, stresa, travm in zlorab, občutja anksioznosti ali preplaha, iracionalnih zaznav nevarnosti, ali občutij ranjenosti. Čeprav je vse našteto lahko grožnja varnosti, gre po mnenju Gordona Neufelda le za del celotne slike. Z osredotočanjem na odstranjevanje teh groženj zasenčimo globlji vzrok ali resnični odgovor na izvor občutka ogroženosti: to je nezmožnost vzpostavitve občutka povezanosti v kontekstu odnosov navezanosti.
Ker smo ljudje eksistenčno odvisni od navezanosti, je občutek povezanosti neločljiv od občutka varnosti. Občutek povezanosti se z razvojem spreminja in tako bodo z naraščajočo zrelostjo drugačne tudi potrebe, ki jih imamo v odnosih. Dojenčki povezanost lahko čutijo skozi čutila in neprestan fizični stik, malčki prek želje po enakosti z drugo osebo. To pomaga razvijati njihov občutek sebstva, in sčasoma bodo v odnosih vse bolj iskali občutek pripadnosti in lojalnosti, nato pomembnosti. Sledi potreba po odnosu, kjer so ljubljeni in bo nudil občutek večnosti. Temu sledi potreba po tem, da smo poznani od znotraj. Šele v odnosih, kjer so zadovoljene vse te potrebe, se ustvari globok občutek varnosti.
Občutek varnosti v svojem bistvu temelji na občutku povezanosti. Iz groženj za povezanost izvirajo mnogi izzivi za duševno in psihično zdravje. Naloga odraslih je vsekakor, da poskrbimo tudi za objektivno varnost otrok, a s tem naša naloga še ni zaključena. Otroci se lahko počutijo ogrožene tudi, ko je za njihovo varnost poskrbljeno, če hkrati ne zagotovimo občutka povezanosti.
Kako torej ustvariti varnost? Varnost lahko vzpostavimo z zagotavljanjem varnih, skrbnih in konsistentnih odnosov ter omogočanjem priložnosti za igro. Poleg varnih odnosov igra predstavlja prostor, kjer otroci lahko predelujejo svoje skrbi in težavna občutja, ki so neizogibna ob soočanju izzivi odraščanja v današnjem svetu. Najustreznejši pomoč pri zagotavljanju pogojev za varne odnose in igro smo odrasli, saj lahko nudimo ščit za občutja in brezpogojno sprejemanje, ki sta nujni pogoj za razvoj navezanosti, ta pa zagotovilo občutka varnosti. Ne moremo namreč nuditi občutka varnosti in skrbeti za otroka, ki ni navezan na nas. Otrokom, ki se globoko navežejo na varno osebo, bo bolj pomembno, kaj si ta oseba misli o njih, kot pa njihovi vrstniki. S tem pa je ustvarjen ščit, ki jih bo branil pred prizadetostjo ob interakcijah, ki jih ne moremo vedno preprečiti. Učitelji pogosto ne vedo, kako pomembno vlogo v življenju posameznega otroka igrajo, že samo z dobrim odnosom.
Povzetek je pripravila Iris Žiberna, uredila ga je Urška Žugelj.
Tamara Neufeld Strijack nam je predstavila čustvo, ki je pogosto spregledano, a ključno pri razumevanju agresivnosti – frustracijo. Predstavila je t. i. krožiščni model frustracije, ki ga je razvil dr. Gordon Neufeld, ter osvetlila, da je agresivno vedenje samo eden od možnih izidov doživljanja frustracije. Krožiščni model frustracije je lahko v pomoč vsem, ki se srečujejo z različnimi vidiki agresivnega vedenja otrok, saj ponuja uvid v načine preprečevanja in razreševanja incidentov, kjer imamo opravka z agresivnostjo. Odrasli lahko z razumevanjem usmerjanja v krožišču frustracije nudimo podporo otrokom ob naraščajočih zahtevah in pritiskih sodobnega sveta.
Predavanje Tamare Neufeld Strijack o razumevanju agresivnosti, nasilja in medvrstniškega nasilja je ponudilo pomemben premik v razumevanju vedenja: agresija ni izhodiščni problem, temveč izraz globlje čustvene dinamike – predvsem frustracije.
Frustracija je naraven del našega čustvenega sistema. Opozarja nas, da nekaj ne deluje, in nas spodbuja k spremembi. Kadar sprememba ni mogoča, pa odpira pot prilagoditvi – vendar le, če si dovolimo priti v stik z občutji brezplodnosti, razočaranja in žalosti. Prav žalost je tista, ki omogoča notranjo preobrazbo.
Težava nastane, ko frustracija ne najde poti ne v spremembo ne v prilagoditev. Takrat se kopiči in preoblikuje v napadalne impulze. Agresija se tako ne kaže le kot fizično nasilje, temveč tudi kot sarkazem, poniževanje, ignoriranje, izbruhi besa, samonapadanje ali grobo vedenje. Kadar posameznik nima dostopa do sočasnih (mešanih) občutij, ki bi te impulze ublažila, ti lažje preidejo v dejanje.
Namesto da vedenje razumemo kot neposlušnost, nas tak pogled usmeri k vprašanju: kaj za tega posameznika ne deluje?
Predavanje je izpostavilo tri ključne vidike razumevanja frustracije. Prvi je odnos in povezanost – prav ogrožena ali prekinjena povezanost je pogosto najmočnejši vir frustracije. Drugi je sposobnost občutenja – frustracijo in brezplodnost je treba zares začutiti, da lahko pride do prilagoditve. Tretji pa je igra kot varen prostor za izražanje frustracije (in ostalih čustev), kjer lahko tudi najbolj ranljiva občutja pridejo do izraza na posreden in varen način.
Osrednje sporočilo predavanja je jasno: ko začnemo agresijo razumeti skozi prizmo frustracije, se spremeni tudi naš odziv. Namesto nadzora vedenja v ospredje stopijo odnos, sočutje in ustvarjanje pogojev, v katerih lahko čustva opravijo svoje razvojno delo.
Povzetek je pripravila Petra Česen, uredila ga je Urška Žugelj.
Eva de Gosztonyi je predstavila problematiko medvrstniškega nasilja skozi perspektivo razvoja in navezanosti. Poudarila je, da je pri naslavljanju medvrstniškega nasilja potrebno razumeti globlje, instinktivne izvore, ki so zakoreninjeni v dinamikah navezanosti in čustvene občutljivosti. Predstavila je nekaj iztočnic za intervencije, ki ne podpirajo le žrtev, temveč naslavljajo tudi spreminjanje vedenja otrok in mladostnikov, ujetih v dinamiko nasilja.
V panelni diskusiji smo z udeleženci razmišljali o trenutnih praksah naslavljanja nasilnega vedenja v šolah in dejavnikih, ki krepijo vse osebe v šolskem prostoru.
Ustrahovanje ni zgolj naučeno vedenje ali vprašanje “pomanjkanja empatije”, temveč globoko zakoreninjen instinkt, ki izvira iz težav v navezanosti. Predavateljica, Eva de Gosztonyi, pojasnjuje, da so vsi človeški odnosi po naravi hierarhični in temeljijo na dveh vlogah: alfa vloga (tisti, ki skrbi in vodi) ter vloga odvisnosti (tisti, ki pomoč sprejema).
Da bi alfa vloga izpolnila svoj namen, je pomembno, da poleg prevzemanja vodilne vloge vključuje tudi čustveno občutljivost s skrbnostjo in občutek odgovornosti. To je vloga, ki jo načeloma prevzemajo odrasli.
Mnogi otroci bodo zaradi bolečih izkušenj, ko je biti odvisen preranljivo, ali pa ko v svojih odraslih ne zaznavajo dovolj močne alfa vloge, sami vstopili v alfa vlogo. To postane problematično, kadar se v tej vlogi zataknejo. Pravimo, da se oblikuje alfa kompleks.
Alfa kompleks bo podlaga za ustrahovanje in nasilno vedenje, ko postane izkrivljen zaradi čustvene otrdelosti in umanjkanja občutka odgovornosti. Če težnje po prevladi ne omejuje čustvena ranljivost, katere odlika je tudi skrbnost, in občutek odgovornosti, otrok svojo moč usmeri v ustrahovanje in izkoriščanje šibkejših. Zaradi čustvene otrdelosti ne čuti strahu ali žalosti; namesto tega vzpostavljajo svojo prevlado s tem, da druge spravljajo v stisko ali jok.
Kaj deluje pri delu z otroki, ki izvajajo medvrstniško nasilje?
Kaznovanje in učenje socialnih veščin pogosto le še bolj utrdita otrokovo obrambo. Največja verjetnost za spremembo se skriva v “mehčanju” njihovega srca in ponovni vzpostavitvi naravne hierarhije. Odrasli morajo zavzeti alfa vlogo (postati varno zavetje) in postati tisti, ki vodijo. Otroka, ki ustrahuje ali je nasilen je potrebno “posvojiti” (mu ponuditi varen odnos brez pogojevanja), da bi njegovo srce spet postalo dovzetno za čustva. Ker so pri teh otrocih obrambe zelo vztrajne, so načini vzpostavljanja ponovne odvisnosti lahko za odrasle velik izziv. Cilj je, da se od programov proti ustrahovanju premaknemo h krepitvi globokih, skrbnih odnosov med otrokom in odraslim.
Povzetek je pripravila Sara Holjević, uredila pa ga je Urška Žugelj.
