Temelj razvoja osebne prožnosti je občutek varnosti. Otrok, ki doživlja, da ga odrasli sprejemajo, poslušajo, razumejo in podpirajo, lažje raziskuje svet, preizkuša nove stvari ter se sooča z izzivi. Raziskave kažejo, da kakovostni in varni odnosi predstavljajo enega najmočnejših varovalnih dejavnikov za zdrav razvoj otrok. Prava pot zato ni, da otroku sproti odstranjujemo vse ovire z njegove poti. Veliko bolj mu pomagamo, če smo ob njem takrat, ko mu je težko. Poslušamo ga, skušamo razumeti njegovo doživljanje, izrazimo sprejemanje njegovih občutkov ter ga na sočuten način spodbujamo, da poišče svoje vire moči in možne rešitve. Tako postopoma razvija občutek kompetentnosti, zaupanje vase in pozitivno naravnanost, da zmore obvladati stisko, rešiti problem, dobiti pomoč …

Seveda pa obstajajo okoliščine, ki presegajo otrokove zmožnosti spoprijemanja. V primerih nasilja, zanemarjanja, hudih izgub ali drugih resnih stisk je naloga odraslih, da otroka aktivno zaščitimo, mu zagotovimo varnost ter poiščemo ustrezno strokovno pomoč.

Otroci se šele učijo prepoznavati, razumeti in izražati svoja čustva. Zato je pomembno, da jim odrasli pomagamo prepoznati in poimenovati njihovo doživljanje ter razumeti, da so vsa čustva sprejemljiva, koristna. Veselje, ponos, žalost, strah, razočaranje ali jeza so naravni odzivi na različne življenjske okoliščine.

Namesto da bi otrokova neprijetna čustva skušali hitro odpraviti z besedami: »Saj ni tako hudo.« ali »Ne jokaj.«, lahko rečemo: »Vidim, da si razočaran.«, »Verjamem, da ti je težko.« ali »Sem tukaj s tabo.« Ko otrok doživi, da odrasli sprejme njegova čustva in mu jih pomaga razumeti, jih tudi sam postopoma lažje prepoznava, sprejema in uravnava. Takšna podpora krepi otrokov občutek varnosti in njegovo sposobnost soočanja s prihodnjimi izzivi.

Način, kako razmišljamo o dogodkih, odnosih in izkušnjah, pomembno vpliva na naše počutje ter vedenje. Otroci lahko hitro zaključijo: »Nikoli mi ne uspe.«, »Nisem dovolj dober.« ali »Nihče me nima rad.« Odrasli jim lahko pomagamo razumeti, kako so povezane njihove misli, čustva, telesni odzivi in vedenje.

Spodbujamo jih lahko, da poiščejo bolj uravnotežen in spodbuden pogled na situacijo. Namesto vprašanja: »Zakaj ti ni uspelo?« lahko vprašamo: »Kaj si se iz te izkušnje naučil?«, »Kaj ti je šlo dobro?« ali »Kaj lahko naslednjič narediš drugače?« Na ta način otrok razvija vztrajnost, sposobnost učenja iz izkušenj ter zaupanje v svoje sposobnosti, moči.

Ko je otrok utrujen, lačen ali pod stresom zaradi drugih dejavnikov, težje uravnava svoja čustva in vedenje. Osebno prožnost gradimo tudi s skrbjo za telesno in duševno dobro počutje. Dovolj kakovostnega spanja, redno gibanje, uravnotežena prehrana, sprostitev, čas v naravi ter predvidljiv dnevni ritem pomembno prispevajo k boljšemu počutju in učinkovitejšemu spoprijemanju s stresom. Koristno je tudi, če si v družini redno vzamete nekaj minut za pogovor, skupno igro, kratek sprehod ali čas brez telefonov in drugih elektronskih naprav.

Pomemben vidik osebne prožnosti je zmožnost prilagajanja. To pomeni, da se otrok uči spreminjati svoje vedenje, preizkušati nove pristope ter iskati različne poti do cilja. Prožnost ne pomeni vedno vztrajati za vsako ceno. Včasih je najbolj prožen odziv prav to, da posameznik spremeni svoj pristop, poišče drugačno rešitev ali si zastavi nov, bolj dosegljiv cilj. Ob tem pa je pomembno poudariti, da odgovornost za prilagajanje ni vedno le na posamezniku. Včasih so potrebne spremembe v družini, vrtcu, šoli ali v drugih okoljih, da lahko otrok uspešno razvija svoje potenciale in se zdravo prilagaja življenjskim izzivom.

V hitrem tempu vsakdanjega življenja pogosto pozabimo, kako pomembno je, da smo drug z drugim zares prisotni. Že nekaj minut polne pozornosti lahko otroku pomeni več kot ura skupnega časa, v katerem smo z mislimi drugje. Skupni pogovor ob večerji, branje pravljice, sprehod ali igra niso le prijetni trenutki, ampak priložnosti za krepitev povezanosti, občutka sprejetosti in varnosti. Prav v takšnih vsakodnevnih stikih otrok gradi temelje osebne prožnosti.

Otroci se veliko naučijo z opazovanjem odraslih. Če znamo poiskati pomoč, priznati, da smo naredili napako, jo sprejeti kot priložnost za učenje, se po neuspehu ponovno postaviti na noge ter poskrbeti zase, otroku kažemo, kako se lahko tudi sam sooča z življenjskimi izzivi. Pomembno je, da smo pristni in sočutni tako do sebe kot do otroka. Otroku s svojim zgledom sporočamo, da so napake, neprijetna čustva in težki dnevi normalen del življenja ter da je mogoče tudi težke izkušnje preživeti in iti naprej z novimi močmi.

V družinski vsakdan lahko vključite nekaj preprostih navad:

• vsak dan si vzemite nekaj časa za pristen stik z otrokom brez telefonov in drugih motečih dejavnikov;
• otroka vprašajte, katera tri čustva je danes občutil;
• skupaj razmislita, kaj se je danes naučil, tudi če mu nekaj ni uspelo;
• pohvalite njegov trud, vztrajnost in prizadevanje, ne le uspeha;
• vsak dan namenite nekaj časa gibanju ali bivanju v naravi;
• skupaj vadite počasno dihanje ali drugo kratko aktivnost za umirjanje;
• ob koncu dneva se pogovorite in poiščite eno, dve ali tri pozitivne stvari, ki ste jih danes doživeli in ob tem občutite hvaležnost.

Majhni vsakodnevni koraki imajo dolgoročno velik učinek. Prav s pomočjo njih otrok postopoma razvija zaupanje vase, občutek varnosti, podporne odnose in učinkovite načine spoprijemanja z življenjskimi izzivi. Osebna prožnost ni nekaj, kar se razvije čez noč. Gradi se skozi številne vsakodnevne izkušnje, v katerih otrok ob podpori pomembnih odraslih vedno znova doživlja, da ni sam, da je sprejet in da zmore.

Viri:

• Masten, A. S. (2014). Ordinary magic: Resilience in development. Guilford Press.
• Štirn, M., Dolinar, M., & Šibilja, J. (2020). Krepimo osebno prožnost: Priročnik za izvedbo aktivnosti z otroki. ISA institut. https://www.medkulturnost.si/wp-content/uploads/2020/12/Priročnik_Krepimo-osebno-prožnost_KONČNA-VERZIJA.pdf
• Ungar, M. (2021). Multisystemic resilience: Adaptation and transformation in contexts of change. Oxford University Press.

Prispevek je pripravila mag. Mateja Štirn.

OPIS PROGRAMA NEON

Program NEON – Varni brez nasilja je strokovno zasnovan primarno preventivni program, ki ga razvija in izvaja ISA institut ter ga sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Njegov osnovni cilj je zaščita otrok pred nasiljem in zlorabo s krepitvijo varovalnih dejavnikov, ki jim omogočajo prepoznavanje nevarnih situacij in ustrezen odziv. Program poudarja, da je preventiva najučinkovitejša v zgodnjem otroštvu, ko se oblikujejo temeljne socialne in čustvene kompetence. Osrednje sporočilo programa je pravica otrok da so VARNI, MOČNI in SVOBODNI.

V okviru tega prispevka nastopam kot izvajalka programa v VVZ Kekec Grosuplje, kjer sem ga skupaj s sodelavko izvajala v skupini predšolskih otrok. Za strokovno in uspešno izvedbo delavnic je sicer potrebno zaključeno usposabljanje za izvajanje programa NEON za preventivo nasilja in zlorabe otrok (za vrtec), kar (poleg poznavanja scenarijev izvedbe) zagotavlja širše znanje.

V vrtcu se program izvaja skozi štiri strukturirane delavnice, prilagojene starosti 5–6 let. Te delavnice preko igre, pogovora in izkustvenega učenja otroke učijo prepoznavanja čustev, postavljanja osebnih meja ter iskanja pomoči pri zaupanja vrednih odraslih. Poseben poudarek je na konkretnih samozaščitnih strategijah, kot so jasen odklon (reči »ne«), umik iz neprijetne situacije in obveščanje odraslih. Pomemben je tudi celosten pristop, ki poleg otrok vključuje starše in strokovne delavce kot ključne vire podpore. Z uporabo metod, kot so igre vlog in pripovedovanje zgodb, program NEON otroke opolnomoči za varno in samozavestno delovanje v njihovem socialnem okolju.

IZVEDBA DELAVNIC V ODDELKU

Izvedba programa NEON je temeljila na štirih strukturiranih delavnicah, ki so bile prilagojene razvojni stopnji otrok, starih 5–6 let. Delavnice sva izvajali v oddelku, ki ni najina matična skupina. To je zahtevalo premišljeno vzpostavljanje začetnega zaupanja, hkrati pa nama je omogočilo objektivnejše opazovanje skupinske dinamike in odzivov otrok v novem socialnem okolju.

STRUKTURA IN VSEBINSKI SKLOPI DELAVNIC

Pri vsebinski zasnovi delavnic sva sledili metodologiji programa NEON, podrobno opisani v priročniku za izvajanje programa (Štirn & Šibilja, 2018). Vsaka delavnica je naslavljala specifične cilje, ki so se stopnjevali od prepoznavanja lastnih občutkov do konkretnih samozaščitnih veščin:

• Prva delavnica – Čustva in pravice: Osredotočili smo se na prepoznavanje prijetnih in neprijetnih čustev (veselje, žalost, jeza, strah) ter na razumevanje osnovnih pravic: biti varen, močen in svoboden. Otroci so raziskovali situacije, v katerih se počutijo varne in kdaj ta občutek izgine.
• Druga delavnica – Prijateljstvo in vrstniško nasilje: Prek igre vlog smo definirali značilnosti “pravega” prijateljstva ter se učili prepoznavati dobro in slabo komunikacijo. Otroci so vadili konkretno veščino postavljanja meje z uporabo odločnega »NE« v primerih vrstniškega nasilja.
• Tretja delavnica – Varnost pred neznanci: Namen je bil krepiti samozaščitno ravnanje v primeru grožnje ugrabitve. Otroci so prek lutkovne animacije spoznavali pravila osebne varnosti: reci ne, pojdi stran, kriči in povej.

• Četrta delavnica – Intimni deli telesa in varni dotiki: Obravnavali smo temo telesne nedotakljivosti. Otroci so se učili ločevati med primernimi in neprimernimi dotiki ter med varnimi in nevarnimi skrivnostmi, s posebnim poudarkom na opolnomočenju, da o neprijetnem dogodku poročajo odrasli osebi, ki ji zaupajo.

METODE DELA IN DIDAKTIČNI PRISTOPI

Pri izvedbi sva prednostno uporabljali izkustveno učenje, ki otrokom omogoča, da vsebine ponotranjijo skozi lastno dejavnost in ne zgolj s pasivnim poslušanjem:

• Igra vlog in lutkovna animacija: Otroci so v varnem okolju preizkušali odzive na specifične socialne situacije (npr. srečanje z neznancem, vrstniško izključevanje), kar je krepilo njihovo suverenost in sposobnost odzivanja.
• Vodeni pogovor in pripovedovanje zgodb: Te metode so služile kot osnova za razvoj empatije, omogočale refleksijo o lastnih in tujih izkušnjah ter spodbujale ubesedenje čustev.
• Sodelovalne in gibalne igre: Spodbujale so občutek pripadnosti skupini, krepile timski duh in sodelovanje med vrstniki, kar je ključni element socialne trajnosti in nenasilnega sobivanja.

POMEN TIMSKEGA SODELOVANJA

Ker je bil program izveden v oddelku, ki ni bila najina matična skupina, je bil ključnega pomena načrten in reden dialog z matičnima vzgojiteljicama. To je vključevalo predhodno seznanitev z vsebino delavnic, izmenjavo opažanj o otrocih in skupinski dinamiki med izvedbo ter povratne informacije po srečanjih. Takšen celosten pristop je bil inovativen in je zagotovil, da se preventivna sporočila niso končala z delavnico, temveč so postala del vsakodnevne komunikacije, vzgojnega delovanja ter odzivanja na situacije v skupini. Sodelovanje med strokovnimi delavci je tako prispevalo k doslednejši in učinkovitejši podpori otrokom pri razvijanju varovalnih dejavnikov.

UGOTOVITVE IN REFLEKSIJA

Ugotovitve te izkušnje izhajajo iz sprotnega opazovanja otrok med delavnicami, pogovorov s primarnima vzgojiteljicama ter refleksije izvajalk. Dragocen vpogled v doživljanje otrok so omogočale tudi njihove risbe s svinčnikom, ki so nastale po posameznih srečanjih. Pri tem so vzgojiteljice na risbe zapisale tudi otrokov opis, kar je pomembno dopolnilo likovnemu izražanju. Ta oblika refleksije je otrokom omogočila, da so na njim lasten, razvojno primeren način izrazili svoja doživetja in razumevanje vsebin, strokovnim delavkam pa je služila kot dodaten vpogled v to, kaj se jih je pri dejavnostih najbolj dotaknilo in kaj jim je ostalo v spominu.

SODELOVANJE STROKOVNIH DELAVCEV IN OMEJITVE PROGRAMA

Sodelovanje med strokovnimi delavci se je izkazalo kot ključen dejavnik uspešne izvedbe. Usklajeno delovanje je omogočilo prenos vsebin delavnic v vsakodnevno življenje skupine, kar je prispevalo k utrditvi pridobljenih znanj in veščin ter okrepilo otroški občutek varnosti in pripadnosti.

Kljub pozitivnim učinkom pa je treba izpostaviti tudi določene omejitve. Izvajanje štirih delavnic je časovno omejeno, kar ne omogoča poglobljenega utrjevanja vseh vsebin. Razlike v razvoju socialnih in čustvenih kompetenc med otroki (ter vpliv družinskega okolja) zahtevajo dodatno individualizacijo in prilagajanje. Otroške risbe, čeprav dragocene za vpogled v doživljanje, ne morejo služiti kot objektivno merilo učinka programa, temveč kot dopolnilno orodje za razumevanje odziva otrok.

Kljub tem omejitvam izkušnja potrjuje pomembno vlogo preventivnih dejavnosti pri razvoju socialnih in čustvenih kompetenc ter pri izboljšanju medosebnih odnosov. Program NEON tako prispeva k dolgoročnemu oblikovanju posameznikov, ki so sposobni odgovornega, empatičnega in nenasilnega sobivanja z drugimi, kar je temelj socialne trajnosti.

ZAKLJUČNE MISLI

Izvajanje Programa NEON – Varni brez nasilja v skupini predšolskih otrok je potrdilo, da je načrtno razvijanje socialnih in čustvenih kompetenc bistveno za oblikovanje varnega, spodbudnega in vključujočega vrtčevskega okolja. Osrednja ugotovitev je, da otroci skozi izkustvene dejavnosti pridobivajo konkretne veščine za prepoznavanje čustev, izražanje potreb, postavljanje osebnih meja in iskanje pomoči pri odraslih. Te veščine so ključne tako za njihovo trenutno dobro počutje kot tudi za dolgoročno vključevanje v skupnost.

Kot pomembna prednost programa se izpostavlja njegova razvojna prilagojenost predšolskim otrokom. Zahtevne vsebine o nasilju in varnosti so predstavljene na njim razumljiv in spodbuden način, kar krepi njihovo aktivno vlogo in zmanjšuje strah. Dodatno vrednost je prispevalo timsko sodelovanje strokovnih delavcev, ki je omogočilo učinkovitejši prenos in utrjevanje vsebin v vsakodnevno življenje skupine.

Kljub pozitivnim učinkom pa so se pokazale tudi določene omejitve. Štiri delavnice predstavljajo le začetek, saj časovna omejitev ne omogoča poglobljenega in dolgoročnega utrjevanja vseh vsebin, prav tako pa je potrebno stalno individualno prilagajanje zaradi razvojnih razlik med otroki. Odprto ostaja vprašanje, kako zagotoviti dosledno ohranjanje sporočil programa v vsakdanjih situacijah in kako v preventivno delo še bolj vključiti starše.

Izkušnja izvajanja programa jasneje potrjuje, da socialna trajnost ni ločena od trajnostnega razvoja. Družba, ki si prizadeva za odgovorno ravnanje z okoljem, potrebuje tudi posameznike, sposobne sodelovanja, spoštovanja in nenasilnega reševanja konfliktov. V tem smislu se trajnost začne v odnosih – v ustvarjanju okolja, kjer so otroci varni, slišani, sprejeti in podprti pri razvoju odgovornega ravnanja.

V prihodnje je cilj nadaljevati z izvajanjem programa, zlasti z intenzivnejšim povezovanjem z vsakodnevnim življenjem vrtca in z aktivnejšim vključevanjem staršev. Smiselna bi bila tudi zasnova kratkih, rednih dejavnosti za utrjevanje vsebin po zaključenih delavnicah, kot so pogovorni krogi, socialne igre ali ciljane refleksije. S tem bi program še bolj prispeval k oblikovanju vrtčevske skupnosti, ki temelji na spoštovanju, sodelovanju, nenasilju in skupni skrbi.

VIRI IN LITERATURA

• Kurikulum za vrtce. (1999). Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije.
• Kurikulum za vrtce. (2025). Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije.
• Marjanovič Umek, L. (ur.). (2004). Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulumu za vrtce. Založba Obzorja.
• Štirn, M. (ur.), & Šibilja, J. (ur.). (2018). Program NEON za preventivo nasilja in zlorabe otrok: priročnik za izvajanje programa v vrtcu. ISA institut.
• Program NEON. (b. d.). Program NEON – Varni brez nasilja. Pridobljeno s https://www.programneon.eu/
• Vrtec Kekec Grosuplje. (b. d.). Program NEON. Pridobljeno s https://vrtec-kekec.si/neon/

Prispevek je pripravila Katarina Glinšek, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, zaposlena v VVZ Kekec Grosuplje. Pri svojem delu v ospredje postavlja razvoj socialnih in čustvenih kompetenc otrok ter aktivno uvaja preventivne programe v vrtčevsko okolje. Kot izvajalka Programa NEON – Varni brez nasilja si prizadeva za krepitev varovalnih dejavnikov in spodbujanje nenasilne komunikacije med najmlajšimi. To delo sprejema z globoko predanostjo in hvaležnostjo, saj verjame, da je vloga učitelja v zgodnjem otroštvu dragocena priložnost za obojestransko rast in soustvarjanje lepšega sveta za vse.

Program NEON v Vrtcu Velenje

V Vrtcu Velenje že več let izvajajo Program NEON v oddelkih otrok 4–6 in 5–6 let. Otrokom so še posebej všeč lutke in igre vlog (pretvarjanje), takrat je njihova pozornost tudi najbolj usmerejena.

V vseh skupinah, kjer se izvaja Program NEON, so si uredili NEON kotičke, ki so jih vzgojitelji in vzgojiteljice skupaj z otroki sproti dopolnjevali z aktualnimi gradivi in izdelki otrok.

Z izvedbo NEON delavnic bodo nadaljevali tudi v prihodnje, tudi NEON tim izvajalk se vsako leto širi, vključevali pa bodo tudi nove ideje, ki jih pridobivajo na izobraževanjih.

Vsako šolsko leto s pomočjo vprašalnika zberejo tudi povratne informacije s strani strokovnih delavk, ki so prisotne v skupinah tekom izvedbe NEON delavnic.

Delimo nekaj ključnih sporočil in misli sodelujočih zaposlenih.

1. Kakšne vtise imate o Programu NEON, kako so ga sprejeli otroci in kakšen je bil njihov odziv?

Program NEON je ocenjen zelo pozitivno – kot strokovno, premišljeno in vsebinsko bogato zasnovan program, ki otrokom na razumljiv in igriv način približa pomembne teme varnosti, moči in svobode. Otroci so izvajalke dobro sprejeli, pri delavnicah aktivno sodelovali, se veselili njihovih prihodov ter pokazali željo po nadaljevanju podobnih vsebin. Posebej so jih pritegnili igra vlog, lutke, praktični primeri in pogovor. Vsebine so si zapomnili in se o njej pogovarjali tudi še nekaj dni po izvedbi. Tudi bolj zadržani otroci ter otroci z manj razvitim znanjem slovenščine so se (na lastno željo) aktivno vključevati.

2. Kako ocenjujete primernost podanih vsebin? So bile dovolj prilagojene starosti otrok?

Vsebine so večinoma zelo primerne starosti otrok, razumljive, pomembne in podane na nevsiljiv ter otrokom prijazen način. K razumevanju in vključevanju so pomembno prispevali igrivi pristopi, konkretne situacije, igre pretvarjanja, pogovor in slikovno gradivo.

3. Katera od delavnic vam je bila najljubša in zakaj?

Kot najbolj priljubljene so bile najpogosteje izpostavljene tretja delavnica o neznancih in samozaščitnih veščinah, predvsem zaradi lutk, igre vlog in praktičnega pristopa, ter delavnica o čustvih, ki je otroke spodbudila k prepoznavanju in izražanju čustev. Nekaterim je bila posebej pomembna prva delavnica zaradi poudarka na občutku varnosti, drugim druga zaradi povezave z vsakodnevnimi odnosi v skupini. Raznoliki odgovori kažejo, da je bila vsaka delavnica pomembna, saj je nudila priložnosti za pogovor o pomembnih temah.

4. Katera delavnica vam je bila najmanj všeč in zakaj?

Večina ni izpostavila delavnice, ki jim ne bi bila všeč, saj je bila vsaka po svoje pomembna in dobro izvedena. Največ komentarjev je bilo za prvo delavnico, ki je bila za nekatere otroke predolga in polna informacij, zato je bilo težje ohranjati pozornost. Nekaterim se je zdela zahtevnejša tudi tema neprimernih dotikov oziroma spolne zlorabe.

5. Kaj bi pri izvedbi posamezne delavnice spremenili, odstranili ali dodali?

Večina izvedbe ne bi bistveno spreminjala, saj so bile delavnice ocenjene kot dinamične, kakovostne in dovolj interaktivne. Najpogostejši predlogi so bili razdelitev na krajše vsebinske enote, vključiti več gibanja, iger, praktičnih primerov in dejavnosti iz vsakdanjega življenja otrok ter več ponavljanja ključnih sporočil. Kot možni dopolnitvi sta bila omenjeni uvodna pesem in kratka gibalna dejavnost pred začetkom delavnice. Ponovno je bil izpostavljen tudi poudarek, da imamo vsi pravico, da se počutimo varno, močno in svobodno.

6. Vam je pripravljen material za utrjevanje tem prišel prav?

Pripravljen material je bil večinoma ocenjen kot zelo uporaben in privlačen za otroke. Posebej pogosto so uporabljali lutke, knjige ter družabne igre, pri katerih so otroci lahko vsebine utrjevali na igriv način. Nekateri so izpostavili, da je bilo štiritedensko obdobje prekratko za uporabo vsega materiala ob drugih dejavnostih v skupini, zato bi si želeli, da bi NEON škatla ostala na voljo dlje časa oziroma še dodatnih 14 dni po zaključku delavnic. Kot možno dopolnitev so predlagali še več slikovnega gradiva, kratkih zgodb ter predlogov za igre in dejavnosti.

7. Kako ste teme iz delavnic urili, obnavljali in utrjevali v skupini?

Vsebine so vzgojiteljice utrjevale predvsem skozi pogovor, jutranji krog, knjige, družabne in socialne igre, igro vlog ter konkretne vsakodnevne situacije. Poseben poudarek je bil namenjen čustvom, varnosti, postavljanju meja, prijateljstvu, primernemu vedenju, vrstniškim odnosom ter iskanju pomoči odraslih. Situacije, ki so se pojavile v vsakdanjem življenju skupine, so pogosto uporabile kot priložnost za ponavljanje in praktično uporabo znanja z NEON delavnic. Nekatere skupine so teme povezovale tudi s tekočimi tematskimi sklopi in o dogajanju redno obveščale starše.

8. Predlogi za spremembo oziroma izboljšavo programa

Predlogi so bili večinoma usmerjeni v podaljšanje časa za utrjevanje vsebin ter še večjo vključitev programa v vsakodnevno delo skupine. Kot posebej koristen predlog se je pojavila možnost izposoje NEON škatle še približno 14 dni po zaključku delavnic, saj bi tako otroci lahko znanje dodatno utrdili. Nekateri predlagajo tudi krajše in bolj dinamične delavnice z več praktičnega dela ter prilagoditev programa tako, da postane del širše priprave in tematskega načrtovanja skupine. Sicer je bilo izraženih veliko pohval izvajalkam za strokovnost, kakovost izvedbe, dobro energijo in način podajanja tudi zahtevnejših vsebin.

Kotiček za starše v VVZ Kekec Grosuplje

V vrtcu VVZ Kekec Grosuplje so v letošnjem šolskem letu v njihov vsakdan prvič umestili NEON kotiček za starše. V kotičku so na stalni oglasni deski staršem na voljo članki in informacije, ki se nanašajo na medvrstniško nasilje ter druge oblike nasilja in zlorab. Predstavljene so tudi samozaščitne veščine, ki se jih na NEON delavnicah učijo in krepijo otroci (RECI NE, KRIČI, POJDI STRAN, POVEJ). Ob oglasni deski je bil nekaj časa na voljo tudi t.i. »NEON box«, v katerem so zbrane različne slikanice, ki so lahko krasno izhodišče za pogovor z otroki o nasilju in o tem, kako se odzvati, če ga opazimo ali doživimo.

»NEON kotiček je med starši lepo sprejet. Večkrat opazimo, da si kdo od staršev med čakanjem, da se otrok obleče ali obuje, malo prelista gradivo. Na nevsiljiv način tako informacije o problematiki nasilja in preventivnih možnostih lahko pridejo do staršev.« Nuša Erjavec

NEON delavnice na temo spletnega nasilja v OŠ Cankarja Vrhnika

Program NEON v Vrtcu Vojnik

Otroci in tri osnovne pravice – kako ostati varen, močen in svoboden

V vrtcu Mavrica Vojnik smo se v šolskem letu 2023/24 odločili za vključitev v Program NEON – Varni brez nasilja, ki poteka pod okriljem ISA instituta. Projekt je naložba v varnost, zdravje in dobro počutje otrok. Prav tako ozavešča pojme varen, močen in svoboden ter preko delavnic otrokom pomaga razumeti njihov pomen. S prilagodljivim pristopom, ki vključuje pravljični svet, fotografije, igro vlog, igro z lutkami in dialog, smo otrokom omogočili, da se na različne načine povežejo z obravnavanimi temami in lažje razumejo ključna sporočila.

Nova spoznanja in primere dobre prakse, ki sva jih strokovni delavki Katarina Marčič in Branka Izda pridobili na NEON izobraževanju, sva z izvajanjem delavnic prenesli med otroke. Delavnice so bile v mesecu novembru 2023 izvedene v treh oddelkih predšolskih otrok (5-6 let) v enoti Vojnik, v mesecu januarju 2024 pa sva z delavnicami nadaljevali še v enoti Šmartno v R.d., z otroki starimi od 4 do 6 let.

Na delavnicah so se otroci seznanili z različnimi temami, kot so čustva, prijateljstvo, neznanci, moje telo in intimni deli telesa. Spoznali so pravice vseh otrok-da so varni, močni in svobodni, prepoznavali nevarne situacije ter se učili ustrezno odzivati nanje. Naučili so se tudi pomembnosti prijateljskih odnosov, konstruktivnega reševanja konfliktov ter komunikacije. Prav tako so spoznali pomen pomoči in podpore vrstnikov ter vrstnic ter kako odraslim zaupati in spregovoriti o izkušnjah nasilja ali stiskah.

Na prvi delavnici smo s pravljico in slikovnimi predlogi osvetlili čustva in razpravljali o pravicah biti varen, močan in svoboden. Druga delavnica je bila posvečena prijateljstvu, kjer so otroci preko pravljic razumeli pomen le-tega ter se učili odzivati v primerih vrstniškega nasilja. V tretji delavnici so se učili samoobrambnih veščin s pomočjo lutkovne igre. Zapomnili so si, da morajo ohraniti varno razdaljo od neznancev, ne sprejemati vabljivih predmetov ter se naučili varovalnega krika. Spoznali so tudi pomembnost prepoznavanja neznancev in obveščanja odraslih v primeru dogodka. Četrta delavnica je obravnavala temo našega telesa in intimnih delov, sporočilo pa je bilo, da otroke opolnomoči pri prepoznavanju prijetnih in neprijetnih dotikov ter občutkov ogroženosti. Prav tako so se naučili, kaj je varna in kaj nevarna skrivnost ter kako obvestiti zaupanega odraslega.

Otrokom so bile delavnice zanimive, aktivno so sodelovali in izražali svoja čustva ter stiske. Takšna odprta komunikacija je ključna za gradnjo zaupanja med otroki in odraslimi ter zagotavljanje varnega in spodbudnega okolja za njihov razvoj.

Zapisali: Katarina Marčič, dipl.vzg. in Branka Izda, svetovalna delavka

Program NEON v OŠ Poljane

Program NEON v Vrtcu Idrija

V Vrtcu Idrija so otroci v eni od skupin v času NEON delavnic ustvarili prav posebno knjigo.

Program NEON v Vrtcu dr. France Prešeren

Program NEON izvajamo v Vrtcu dr. France Prešeren že od šolskega leta 2013/14. Izvajamo ga v pomladnih mesecih v skupinah otrok, ki so v vrtcu zadnje leto preden vstopijo v šoli. Po naših izkušnjah so pogovori bistveno bolj kakovostni s starejšimi otroki. Program je izjemno učinkovit, otroci ga hitro razumejo, teme so zanje aktualne, navdušeni so nad “predstavami vzgojiteljev in vzgojiteljic” in možnostjo aktivnega sodelovanja.

Staršem na roditeljskih sestankih predstavimo vsebino programa. Do zdaj nismo prejeli negativnih odzivov, ravno nasprotno, starši so navdušeni, da v vrtcu obravnavamo te teme in otroke opremljamo z nujnimi življenjskimi veščinami.

Pred izvedbo vzgojiteljice v svojih skupinah pripravijo uvod v program, vključno s tematskimi sklopi o čustvih. Zelo pomembno se nam zdi, da otroci prepoznavajo svoja občutja, jih ubesedijo in ustrezno izrazijo. Strokovne delavke in delavci se tako z otroki veliko pogovarjajo o čustvih in izvajajo različne aktivnosti za prepoznavanje, zavedanje in izražanje čustev.

Ta preventivni program zajame celotno generacijo predšolskih otrok v vrtcu in jim nudi pomembno podporo pri prehodu v osnovno šolo, tako da ga bomo še naprej z veseljem in zavzeto izvajali.

Vseprisotnost zaslonov, digitalnih vsebin in drugih digitalnih tehnologij (v nadaljevanju zaslonov) je izziv, s katerim se predhodne generacije staršev niso srečevale. Prav tako so te naprave vstopile v šolski prostor in s seboj poleg obljubljenih prednosti prinesle težave, zaradi katerih se vse bolj preizprašuje upravičenost njihove uporabe med otroci in mladostniki. Na tem mestu se ne bomo ustavljali pri statistikah in naštevanju posameznih težav, ki jih opažamo pri otrocih in mladostnikih. O tem je veliko napisanega na drugih mestih (na primer: www.programneon.eu, www.spletno-oko.si, www.safe.si, www.afterbabel.com).

Namen tega prispevka je predstaviti pogosto spregledan vidik neustrezne, prekomerne ali prezgodnje uporabe zaslonov: zaviranje dozorevanja otrok, ki je lahko izvor mnogih učnih, čustvenih ali vedenjskih težav, katerih pojavnost strmo narašča.

Kanadski razvojni in klinični psiholog Gordon Neufeld, avtor na odnosu osnovanega razvojnega pristopa, meni, da je zrela oseba:

• Samosvoja – suvereno sledi svojim željam, vrednotam in zanimanjem,
• Socialna – lahko je zavzeta in odgovorna v skupnosti, a pri tem ne izgubi svoje individualnosti,
• Prilagodljiva – zmore se učiti iz svojih napak in lahko sprejme, ko je nekaj brezplodno, ter si preko občutja žalosti ob tem sčasoma tudi opomore. To postane jedro psihične odpornosti ter prožnega odzivanja na stres in druge preizkušnje.

Neufeld meni, da gre pri dozorevanju za potencial, ki ga lahko razvije vsakdo, vendar so za to potrebni ustrezni pogoji. Da bi se proces dozorevanja res odvil in bi pri posameznikih lahko opazili te lastnosti, je nujno, da so tekom razvoja vpeti v skrbne, globoke in zadovoljujoče odnose ter imajo obilo možnosti za raziskovanje ter izražanje svojih zanimanj, zmožnosti ter drugih notranjih psihičnih procesov (npr. občutij). Tako nastaja podlaga za zdravo doživljanje sebe.

Otroci, ki nimajo na voljo ustreznih pogojev, lahko ostanejo ujeti v nezrelosti. Pri njih zaradi nedovršenih procesov zorenja med drugim opažamo več impulzivnosti, težave s samouravnanjem, samoiniciativnostjo, pozornostjo, učenjem, prosocialnim vedenjem itd.

Vendar je dozorevanje šele sekundarna naloga navezanosti. Njena primarna naloga je preživetje. Za nebogljenega človeškega mladiča je povezanost izenačena s preživetjem, saj brez nege in oskrbe sam ne bi preživel. Poleg tega je obdobje nebogljenosti pri človeku dolgo več let. Navezanost lahko tako postavimo ob bok drugim osnovnim potrebam, kar je poudarjal že John Bowlby, začetnik znanstvenega raziskovanja navezanosti. Kot osnovna potreba ima navezanost odgovarjajoči notranji vedenjski ustroj, ki omogoča njeno zadovoljitev, ki ni odvisen od posameznikove volje. To pomeni, da otrok nenehno nezavedno spremlja stopnjo povezanosti s skrbnikom. Ko ta ni zadostna, se aktivirajo mehanizmi, ki naj bi zagotovili povezovanje: dojenček protestira z jokom, malček se oklepa starša ali ga kliče, starejši otrok se trudi ugajati ali starša kako drugače pritegniti k sebi. Kadar so otroci v svojih  prizadevanjih uspešni oz. odnos lahko jemljejo kot samoumeven, se odpre pot za drugo nalogo navezanosti, to je dozorevanje.

Vse dokler potreba po povezanosti ni zadovoljena, bo energija posameznika usmerjena v zapolnitev vrzeli, ki jo zaznava v odnosu. Otroci bi v odnosu sčasoma morali razviti občutek, da je bližina s pomembno osebo prijetna, varna, da ima s to osebo nekaj skupnega, da ji pripada in da mu je oseba zvesta, da je v odnosu pomemben, cenjen, ljubljen in sprejet v celoti.

Otroci, ki svojih potreb po povezanosti ne morejo zadovoljiti v odnosih s svojimi skrbniki, bodo občutek povezanosti iskali drugod. Bolj kot na svoje starše se bodo začeli na primer zanašati na vrstnike. Vse bolj pa odgovor na vrzeli v odnosih postajajo tudi zasloni.

Zasloni lahko pomenijo most pri vzdrževanju razvojno podpornih odnosov, ko ne moremo biti skupaj s tistimi, ki so nam pomembni. Starši, ki morajo na službeno potovanje, lahko preko video klica še vedno vzdržujejo stik z otrokom in tako premostijo obdobje ločenosti. Takšna raba zaslonov bo z vidika podpore razvoju dobrodošla, ko pa so zasloni trajno uporabljeni kot nadomestek za prave povezanosti, njihova uporaba lahko posega v zadovoljujoče izpolnjevanje potrebe po povezanosti.

Mnoge aktivnosti, do katerih dostopamo preko zaslonov, nagovarjajo ravno temeljno potrebo po povezanosti in na ta način privablja njihovo uporabo. Video igrice, družabna omrežja in mnoge aplikacije so oblikovane tako, da udejstvovanje v njih posnema učinke zadovoljevanja potrebe po povezanosti v možganih. Ker učinke povezanosti samo posnema, te potrebe ne more zares zadovoljiti hkrati pa z večanjem obsega časa, preživetega ob teh aktivnostih, lahko zavira željo po resničnih povezanostih in krni priložnosti za zadovoljevanje te potrebe. Otroci in mladostniki se ujamejo v začarani krog navidezne zadovoljitve po povezanosti, ki pa ne more nuditi prave zadovoljitve.

Druga težava, ki se pojavi ob prekomerni rabi zaslonov, je to, da čas, ki ga otroci preživijo ob zaslonih, posega v čas, ki bi ga sicer lahko uporabili za aktivnosti, kjer bi lahko razvijali svojo individualnost, odkrivali in urili svoje zmožnosti, ter raziskovali svoje interese. Psiholog Douglas Gentile je to povzel takole: »Čas preživet pred zasloni, je čas, ki ni preživet drugje«. S tega vidika je problematična tudi enourna raba zaslonov na dan, če to nadomešča čas, ki bi bil sicer namenjen prostemu času otroka ali času, ko bi lahko bil deležen pristne povezanosti s skrbniki.

Povečana raba zaslonov pri otrocih je lahko posledica nezadovoljenih odnosnih potreb otrok, hkrati pa se s prisotnostjo otrok na zaslonih krčijo možnosti oblikovanja pristnih in razvojno spodbudnih odnosov, ki so temelj in nujni kontekst za psihično dozorevanje. Prav tako se krčita čas in prostor, v katerem imajo otroci možnost spoznavati sebe, svoje zmožnosti in interese in v katerem se poraja njihova pristna individualnost. Oboje posega v in zavira procese rasti, ki otroka vodijo v zrelost in so podlaga psihičnega zdravja.

Viri:

• Haidt, J. in Winkleman, S. (2025, February 27). The most compelling argument against tech in schools. After Babel. https://www.afterbabel.com/p/sophie-winkleman-tech-schools
• Neufeld, G. in Maté, G. (2024). Otroci nas potrebujejo: Zakaj so starši pomembnejši od vrstnikov. Primus.

Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.

Kako razumeti medvrstniško nasilje postaja vse pogostejše vprašanje, saj njegovih posledic ne čutijo le žrtve, temveč tudi vsi drugi, ki so neposredno ali posredno vpleteni.  Običajne razlage vedenja otrok, ki v medvrstniških odnosih povzročajo nasilje, se osredotočajo na teze neravnovesja moči, modelnega učenja, pomanjkanja empatije ali tezo občutka upravičenosti, da posameznik lahko ravna z drugimi, kot želi, ali poseže po vsem, kar želi. Tovrstne razlage so se izkazale kot pomembne v spoprijemanju z medvrstniškim nasiljem, vendar vseh njegovih vidikov ne morejo pojasniti.

Ko poskušamo razumeti globje psihične vzvode, ki v otroku vzbudijo nasilno vedenje do vrstnikov, nam Neufeldov pristop ponuja pogled skozi perspektivo navezanosti.  Nasilje med vrstniki se namreč dogaja v kontekstu odnosa in je, kot pravi Gordon Neufeld, kanadski klinični in razvojni psiholog, neločljivo povezano s čustvenimi procesi, ki imajo svoje izvore v procesih navezanosti.

Kaj to pravzaprav pomeni?

Odvisni instinkti otroka naredijo dovzetnega za skrb, ki jo nudi odrasli: otrok v odraslem išče zaščito, oporo, oskrbo, vodenje, usmerjanje in varnost.

Alfa instinkti pa v odraslem vzbujajo skrbniško vedenje, kjer se odrasli ob zaznani ranljivosti in odvisnosti šibkejšega odzove s skrbnostjo, tako da neguje, oskrbuje, orientira, vodi in drugače prevzema odgovornost za otroka. To je evolucijska rešitev za izredno nebogljenost otrok, ki še niso zmožni skrbeti zase in si zagotavljati preživetja. Tako kot odvisno vedenje, ki se pojavi v prisotnosti nekoga, ki je prepoznan kot zmožen zagotavljanja skrbi, se alfa instinkti vzbudijo ob zaznani ranljivosti in odvisnosti. Alfa in odvisno vedenje se pojavljata v vseh odnosih, tudi prijateljskih in partnerskih, le da se tu vloge lahko izmenjujejo glede na trenutne potrebe udeleženih. V odnosih med skrbniki in otroci pa izmenjevanje vlog ni zaželeno.

Vendar se ta red, ki zagotavlja, da so otroci dovzetni za skrb in nego, lahko hitro poruši.

Ker na vidiku ni ustreznega alfa odraslega, bodo nekateri otroci instinktivno zavzeli alfa držo.

Ko to postane vzorec, pravimo, da se je izoblikoval alfa kompleks.

Tak otrok bo ukazovalen, zahteven in bo vedno poskušal prevzeti nadzor nad situacijo. Poskuša biti v ospredju, nadvladati, preglasiti. Težko sprejema navodila in nasvete ter postane ukazovalen tudi v odnosih, kjer naj bi bil v odvisnem položaju – s skrbniki.

Navzven alfa otroci delujejo zelo samozavestno, samozadostno, neodvisno in pogosto starejši za svoja leta. Vendar pa se pod tem videzom skriva veliko negotovosti, saj so zdaj odgovorni sami zase, brez pravega varnega pristana. Moto takšnih otrok je »Nikogar ni, ki bi poskrbel zame, zato moram sam prevzeti nadzor,« ali pa »Osebam, ki naj bi skrbele zame, ne morem zaupati, zato moram prevzeti nadzor«. Za še razvijajoče se bitje je takšna pozicija polna negotovosti in nemira, ki ga običajno še niso zmožni samouravnavati. Ker pa so zavzeli alfa držo, zdaj niso več dovzetni za skrb in uteho s strani odraslih, ki naj bi podprli samouravnavanje in olajšali soočane z neprijetnimi občutji.

Ko ta občutja postanejo preveč ogrožajoča ali preplavljajoča, se pri otroku aktivirajo obrambni mehanizmi. Da bi ga obvarovali pred temi neprijetnimi občutji, bodo ti mehanizmi žrtvovali zmožnost občutiti neprijetna in ogrožajoča občutja. Odrezani od ranljivih občutij bodo otroci zdaj še vedno polni negotovosti, a te ne bodo občutili. Ko se vzpostavijo obrambe, bodo za njihovim zidom poleg neprijetnih ostala tudi druga za razvoj in socialno delovanje nujna občutja, na primer skrbnost, odgovornost, občutek zadovoljitve.

Ko se alfa instinktu, katerega neločljivi del je nadvladovanje (ki v svojem izvoru služi temu, da prevzamemo odgovornost za skrb in nego ranljivejših) zaradi vzpostavljenih obramb pridružita še čustvena otrdelost in odsotnost občutka odgovornosti, je to podlaga za mnoga zaskrbljujoča vedenja. V odnosu do odraslih ti otroci postanejo nevodljivi, ukazovalni, nespoštljivi, lahko tudi agresivni. Enako bo v odnosih z vrstniki, kjer poskušajo nadvladovati in biti v ospredju, ker pa hkrati nimajo dostopa do svojih občutij skrbnosti in odgovornosti, se bo njihovo vedenje pogosto sprevrglo v različne oblike medvrstniškega nasilja.

Naslavljanje medvrstniškega nasilja z upoštevanjem alfa dinamike odpira nove možnosti za intervencije in delo z otroki.

Ko imamo opravka z otroki, pri katerih je izrazit alfa instinkt ali se je celo izoblikoval alfa kompleks, je pomembno, da nas njihova navidezna neodvisnost in nedostopnost ne zavedeta.  Oboje je odraz obrambnega odziva na občutja negotovosti zaradi izkušnje, ko njihove potrebe po odvisnosti niso bile zagotovljene.

Zavzemanje alfa vloge v odnosu z otrokom, pri katerem se je že izoblikoval alfa kompleks, pomeni izgrajevanje odnosa, v katerem za otroka postane varno prepustiti se in biti odvisen. Ker so ti otroci okoli sebe zgradili obrambne zidove, bodo težko zaupali in prepustili kontrolo. Prav tako v svoji obrambni naravnanosti in z vedenji, ki so njena posledica, lahko prej odbijajo naklonjenost odraslih, kot jo privlačijo. Odrasli bodo morali videti skozi te obrambe in razumeti, da se za njimi skriva veliko negotovosti in prizadetosti, ki sta pripeljali do čustvene otrdelosti in grobega vedenja.

Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.