Predstavitev dobrih praks z izvajanjem Programa NEON v vrtcih in šolah

V okviru izvedbe strokovnega srečanja smo izvajalke in izvajalce Programa NEON povabili k predstaviti njihovih izkušenj z izvedbo programa v njihovih VIZ. Ogledate si jih lahko tukaj.

»Če želimo povezan svet, se moramo znati pogovarjati,« pravi Domen Rozman, idejni vodja in menedžer akrobatske skupine Dunking Devils. »Nasilje preprečuje komunikacijo. Če se želimo pogovarjati, ne smemo biti nasilni.«

 

V akrobatski skupini Dunking Devils ima lahko vsak svoje mnenje. Ko ga izrazijo, so včasih tudi zelo glasni, vendar morajo biti ob tem drug do drugega vedno spoštljivi. Spoštljivost do drugih in zavedanje, da so ekipa, sta dve od ključnih vrednot skupine.

 

Je v vašem svetu profesionalne akrobatike oziroma športa veliko nasilja?

V profesionalni akrobatiki nasilja ni veliko. Če pa se spomnim svojih začetkov v gimnastičnih klubih, pa lahko rečem, da je bilo med mladostniki veliko nasilja. Naju z bratom je to nasilje kar zaznamovalo.

 

V kakšnem smislu?

Fantje smo prihajali iz različnih koncev Ljubljane, bili smo različno stari. Nekateri stvari niso mogli rešiti na parketu, ker so bili učitelji zelo strogi, zato so jih reševali drugače.

Z bratom sva bila vedno bolj »piflarja«. Včasih naju je bilo kar malo strah iti peš iz ene dvorane v drugo, ker sva se bala, da bodo drugi fantje uresničili grožnje. Fizičnega obračunavanja ni bilo, toda te grožnje so pustile posledice.

 

Kakšne?

Ko se soočim z avtoriteto, ki mi grozi, je moj prvi odziv strah oziroma beg, namesto da bi se postavil zase.

Druga posledica je bolj pozitivna. Nikoli nisem bil tepen in nikoli se nisem hotel tepsti. Konflikte sem se naučil reševati z besedami. To mi še zdaj, v družbi akrobatov, pride zelo prav. Vsak ima svoje mnenje, lahko ga povemo naravnost, lahko povzdignemo glas, ampak vedno brez groženj.

 

Se katerega od neprijetnih trenutkov še posebej spomnite?

Kot mladostnik sem bil bolj suhcen, nisem bil zelo talentiran za šport. Do uspehov sem prilezel s trdim delom. Kot nekdo, ki je bil vedno bolj na obrobju, sem bil tarča ustrahovanj.

Spomnim se, da sva z bratom po treningu šla čez prehod za pešce, dva fanta iz najine skupine pa sta šla za nama, nama vrgla torbo po tleh … Moram reči, da mi je bilo takrat zelo težko.

 

Kaj bi danes rekli sebi, tistemu suhljatemu fantu, ki mu je bilo zaradi nasilja težko?

Naj se postavi zase, naj ne dopušča nasilja, naj poišče pomoč pri vodniku, naj ga ne bo strah povedati.

Veliko teh groženj je neutemeljenih in praznih.

Še vedno menim, da se da z besedami rešiti ogromno stvari. Na nasilje ne smemo odgovarjati z nasiljem.

 

Kot mladostnik ste trenirali gimnastiko. Kako ste vstopili v svet košarke in akrobatike?

To je bilo v srednji šoli, na Gimnaziji Bežigrad, v času, ko je bila šolska košarkarska liga zelo popularna.

Noben od nas ni bil akrobatsko sposoben, prav tako pa ni pokazal presežka v igri. Bili smo tarče posmeha vse šole. Sošolke so ob koncu leta na naš račun pisale šale v posebno knjigo spominov.

Velikokrat so nam govorili: kaj vi nesposobneži tukaj nekaj skačete.

Vendar smo pet let garali in v ekipi smo res ostali samo tisti, ki smo bili pripravljeni iti čez vse sramotne trenutke in nastope. Te frustracije so nas kalile kot jeklo. Zaradi njih smo prišli tudi do naših vrednot, ki se jih še danes držimo.  

 

Kako v akrobatiki rešujete morebitne spore?

S pogovorom. Da pridemo do vzroka, zakaj je prišlo do njih.

 

Da torej ugotovite, kaj nekoga jezi ali skrbi ali boli.

Ja, velikokrat se ljudje, ki izvajajo nasilje, ne počutijo dovolj pomembne.

Vedno gre pravzaprav za iste stvari. Nihče na svetu ne izvaja nasilja zaradi zunanjih razlogov.

 

Ampak so ti v njem?

Izgovori in razlogi morda res prihajajo ‘od zunaj’, ampak sprožilev je v človeku.

 

Kateri so ti notranji razlogi?

Lahko so zelo različni. Ponavadi izhajajo iz podzavesti, zato se jih najstniki in odrasli ne zavedajo.

Gre za popravljanje tistega dela sebe, za katerega misliš, da je pokvarjen. Recimo: sem manjvreden; ne morem; nimajo me radi.

Če se globoko v sebi odločim, da sem manjvreden, nato pa na to pozabim, bom lahko imel vse, pa bom v družbi vedno znova dokazoval svojo vrednost.

Recimo: sam sem vedno želel vsem ugajati.

Drugi otroci se na primer odločijo, da bodo pokazali, kako so močnejši od ostalih.

Nasilje je način komunikacije. Neučinkovit, ampak še vedno način.

 

Kakšna je vloga odraslih pri preprečevanju nasilja?

Odrasli morajo vedno znova sporočati otrokom, da nasilje ni odgovor na nasilje, pa tudi, da se zavedajo, da se nasilje vedno dogaja z nekim razlogom.

Ob tem imajo tudi možnost, da se s tistim, ki je nasilen, ali s tistim, ki pred nasiljem beži, pogovorijo in jima prisluhnejo.

 

Pa tudi, da ugotovijo, kaj je razlog za nasilje pri tistem, ki nasilje izvaja?

Nasilje se zgodi vedno z nekim razlogom. Odrasli imajo možnost, da ga ustavijo in da povedo: ‘to ni okej’.

Pri tem nikogar ne smejo obsojati, saj s tem ne dosežejo veliko, ampak se morajo z njim pogovoriti in ga poskušati razumeti; ugotoviti in povedati, od kod izhaja potreba, da komunicira prek nasilja.

Otroci bi radi govorili in povedali, kaj jih tare, vendar zelo redko najdejo nekoga, ki bi jim povedal, da nasilje ni dobro, ne da bi jih ob tem že tudi obsojal.

 

Obstajajo skupine prijateljev, ki so odprte in vedno pripravljene sprejeti še koga, da se z njimi druži.

 

Nekatere skupine pa so povsem zaprte, imajo jasna pravila o tem, kdo se lahko druži med seboj.

 

Te skupine počnejo vse skupaj in svojim članom ne dovolijo, da bi se družili še s kom, ki ni član skupine. Takšnim skupinam pravimo klike.

 

Člani klike pogosto želijo dajati vtis, da so boljši od drugih. Za ohranjanje položaja uporabljajo svojo moč tako, da izključujejo druge, so do njih nesramni ali pa jih poskušajo spremeniti (denimo njihov način oblačenja ali poslušanja glasbe).

 

Včasih se zgodi, da to preraste v nasilje do tistih, ki se drugače vedejo ali se od članov skupine razlikujejo po zunanjem videzu.

 

V skupini tesnih prijateljev je lahko posameznik takšen, kot je v resnici, ne da bi ga skrbelo, kaj si bodo drugi mislili o njem.

 

V skupini, ki ima značilnosti klike, pa posameznik včasih skriva svoje vedenje, misli ali občutke, da se drugi ne bi norčevali iz njega.

 

 

Kaj je odnosno nasilje

 

To je ena od oblik nasilja med vrstniki. Zanj je značilno:

 

• izločanje iz skupine prijateljev in ostalih skupin, s katerimi se neka oseba druži;
• opravljanje in govorice, s katerimi se širijo informacije, zgodbice ali druge podrobnosti o nekom za njegovim hrbtom;
• zlobna pisma, ignoriranje, zavijanje z očmi, draženje;
• grožnje, da bodo izdane skrivnosti neke osebe.

 

 

Kako lahko pomagaš sebi in drugim

 

Če opaziš, da je nekdo žrtev odnosnega nasilja (je izločen iz skupine, ga opravljajo, zbadajo, si o njem izmišljajo različne govorice), za pomoč prosi odraslega. To je lahko učitelj, starši ali drugi, ki jim zaupaš.

 

Otrok, ki doživlja takšno nasilje, je lahko žalosten, jezen in ga je strah. Zato je pomembno, da se vključijo odrasli, ki lahko pomagajo pri tem, da se otroci spet pričnejo igrati skupaj, rešijo spore, se pobotajo in potolažijo ter ponovno vključijo drug drugega.

 

POZOR: Če se ne postaviš na stran žrtve oziroma ostaneš tiho, potem s tem sporočaš, da je takšno vedenje sprejemljivo. Če ne veš, kaj bi ali nimaš poguma, da bi kaj rekel, je bolje da odideš stran – s tem izvajalci takšnega nasilja izgubijo nekaj moči, saj imajo radi opazovalce svojega početja.

 

• Če postaneš žrtev odnosnega nasilja, ostani nasmejan in samozavesten. Svoje vznemirjenosti, negotovosti ali poraženosti ne kaži navzven. Imej pokončno držo, močan glas in očesni kontakt – cilj takšnega vedenja je, da se braniš na spoštljiv način, namesto da bi vračal na enak, agresiven način. Če se ne moreš mirno odzvati, je bolje, da se vzdržiš komentarjev in odideš stran.

 

• Poskusi čim bolje spoznati samega sebe – vprašaj se, kaj pomeni biti dober prijatelj, zakaj želiš biti v neki skupini prijateljev, ali so občutki v skupini dobri ali slabi.

 

• Vključi se v aktivnosti, ki te zanimajo, saj morda tam lahko najdeš prijatelje, ki te bodo sprejeli takšnega, kot si – ni prav, da se zaradi skupine, ki hoče vplivati nate, odpoveš stvarem, ki so ti všeč in so ti pomembne, ali celo zapravljaš denar za stvari, ki jih nočeš početi.

 

• Ostani odprt za spoznavanje novih ljudi – če se omejiš samo na prijatelje znotraj klike ali če člani klike to celo zahtevajo, lahko zamudiš priložnost za spoznavanje prijateljev, ki jih zanimajo podobne stvari kot tebe.

 

• Če se ti zdi, da skupina prijateljev postaja preveč zaprta ali se celo spreminja v kliko, je prav, da o tem spregovoriš, pokažeš nestrinjanje z neustreznim vedenjem ali vsaj ne počneš stvari, ki se ti ne zdijo pravilne.

 

• Razmišljaj s svojo glavo – če imaš občutek, da nekaj ni prav, potem tega ne delaj; pravi prijatelji to spoštujejo, spoštujejo tvoje pravice in to, da lahko sam izbereš, kaj boš počel.

 

Prava pot do priljubljenosti in prijateljev je to, da si sam dober prijatelj – tisti otroci, ki so resnično priljubljeni, so spoštljivi, pošteni, izkazujejo zanimanje za druge, so vredni zaupanja, odkriti, skrbni in prijazni.

 

 

***

 

Asistentka dr. Tina Pirc z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je sodelavka ISA instituta.

 

Otroci ne doživljajo le fizičnega ali psihičnega nasilja.

 

Prav tako pogosto in enako boleče je odnosno nasilje: izključevanje, širjenje govoric, prigovarjanje drugim, naj škodujejo nekomu, izogibanje, ignoriranje, zavračanje …

 

Odnosno nasilje je ena izmed oblik medvrstniškega nasilja, ki se, za razliko od fizičnega in besednega nasilja, pogosteje pojavlja med dekleti.

 

Od ostalih oblik nasilja se razlikuje po tem, da je pogosto skrito očem odraslih, saj poteka med dekleti, ki naj bi bile prijateljice. Obstaja več vedenj, ki so značilna za odnosno nasilje:

 

• izločanje iz skupine prijateljev in ostalih skupin, s katerimi se nekdo druži;
• opravljanje in govorice, s katerimi se širijo informacije, zgodbice ali druge podrobnosti o nekom za njegovim hrbtom;
• zlobna pisma, ignoriranje, zavijanje z očmi, draženje;
• grožnje, da bodo izdane skrivnosti nekoga.
• …

 

Čeprav lahko do odnosnega nasilja pride v katerikoli skupini, je to še pogosteje v tistih, ki imajo značilnosti klike.

 

 

Kakšne so razlike med skupinami prijateljev in klikami

 

Otroci se večinoma družijo zaradi interesov, ki so jim skupni. Nekatere skupine prijateljev so odprte in z veseljem medse sprejmejo še koga, prav tako dopuščajo možnost, da se člani skupine družijo še z drugimi otroki.

 

V nekaterih so pravila veliko bolj stroga. Otroci v teh skupinah jasno pokažejo, da se jim ne more prav vsakdo priključiti. Značilno je tudi, da člani klike počnejo vse stvari skupaj, ni prehajanja med skupinami.

 

Če lahko za skupine prijateljev rečemo, da jih družijo skupni interesi, prepričanja, vrednote, je za klike značilna želja po ohranjanju statusa in priljubljenosti. Člani klike pogosto želijo dajati vtis, da so boljši od drugih in da ima njihova klika višji status kot ostale klike ali skupine prijateljev.

 

Za ohranjanje položaja uporabljajo svojo moč tako, da izključujejo druge, so do njih nesramni ali pa jih poskušajo spremeniti, denimo njihov način oblačenja ali poslušanja glasbe. Včasih se zgodi, da to preraste v nasilje do tistih, ki se drugače vedejo ali se od članov skupine razlikujejo po zunanjem videzu.

 

V skupini tesnih prijateljev je lahko posameznik takšen, kot je v resnici, ne da bi ga skrbelo, kaj si bodo drugi mislili o njem. V skupini, ki ima značilnosti klike, posameznik včasih skriva svoje vedenje, misli ali občutke, da se drugi ne bi norčevali iz njega. Od članov klike se pričakuje, da bodo ravnali v skladu z določenimi merili, medtem ko skupina pravih prijateljev spoštuje razlike, ki so med njimi.

 

 

Lažen občutek varnosti

 

Pripadnost kliki lahko sicer vsaj na začetku daje nek lažni občutek varnosti in moči ali vsaj prepričanje, da je bolje biti vključen nekam kot pa izključen, a se pogosto zgodi, da po določenem času otrok začne čutiti preveč pritiskov in se zavedati številnih pravil znotraj klike, ki ga omejujejo. Spraševati se začne, kaj se bo zgodilo, če ne bo več priljubljen in če ga bodo izločili iz klike. Ugotavljati lahko začne, da pravi prijatelji ne bi bili tako gospodovalni in zahtevni.

 

Klike privlačijo, saj dajo možnost, da otrok v njih izživi različne vloge – priložnost dobijo tisti, ki želijo imeti nadzor in tudi tisti, ki so radi nekomu podrejeni in se počutijo varno v okolju, kjer so določena stroga pravila, saj je po navadi jasno, kaj moraš storiti, da ostaneš član klike.

 

Manj pa so jasna pravila, kako v kliko priti. Deklica, ki je priljubljena, je lahko, denimo, grožnja tistim, ki vodijo kliko, zato je ne spustijo zraven ali celo povabijo njeno prijateljico, da se jim pridruži.

 

Dinamika v klikah je prav tako lahko skrb vzbujajoča, saj zvestoba vodij po navadi ni povezana s toplimi odnosi med prijatelji, temveč se vezi ohranjajo predvsem z motivom po ohranjanju pozicije v skupini.

 

Otroci se lahko pod okriljem klike vedejo drugače, kot bi se sicer. Pogosto delajo stvari, ki jih delajo drugi, tudi če se z njimi ne strinjajo, ne zdijo se jim pravilne ali se zaradi njih celo slabo počutijo.

 

To kaže, da nihče v kliki pravzaprav v resnici nima občutka varnosti, ki naj bi ga pripadnost skupini prinašala. Položaj ohranjajo s tem, da ponižujejo druge, jih opravljajo, sprožajo govorice in manipulirajo s situacijami.

 

 

Dekliške in fantovske klike

 

Obstajajo tako dekliške kot fantovske klike, a se v tem prispevku osredotočamo na tiste, ki jih tvorijo deklice.

 

Raziskave namreč kažejo, da je pri fantovskih klikah bolj pogosto fizično nasilje, ki je bolj opazno navzven, medtem ko je nasilje pri dekliških klikah lahko povsem prikrito, a pušča hude čustvene posledice na žrtvah tega nasilja.

 

Zakaj nastanejo klike

 

Nagnjenost k pripadnosti nekemu krogu ljudi, ki lahko postane tudi t. i. klika, je prirojena, in se začne zelo zgodaj. Ta želja je evolucijsko pogojena, saj je imel posameznik več možnosti za preživetje, če je pripadal skupini.

 

Tako lahko že v obdobju malčka opažamo otroke, ki posnemajo vedenje vrstnikov, da ne bi bili izločeni. Kmalu zatem lahko otrok pove, s kom v skupini je najbolj povezan oziroma si je najbliže. To stori zaradi želje, da bi nekomu nekaj pomenili, kar vpliva na občutek samozavesti in občutek pripadnosti. Zato je zelo boleče, če si iz skupine izločen.

 

V skupinah praviloma nekdo prevzame vlogo vodje – ta je lahko pozitivna – otrok je prijeten in v njegovi družbi je zabavno, lahko pa je tudi negativna – otrok je sovražen in manipulira z drugimi – tako znotraj kot zunaj skupine.

 

Kdaj se klike začnejo oblikovati

 

Če se je nekoč odnosno nasilje pojavljalo kasneje, danes velja, da se vedenja, ki jih lahko označimo kot takšno obliko nasilja, pojavljajo že zelo zgodaj – deklice izključujejo, izločajo, širijo govorice ali celo objavljajo laži na spletu že v prvih razredih osnovne šole.

 

Razlog je lahko to, da otroci preživljajo veliko časa z vrstniki že v zgodnjih letih, od vrtca dalje. Tesna skupina prijateljev jim daje občutek pripadnosti, samozavesti, položaja in samozaupanja ter je lahko nadomestek za družino.

 

Pri tej starosti otroci še nimajo razvitih socialnih spretnosti ali zrelosti, da bi razumeli, kako njihovo vedenje škodljivo vpliva na druge in kako naj se vedejo, da bi se to spremenilo.

 

Problematika klik in odnosnega nasilja v šolskem okolju

 

Odnosno nasilje je v šoli težko opazno – medtem ko fantje večkrat izvajajo fizično nasilje, ki je dobro opazno navzven, lahko odnosno nasilje med dekleti ostane skrito pred očmi učitelja ali drugimi odraslimi na šoli. Dekleta lahko namreč le s pogledom ali neslišnim šepetom povzročijo spremembo v razmerju moči.

 

Razlogov, zakaj učitelji in drugi odrasli na šoli ne ukrepajo, je lahko več. Nekateri odrasli so prepričani, da so prepiri med dekleti nekaj povsem normalnega, celo nujna faza v njihovem razvoju, nekaj, kar jih bo pripravilo na nadaljnje življenje.

 

Vendar so takšna prepričanja zmotna, saj dekleta ob tem lahko doživljajo hude čustvene bolečine. Eden od razlogov je lahko tudi preobremenjenost učiteljev – zaznavanje nasilja v razredu od njih zahteva dodatno pozornost, pri čemer je njihova naloga lažja, če opomnijo učence ob fizičnem nasilju, kot pa če morajo odkrivati zapletene škodljive odnose med dekleti.

 

Čeprav ima mnogo šol načelo ničelne tolerance do nasilja, je odnosno nasilje med dekleti vseeno problem, ker se pravila, vezana na preprečevanje nasilja, pogosto nanašajo na fizično nasilje, vidiki odnosnega nasilja, predvsem med dekleti, pa so zanemarjeni.

 

 

Kako pomagati?

 

Učitelji in starši

 

• »Razmišljanje s svojo glavo«: Z dekleti, ki so v kliki v podrejenem položaju, se je treba pogovarjati o tem, da jim ni potrebno le slepo slediti zahtevam vodje klike, ki za utrjevanje svojega položaja pogosto uporablja manipulacijo.
• Spodbujanje empatije: Dekleta, ki vodijo kliko, je dobro pogosto spraševati, kako se ob določenem ravnanju počutijo njene prijateljice. Spomniti jih je treba na to, kako se počutijo, če njih nekdo prizadene ali jih izključi iz neke dejavnosti ter jih spodbuditi, da si predstavljajo, kako je biti v tej vlogi.
• Pogovor ali igra vlog o možnih scenarijih: Pri mlajših deklicah lahko odigramo, pri starejših pa se pogovorimo o možnih situacijah, ki bi se lahko zgodile in o tem, kako naj se nanje odzovejo (npr. pogovor o tem, h komu od ostalih sošolcev lahko pristopijo, če jih nekdo izloči iz skupine oziroma klike).

 

Upreti se je treba želji, da pokažemo ogorčenost glede vedenja članov klike in se vzdržati obsojanja in negativnih opazk na račun otrok, ki povzročajo težave, saj na tak način dajemo otroku slab zgled ter hkrati otežimo možnost sprave.

 

Starši

 

Starši so pomemben zgled dekletom, kako naj se vedejo in kako naj ravnajo z drugimi – tako, kot se sami vedejo do družinskih članov in ljudi okoli sebe, se bodo vedla tudi dekleta.

 

Če denimo slišijo, da starši nekoga opravljajo, je večja verjetnost, da bodo tudi same opravljale druge. Če je v družini poudarjen pomen videza, denarja ali tekmovalnosti, bodo temu v svoji družbi tudi same namenile več pozornosti.

 

V širšem smislu je družba postavila okvire sprejemljivega vedenja za deklice – medtem ko je pri fantih izražanje jeze dokaj sprejemljivo, se dekleta že zelo zgodaj naučijo, da je zanje bolj primerno, da so prijazne in potlačijo jezo, saj njihovo neprimerno/agresivno vedenje pri starših ali učiteljih prej izzove neodobravanje, kot če se takšno vedenje pojavi pri fantih.

 

Tako se dekleta v otroštvu ne naučijo dobro ravnati s čustvi frustracije, ljubosumja ali jeze. Naučijo se torej biti prijazne navzven, hkrati pa poiščejo prikrite načine za sproščanje svoje jeze in frustracije.

 

Če starši ugotovijo, da je njihova hči tarča odnosnega nasilja ali da sama izvaja to obliko nasilja, se morajo na to odzvati. Ni priporočljivo, da posegajo v situacijo, temveč lahko pomagajo tako, da ponudijo podporo in vodijo deklico pri samostojnem reševanju težav.

 

Lahko se zgodi, da otrokovih težav, ki jih doživlja v svoji skupini prijateljev, starši ne jemljejo dovolj resno, v ozadju pa se zanašajo na prepričanje, da so to izkušnje, ki jih mora vsak doživeti in preživeti.

 

A takšno razmišljanje otroku ni v pomoč – pomembno je, da njegove občutke vzamejo resno. Otroka morajo dnevno spodbujati, da jim pove, kako se počuti in kaj se mu je v šoli dogajalo ter pokazati razumevanje za vse, kar jim pove.

 

Kaj še lahko naredijo starši

 

• Spodbujanje pozitivne samopodobe: Tako dekleta, ki so vodje klik, kot tudi njihove tarče, imajo lahko težave na področju samopodobe, zato je dobro izrabiti vsako priložnost, da s svojimi izjavami starši pomagajo njihovo samopodobo izboljšati.
• Pri tem se je potrebno izogibati pohvalam glede zunanjega videza ter se osredotočiti na značaj, na dosežene cilje ali na trud pri opravljanju neke naloge. Izpostavljati je treba njena močna področja in opozarjati na vse, kar zmore.
• Pogovor in razlaga: Dobro je, da starši deklicam razložijo, kaj sploh pomeni opravljanje, draženje, javno poniževanje, izločevanje, klike in spletno nasilje. To je priporočljivo tudi, če otrok še nima svojega telefona. Čeprav se starši tej temi včasih raje izogibajo, da svojim otrokom ne bi povzročali skrbi, je povsem mogoče, da deklice že na tej točki skrbi, kaj se jim utegne zgoditi. Vedenja, ki jih lahko povežemo z odnosnim nasiljem, namreč ves čas opazujejo okoli sebe, če se ne dogaja ravno njim. Dobro je, da razložimo tudi, kako pomembno je, da znamo na problem, ki se pojavi, pogledati tudi s prijateljičinega zornega kota in prevzeti svoj del odgovornosti za konflikt.
• Iskanje prijateljev: Starši lahko deklice spodbujajo, da si poiščejo nove prijatelje zunaj klike – lahko preko interesnih dejavnosti ali pa tako, da organizirajo druženje v domačem okolju s tistimi otroki, ki jih še ne poznajo dobro, a bi morda lahko postali prijatelji.
• Starši lahko pomagajo tudi s konkretnimi nasveti, kako se odzvati v situaciji odnosnega nasilja: glede na to, da nekatera dekleta lahko hitro ugotovijo, koga lahko nadzorujejo in s kom lahko manipulirajo, je pomembno, da se dekle zaveda, da mora v situacijah odnosnega nasilja ostati nasmejana in samozavestna. Izogibati se mora, da bi navzven kazala svojo vznemirjenost, negotovost ali poraženost. Pomembno vlogo ima tudi pokončna drža, močan glas in očesni kontakt – cilj takšnega vedenja je, da se dekle brani na spoštljiv način, namesto da bi vračala na enak, agresiven način. Če se ne more mirno odzvati, je bolje, da se vzdrži komentarjev in odide stran. Pomembno vlogo imajo tudi dekleta, ki le opazujejo neprimerno vedenje med dekleti – če se ne postavi na stran žrtve oziroma če ostane tiho, potem s tem sporoča, da je takšno vedenje sprejemljivo. Tudi v tem primeru velja, da je bolje, da odide stran, če ne ve, kaj bi, ali nima poguma, da bi kaj rekla – s tem izvajalke nasilja izgubijo nekaj moči.
• Poleg tega se mora opazovalka zavedati, da je treba o takšnem vedenju med dekleti obvestiti odrasle, ki lahko pomagajo. Starši žrtev in opazovalk morajo dati jasno vedeti, da jim bodo stali ob strani in sodelovali s šolo, da se bo takšno nasilje prenehalo.
• Odnosno nasilje na spletu: Če se nasilje odvija na spletu, morajo starši skrbno spremljati uporabo telefonov in računalnika, a prepoved uporabe naprav ni priporočljiva – dobro pa je usmeriti pozornost stran od socialnih omrežij in se osredotočiti na druge stvari, ki jih otrok rad počne poleg šole.
• Pomoč učitelja: Starši lahko za pomoč prosijo učitelje – usmerijo njihovo pozornost na to, kaj se med dekleti dogaja. Učitelj lahko pomaga tudi na novo sestaviti skupine v razredu, da učenci zadolžitve za šolo (plakati, seminarske naloge, poskusi) opravljajo v drugačnih skupinah kot sicer, saj tudi s tem pomaga sklepati nova prijateljstva zunaj klik.
• Pomoč drugih institucij: staršem naj ne bo neprijetno poiskati pomoči tudi drugje, če se jim zdi, da sami ne bodo zmogli rešiti težav.

 

Še posebej pomembno pa je, da si starši vzamejo čas za povezovanje s hčerko, ne glede na starost, in ji posvetijo popolno pozornost, ko želi kaj povedati.

 

Podpreti jo morajo, ko doživlja vzpone in padce.

 

Tako starši izkazujejo vedenje, ki je pomembno v prijateljskih odnosih.

 

Slovarček

 

Klika je navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih.

 

Dodatna literatura

 

Broadwell Laura: All About Cliques (https://www.parents.com/kids/development/friends/all-about-cliques/)

 

Chatel Amanda: The Science Of Cliques: Why Some Schools Have Mean Girls (https://www.yourtango.com/2014237835/will-your-children-cliques-why-schools-have-mean-girls)

 

Cliques (https://www.girlshealth.gov/bullying/whatis/cliques.html)

 

DiPrete John: Girl Cliques: 8 Labels Teens Should Avoid (https://psychcentral.com/blog/girl-cliques-8-labels-teens-should-avoid/)

 

Friedman Lisa: 6 Things Everyone Needs to Know About Girls and Cliques (https://www.realsimple.com/work-life/family/kids-parenting/things-everyone-needs-to-know-about-girls-cliques)

 

Girls guide to end bullying (http://girlsguidetoendbullying.org/Relational_RecognizeBullying.html)

 

Gordon Sherri: A Clique or Friends? How to Tell the Difference (https://www.verywellfamily.com/a-clique-or-friends-how-to-tell-the-difference-460637); 9 Things You Need to Tell Your Daughter About Mean Girls (https://www.verywellfamily.com/how-to-cope-with-mean-girls-460678)

 

Health Guide: Dealing with cliques (https://youngwomenshealth.org/2013/05/23/cliques/)

 

Hoffses Kathryn: Coping with cliques (https://kidshealth.org/en/teens/cliques.html); How Cliques Make Kids Feel Left Out(https://kidshealth.org/en/kids/clique.html)

 

Newman Susan: This Is Why Today’s Mean Girls Are Younger Than Ever (https://www.psychologytoday.com/intl/blog/singletons/201801/is-why-todays-mean-girls-are-younger-ever)

 

 

***

 

Asistentka dr. Tina Pirc z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je sodelavka ISA instituta.

 

O vrstniškem nasilju obstaja veliko napačnih prepričanj, ki škodijo pravzaprav vsem, tistim, ki se jim dogaja, tistim, ki ga opazijo, in tudi tistim, ki ga povzročajo.

Zaradi napačnih prepričanj se lahko nasilje dogaja dolgo časa, se stopnjuje in ga je lahko težko ustaviti.

 

Napačna prepričanja o otrocih in mladih, ki doživljajo vrstniško nasilje

Vrstniško nasilje je nekaj normalnega in je del odraščanja. Otrok se mora naučiti postaviti zase in z vrstniškim nasiljem se samo utrdi.

NI RES. Vrstniško nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur. Osebam, ki ga doživljajo, lahko povzroči veliko škode, stisk in bolečin.

 

Žrtve vrstniškega nasilja so le otroci in mladi, ki so bolj zadržani in se ne znajo vključiti v skupino. Če doživljaš vrstniško nasilje, pomeni, da je s teboj nekaj narobe.

NI RES. Vrstniško nasilje se lahko zgodi komurkoli. Tista oseba, ki izvaja nasilje, bi morala spremeniti svoje vedenje, ne pa oseba, ki ga doživlja.

 

Otroci in mladi, ki so močnejše postave, ne nosijo modnih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za vrstniško nasilje.

NI RES. Vzrok za vrstniško nasilje je oseba, ki ga povzroča.

 

Otroci in mladi, ki doživljajo vrstniško nasilje, s svojim obnašanjem sami prosijo za to.

NI RES. Vsak je odgovoren za svoje obnašanje. Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim.

 

Če osebo, ki izvaja nasilje nad teboj, udariš nazaj ali se ji kako drugače maščuješ (npr. poskušaš uničiti njen ugled z obrekovanjem), bo odnehala.

NI RES. Nasilje se lahko zaradi tega še stopnjuje; danes ti udariš njega ali njo, jutri bo on ali ona tebe nazaj še bolj in tako naprej. Poleg tega bi v tem primeru obaizvajala nasilje.

 

 

Napačna prepričanja o otrocih in mladih, ki izvajajo vrstniško nasilje

 

Tisti, ki izvajajo vrstniško nasilje, imajo slabe ocene v šoli.

NI RES. Tudi nekateri mladi, ki imajo odličen uspeh, izvajajo nasilje.

 

Iz vrstniškega nasilja delajo prevelik cirkus. Saj gre samo za hec. Otroci so pač otroci, fantje so pač fantje.

NI RES. Včasih se komu, ki izvaja nasilje, zdi to zabavno, a osebi, ki nasilje doživlja, to ne predstavlja zabave. Nasprotno, lahko ji povzroči veliko škode.

 

Tisti, ki izvajajo nasilje, so psihološko močni.

NI RES. Nekateri se počutijo nemočne, zato poskušajo do moči priti na napačne načine, npr. z izvajanjem nasilja. Moč, ki jo občutijo ob izvajanju nasilja, pa ne traja dolgo in je samo navidezna.

 

Če oseba, ki doživlja nasilje, uboga osebo, ki izvaja nasilje in o nasilju molči, bo imela manj težav, kot če se upre in nekomu pove.

NI RES. To je pogosta grožnja oseb, ki izvajajo nasilje, da bi imele čim dlje moč nad osebami, ki nasilje doživljajo. Če doživljamo nasilje, je pomembno, da čim prej poiščemo pomoč, saj se lahko nasilje stopnjuje.

Kaj ti lahko pomaga, da se zaščitiš pred vrstniškim nasiljem?

 

• Da se znaš v primeru vrstniškega nasilja odzvati samozavestno in odločno(takšnega vedenja se lahko naučiš),
• da zaupaš vase,
• da ne verjameš napačnim prepričanjem o vrstniškem nasiljuin veš, da je za nasilje vedno odgovoren tisti, ki ga izvaja in ne tisti, ki ga doživlja,
• da imaš prijatelje in prijateljice, sošolke in sošolce, družino, ki te podpirajoin ti stojijo ob strani tudi v težkih trenutkih,
• da imaš večinoma dobre izkušnje z odraslimiin so ti do sedaj po navadi pomagali, ko si potreboval/a pomoč,
• da na tvoji šoli zaposleni jasno sporočajo, da nasilja ne dovolijo in ukrepajo, ko se pojavi ter k ukrepanju spodbujajo tudi vse učenke in učence.

 

 

Kaj pa lahko storiš, če doživljaš vrstniško nasilje?

 

Poskusi se odločno postaviti zase. Odločnost pokaži z glasom, s telesno držo in z besedami.

• Najprej globoko vdihni in poskušaj ostati miren/mirna.
• Vzravnaj se, stopaj pokončno in samozavestno. Ne glej v tla, ampak poglej osebo v oči.
• Govori umirjeno in ne preveč glasno. Povej osebi, naj neha, reci »ne«. Če zmoreš, povej, kaj želiš in kako se počutiš.
• Če je mogoče, pojdi potem stran od osebe, ki izvaja nasilje.
• O svoji izkušnji povej osebam, ki te podpirajo in jim zaupaš, npr. prijateljem in prijateljicam.
• Povej tudi odraslim, ki jim zaupaš (npr. učiteljici, učitelju, staršem, zaposlenim v svetovalni službi …). Če poveš nekomu od odraslih in ti ne verjame ali nič ne ukrepa, povej še drugi odrasli osebi itd. Ne obupaj. To, kar se ti dogaja, ni prav.

 

Če doživiš spletno nasilje, pa naredi takole:

• USTAVI se. Ne odzivaj se na žaljive objave ali komentarje. Z osebo, ki izvaja nasilje, se ne pogovarjaj. Umakni se od telefona ali računalnika, vdihni, izdihni in štej do 10.
• SHRANI. Naredi posnetke zaslona (na računalniku uporabi tipko prt sc, navodila za izdelavo posnetka zaslona na tvojem pametnem telefonu pa poišči v navodilih za uporabo ali pa npr. na YouTube vtipkaj tip telefona in print screen), saj boš morda potreboval/a dokaze o spletnem nasilju. Žaljivih sporočil, slik in drugih objav ne briši, ampak jih shrani.
• Nato upravljalcem strani PRIJAVI žaljive objave. Navodila, kako to storiti, so dostopna tukaj.
• Osebo, ki izvaja nasilje, BLOKIRAJ. Navodila za to, najdeš tukaj.

Kaj pa, če opaziš, da se nasilje dogaja vrstniku ali vrstnici?

• Pomagaj, da se nasilje čim prej ustavi. Ne bodi tiho, ampak osebo, ki doživlja nasilje, podpri. Povej ji, da to, kar se ji dogaja ni prav, ker gre za nasilje. Postavi se v bližino osebe in ji pomagaj, da se postavi zase in reče osebi, ki izvaja nasilje, naj neha.
• Ne podpiraj osebe, ki izvaja nasilje s tem, da se posmehuješ osebi, ki doživlja nasilje, ploskaš, deliš žaljive vsebine na internetu, jih všečkaš ali v komentarjih hvališ osebo, ki izvaja nasilje.
• Tudi druge osebe, ki so opazile, da se nasilje dogaja, spodbudi, da skupaj podprete osebo, ki doživlja nasilje. Pri tem pa ne žalite osebe, ki izvaja nasilje, ampak zgolj recite, da to ni v redu in naj takoj neha, drugače boste povedali odraslim. Če se vam zdi, da ste v nevarnosti, se čim prej umaknite in takoj povejte odraslim, ki jim zaupate.
• Osebo, ki doživlja nasilje, lahko spodbudiš, da pove o nasilju odrasli osebi, ki ji zaupa, npr. staršem, učiteljem, zaposlenim v svetovalni službi …

 

Ko opaziš nasilje na internetu:

• Se USTAVI in ne komentiraj, všečkaj ali deli žaljivih objav.
• SHRANI. Naredi posnetke zaslona za dokaz.
• PRIJAVI žaljive vsebine upravljalcem spletne strani.
• Osebo, ki izvaja nasilje, BLOKIRAJ.
• POVEJ o nasilju odrasli osebi, ki ji zaupaš.
• Ukrepaj, tudi če osebe, ki doživlja spletno nasilje, ne poznaš. Verjetno bi si tudi sam/a želel/a, da bi ti drugi pomagali, če bi se to dogajalo tebi.

Pomagajo ti lahko tudi:

 

Društvo za nenasilno komunikacijo (01/43 44 822, info@drustvo-dnk.si),

TOM telefon (116 111, tom@zpms.si),

Safe.si (zelo primerno ob spletnem nasilju; info@safe.si),

Spletno oko (zelo primerno ob spletnem nasilju; https://www.spletno-oko.si/).

 

Literatura

 

Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

 

Štirn, M., Pirc, T., Zabukovec Kerin, K., Minič, M., Kocbek, K., Šibilja, J. in International Center of Assault Prevention (ICAP) (2018). Varni brez vrstniškega nasilja: priročnik za izvajanje programa v osnovni šoli.  Ljubljana: ISA institut.

 

***

 

Psihologinja Mateja Dolinar je sodelavka ISA instituta.

Z vrstniškim nasiljem se lahko bolj uspešno spoprijemamo, če poznamo dejstva o tem problemu.

Žal o vrstniškem nasilju obstaja vrsta napačnih prepričanj, ki lahko prispevajo k temu, da se nasilje dogaja, pogosto tudi stopnjuje in ga je težko ustaviti. Naj navedem nekatere izmed njih:

 

Danes je že vse nasilje. Ti otroci so čisto preveč občutljivi. NI RES. Pomembno je, da znamo vrstniško nasilje razlikovati od drugega (motečega) vedenja.

Bistvene značilnosti vrstniškega nasilja so:

• neravnovesje psihične, socialne ali fizične moči med osebo, ki nasilje doživlja, in tisto, ki ga izvaja,
• zavesten namen povzročitve škode drugi osebi
• in da se v daljšem časovnem obdobju pojavi večkrat (lahko gre tudi za enkraten hujši dogodek).

 

Vrstniško nasilje je nekaj normalnega in je del odraščanja. Mladi se morajo naučiti postaviti zase in z vrstniškim nasiljem se samo utrdijo. NI RES. Vrstniško nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur. Osebam, ki ga doživljajo, lahko povzroči veliko škode in trpljenja.

 

Saj je šlo samo za hec, ne smeš vsega vzeti tako zares. Otroci so pač otroci. Fantje so pač fantje. NI RES. Včasih se komu, ki izvaja nasilje, zdi to zabavno, a osebi, ki nasilje doživlja, lahko to povzroči veliko škode.

 

Nasvet, »Udari ga/jo nazaj«, deluje. NI RES. Nasilje se bo lahko posledično še stopnjevalo. Poleg tega bi v tem primeru oba izvajala nasilje in nihče se ne bi počutil varnega, močnega in svobodnega.

 

Mladi, ki doživljajo vrstniško nasilje, s svojim obnašanjem sami prosijo za to. NI RES. Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim. Če se pri učencu pojavlja moteče vedenje, je pomembno, da se z njim pogovorimo in naredimo načrt za preoblikovanje vedenja v ustreznejše.

 

Žrtve vrstniškega nasilja so le otroci in mladi, ki so bolj zadržani in se ne znajo vključiti v skupino. NI RES. Vrstniško nasilje se lahko zgodi komurkoli.

 

Mladi, ki so močnejše postave, ne nosijo modernih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za vrstniško nasilje. NI RES. Raziskave kažejo, da osebe s temi lastnostmi niso bolj ogrožene za doživljanje vrstniškega nasilja.

 

Tisti, ki izvajajo vrstniško nasilje, imajo slabe ocene v šoli ali izhajajo iz neurejenih družin. NI RES. Tudi nekateri mladi, ki imajo odličen uspeh in/ali izhajajo iz uglednih družin, izvajajo nasilje.

 

Vrstniško nasilje se pojavlja le na nekaterih šolah. NI RES. Nasilje se lahko dogaja na vsaki šoli. Gre za precej nevarno prepričanje, s pomočjo katerega nekateri prikrivajo vrstniško nasilje in opravičujejo nedejavnost na področju preprečevanja vrstniškega nasilja.

 

Vrstniško nasilje se pojavlja predvsem na poti v šolo in iz nje, ne pa v šoli. NI RES. Tudi to prepričanje nekateri navajajo, ko opravičujejo nedejavnost, neodzivnost šole v zvezi s tem problemom. Največ vrstniškega nasilja se namreč dogaja v šoli, po navadi na hodnikih, v razredu, na igrišču in pred šolo ter na straniščih.

 

V večjih mestih, večjih šolah in v večjih oddelkih je več vrstniškega nasilja kot v manjših. NI RES. Večina raziskav je pokazala, da velikost mesta ter velikost šole in oddelka ne igrajo pomembne vloge v pojavnosti vrstniškega nasilja.

Varovalni dejavniki, ki prispevajo k bolj uspešni preventivi vrstniškega nasilja so tudi:

 

Varna šola, kjer je ničelna toleranca do vrstniškega nasilja

V šolah, ki jih učenci in učenke zaznavajo kot varen prostor za učenje in druženje, imajo celostni pristop za preprečevanje vrstniškega nasilja.

Vključeni so zaposleni v šoli, vsi učenci in vse učenke ter njihovi starši.

Ne ukrepajo le takrat, ko se je nasilje že pojavilo v hujših oblikah, ampak delujejo preventivno.

Oblikovana imajo jasna pravila o ravnanju v primeru vrstniškega nasilja in posledicah za tiste, ki bi ga izvajali.

Na takšnih šolah obstaja ničelna toleranca do vrstniškega nasilja. Učence, zaposlene in starše ozaveščajo o vrstniškem nasilju in jih spodbujajo, da do nasilja oblikujejo odklonilen odnos.

Učijo jih, kako se v primeru vrstniškega nasilja odzvati ustrezno (asertivno) in imajo priložnosti, da te veščine urijo. Spodbujajo tudi razvoj socialnih veščin, posebej empatije.

V okolju, kjer je prevladujoče prepričanje, da je nasilje neustrezen in neuspešen način za doseganje ciljev in reševanje konfliktov, je oseb, ki bi ga izvajale, manj.

Tudi, ko pride do vrstniškega nasilja, se otroci, ki ga doživijo, odzovejo bolj samozavestno in odločno ter prej poiščejo pomoč.

Tudi tisti, ki nasilje opazijo, so bolj pripravljeni pomagati svojim vrstnikom in vrstnicam, ki nasilje doživljajo. Bolj pripravljeni so tudi prositi za pomoč odrasle, saj glede na pretekle izkušnje pričakujejo, da jih ne bodo ignorirali in jim bodo poskušali pomagati.

Na takšnih šolah sproti spremljajo pojavnost vrstniškega nasilja in sproti prilagajajo ukrepe (npr. s povečanjem nadzora na območjih, kjer se nasilje pojavlja, z aktivnostmi za otroke in odrasle …).

 

Pozitivna klima na šoli in v oddelkih

Tudi zaznavanje dobrega vzdušja v oddelku, občutka pripadnosti in povezanosti s sošolkami in sošolci, sodelovanje, medsebojno spoštovanje, pomoč drug drugemu in občutek, da jih drugi obravnavajo pravično, otrokom daje moč, da se lažje spoprimejo z izkušnjami vrstniškega nasilja v ali zunaj šole.

 

Podporna socialna mreža

K podporni socialni mreži spadajo prej omenjeni sošolke, sošolci in zaposleni na šoli ter družinski člani in članice, prijatelji  in prijateljice … Torej vsi, ki otroka podpirajo in mu stojijo ob strani tudi v težkih trenutkih, kot je izkušnja vrstniškega nasilja.

Bistveno pa je, da ima otrok/mladostnik vsaj en odnos z odraslo osebo, ki je stabilen in varen. Pomembno je, da ima vsaj nekoga, ki mu zaupa in ima občutek, da se lahko nanj zanese tudi v težkih trenutkih.

Ta oseba je lahko kdo od družinskih članov, ni pa nujno. Lahko gre tudi za koga od zaposlenih na šoli.

Če ima otrok izkušnje, da se na večino odraslih lahko zanese in jim zaupa, bo hitreje in lažje poiskal pomoč, če se bo znašel v težavah.

 

Občutek nadzora nad situacijo

Če ima otrok izkušnje uspeha pri reševanju različnih problemov, konfliktov, mu bo to lahko v pomoč tudi v primeru vrstniškega nasilja.

Zaradi preteklih pozitivnih izkušenj se bo lažje samozavestno in odločno postavil zase in poiskal pomoč, če jo bo potreboval.

 

Realna, pozitivna samopodoba in samospoštovanje

Otroci, ki imajo boljše mnenje o sebi in verjamejo vase, se lažje spoprijemajo z vrstniškim nasiljem, saj manj verjamejo informacijam, ki jim jih o njih podajajo osebe, ki jih poskušajo ponižati.

Članek o tem, kako z otroki in mladimi govoriti o pozitivni samopodobi in samozaupanju, lahko najdete tukaj.

 

Osebna prožnost

Osebna prožnost nam pomaga, da si opomoremo in ponovno vzpostavimo ravnovesje po stresnih dogodkih in težkih izkušnjah ter izpopolnjujemo strategije za spoprijemanje s problemi.

Pri otrocih in mladih jo lahko spodbujamo na primer tako, da jim pomagamo pri prepoznavanju in odkrivanju svojih pozitivih lastnosti, močnih področij in zastavljanju realnih, dosegljivih in njim pomembnih ciljev.

Zanimiva dejavnost za izvedbo v oddelku je igra Skriti prijatelj, v kateri vsakdo v oddelku izžreba ime enega sošolca ali ene sošolke.

Nato ga/jo nekaj časa opazuje in poskuša prepoznati njegove/njene talente, pozitivne lastnosti, vrline.

Na koncu mu/ji poda povratno informacijo o opaženem in to podkrepi s primeri vedenj.

 

Samouravnavanje čustev

Pri spoprijemanju s problemi nam pomaga tudi zmožnost ustreznega uravnavanja čustev.

Z učenci se je dobro pogovoriti, da so vsa čustva, prijetna in neprijetna, pomembna in je prav, da jih izražajo, a ustrezno in v ustreznih situacijah (npr. jok osebe, ki doživlja nasilje pred njegovim povzročiteljem daje slednjemu še večjo moč, jok pred osebo, ki ji žrtev zaupa in jo posluša, pa ji lahko pomaga).

Z otroki in mladimi se lahko pogovorimo tudi o situacijah, v katerih smo mi doživljali neprijetna čustva in o tem, kaj nam je pomagalo v takšnih trenutkih – morda bi to lahko pomagalo tudi njim.

 

Asertiven odziv v primeru provokacij in vrstniškega nasilja

Nekatere osebe, ki nameravajo izvajati nasilje, sprva opazujejo, kako se obnašajo ljudje okoli njih.

Pozorne so na to, kdo se odziva samozavestno in odločno (asertivno) in bi takoj, ko bi nad njim začele izvajati nasilje, rekel, naj nehajo in nekomu povedal.

Te pogosto pustijo pri miru. Bolj se jim zdijo zanimivi tisti, ki se na provokacije odzivajo plašno in se le umaknejo in ne povedo nikomur.

Osebe, ki imajo namen izvajati nasilje, pričakujejo, da se jim ti ne bodo upirali, zato se pogosto odločijo, da bodo izvajali nasilje nad njimi.

K sreči se je asertivnega vedenja mogoče naučiti.

Napotke, ki lahko otrokom in mladim pri tem pomagajo, lahko najdete v prispevku Zakaj se mi (lahko) dogaja vrstniško nasilje?

Kako otrokom pomagati, če ugotovimo, da doživljajo vrstniško nasilje?

 

Poskušajmo ostati mirni. Paničen odziv ali obtoževanje otroka, ki doživlja nasilje, v primeru, da je kršil katerega od dogovorov (npr. »Saj sem ti rekel, da punci ne pošiljaj fotografij, na katerih si nag!«), bo situacijo samo še poslabšalo.

Otroka podprimo, mu verjamemo in ga poslušajmo.

Pomembno je, da ga poskušamo razumeti in ne potolažiti ali minimalizirati tega, kar se mu je zgodilo (npr. saj so se samo hecali, to ni nič takšnega, saj se dogaja skoraj vsakomur ipd.).

Povejmo mu, da je to, kar se mu dogaja, nasilje, da je takšno ravnanje napačno in da je zanj kriva oseba, ki ga povzroča.

Vprašajmo ga, koliko časa se nasilje že dogaja, kaj vse se je zgodilo in na kakšne načine je že poskušal rešiti problem in kakšni so bili izidi.

Povejmo mu, kaj lahko v tem primeru storimo. Za pomoč pri ukrepanju se povežimo z učitelji in/ali z zaposlenimi v šolski svetovalni službi.

Če otrok doživlja spletno nasilje, mu povejmo, naj zlonamernih objav ne briše in ne komentira, naredi naj posnetke zaslonov ter objave shrani za dokaz.

Pomagajmo mu, da žaljive objave ali straniprijaviadministratorjem strani, osebo, ki je izvajala nasilje pa blokira. V primerih, ko je ogrožena varnost in življenje oseb, je potrebno obvestiti policijo.

Več o tem, kako lahko v primeru vrstniškega nasilja ukrepajo zaposleni na šoli in starši otrok, ki nasilje doživljajo in tistih, ki ga izvajajo, najdete v prispevku Kako govoriti o empatiji in kako prepoznati znake nasilja.

Kdo še lahko pomaga?

 

Društvo za nenasilno komunikacijo (01/43 44 822, info@drustvo-dnk.si),

TOM telefon (116 111, tom@zpms.si),

Safe.si (zelo primerno ob spletnem nasilju; info@safe.si),

Spletno oko (zelo primerno ob spletnem nasilju; https://www.spletno-oko.si/),

socialne delavke in delavci v CSD.

 

Literatura

Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Štirn, M., Pirc, T., Zabukovec Kerin, K., Minič, M., Kocbek, K., Šibilja, J. in International Center of Assault Prevention (ICAP) (2018). Varni brez vrstniškega nasilja: priročnik za izvajanje programa v osnovni šoli. Ljubljana: ISA institut.

 

***

 

Psihologinja Mateja Dolinar je sodelavka ISA instituta.

.