Se vam kdaj zdi, da samopodoba mladostnikov ali mladostnic, s katerimi ste v stiku, niha glede na to, koliko všečkov in sledilcev imajo na družbenih omrežjih? Niste edini …
V obdobju pred in med puberteto se otroci začnejo primerjati s svojimi vrstniki, pri tem pa lahko ugotovijo, da jim gre na nekaterih področjih slabše kot vrstnikom.
Zaradi tega se lahko otrok počuti manjvrednega, sploh če mu gre slabše na področjih, ki so zanj pomembna (npr. šport ali šola).
V tem obdobju je tudi vedno več zahtev, ki jih imamo do otroka – glede šolskega dela in uspeha, športnih dosežkov, interesov in pomoči doma.
Tudi odrasli jih zato kdaj primerjamo z vrstniki.
Če otrok zazna, da ne dosega standardov, ki mu jih postavljajo odrasli, in začuti njihovo neodobravanje ali razočaranje, ima to lahko negativne posledice na njegovo samopodobo in občutek lastne vrednosti.
Znaki, da ima mladostnik nižjo samopodobo, so na primer pomanjkanje samozavesti, težko izražanje svoje potrebe, osredotočanje na svoje pomanjkljivosti in slabosti, prepričan je, da so drugi boljši od njega, boji se neuspeha in ima na splošno bolj negativen pogled na svet.
Zdrava samopodoba se kaže v samozavesti, zmožnosti reči ne in izraziti svoje potrebe, zmožnosti prepoznati svoje prednosti in slabosti ter jih sprejeti.
Pri tistih z zdravo samopodobo negativne izkušnje nimajo tolikšnega vpliva na njihovo splošno življenjsko perspektivo kot pri ljudeh z nižjo samopodobo.
Družbena omrežja, kjer mrgoli navidezno popolnih teles, partnerstev, domov in življenj, so popolno gojišče za nenehno primerjanje z drugimi.
Zaradi prikazovanja večinoma le najlepših in nespontanih trenutkov je mogoče, da se bo oseba ob primerjavi počutila nezadostno in manjvredno. Samopodobo in samozavest si lahko poskuša dvigniti ali zgraditi tudi s pridobivanjem pozornosti in odobravanja vrstnikov.
Vendar se lahko temelji tako izoblikovane samopodobe hitro zamajejo, če mladostnik ali mladostnica nima možnosti, da bi zdravo samopodobo na različnih področjih gradil zunaj spleta.
Kako lahko krepimo samopodobo in samozaupanje pri mladostniku
- Učimo ga, da lahko sprejema svoje napake in se poskuša izboljšati. Ne pustimo, da si zaradi enega neuspeha ali slabšega znanja da negativno oznako (»Sem neumna«, »Sem nesposoben«). Pomagajmo mu, da se na tem področju izboljša ali usmeri v aktivnosti, ki mu gredo bolje od rok.
- Namesto dosežkov pohvalimo proces in vloženi trud. Ne pohvalite mladostnika zato, ker je dobil 5 na testu, temveč za vztrajnost pri učenju in trdo delo. Pohvalite vedenja in osebnostne moči, ki so konstruktivne. S tem mu sporočite, da je pomembno, da se trudi, tudi če mu kdaj ne uspe, in da niso samo številčne ocene tiste, ki nekaj štejejo. Pomembno pa je, da je pohvala iskrena in da je izrečena takrat, ko je vedenje mladostnika tudi v resnici ustrezno.
- Spodbujajmo ga, da se preizkusi v novih stvareh (npr. novem športu, krožku, prostovoljstvu ali počitniškemu delu). Dopustimo tudi, da je morda pri čem neuspešen. S preizkušanjem novih aktivnosti gre lahko iz svoje cone udobja in osebnostno zraste, pridobi na samozavesti, hkrati pa dobi sporočilo, da mu kdaj kaj ne bo uspelo. Naj ve, da je to del življenja, pomembno pa je, kako se na neuspeh odzove (iz tega dobimo življenjsko lekcijo, naredimo nove načrte, se učimo reševanja problemov, postanemo bolj prožni …).
- Bodimo dober zgled. Ne bojmo se preizkušanja novih stvari, z njimi se spoprimimo samozavestno in odločno. Bodimo prijazni do sebe in se vzdržimo kritičnih komentarjev glede svojega videza ali sposobnosti. Tako bomo učili tudi druge.
- Spodbujajmo ga, da začne ceniti svoje talente in veščine. Ne dajajmo nekaterim talentom večje teže in pohvale kot drugim (npr. šoli bolj kot športu), saj lahko tako dobi občutek, da talent nima vrednosti, to pa lahko vpliva na samopodobo.
- Pomagajmo mu razviti pozitiven »samo-govor«. Pogosto sami sebi govorimo negativne stvari, se kritiziramo (»Sem grda«, »Nihče me ne mara«) … Če to zasledimo, je pomembno, da poudarimo, zakaj te misli niso resnične, in pomagamo osebi, da jih preoblikuje v kaj bolj realističnega in resničnega (npr. »Morda komu res nisem všeč, me pa zato mara veliko drugih ljudi, in to je ok«).
- Podpirajmo vzpostavljanje zaupnih odnosov tudi z drugimi (odraslimi, lahko pa tudi vrstniki). Trenerji ali učitelji so lahko dodaten zgled za mlado osebo, nudijo lahko podporo in potrditev, gradijo samozaupanje.
- Pomagajmo mu graditi občutek lastne vrednosti. Poudarjajmo vrednote, ki so bistvene. Pokažimo, da je življenje lahko bolj izpolnjeno, če sledimo vrednotam, kot so pomoč drugim, prijaznost, učenje, namesto pehanje za popolnim videzom in materialnimi stvarmi.
Kaj pa, če opazimo, da ima (navidezno) previsoko samopodobo, ki je zgrajena predvsem na povratnih informacijah vrstnikov na spletu?
Vsekakor tudi v tem primeru sledimo točkam za grajenje zdrave samopodobe.
Lahko naredimo tudi naslednje:
- Razvijamo empatijo in zmožnost vživljanja v druge osebe. Večkrat usmerimo pogovor k premisleku o tem, kako se počuti nekdo v neki situaciji in kaj razmišlja. S tem opomnimo mladostnika, da je treba razmišljati tudi o drugih.
- Iščemo situacije, ki posredno govorijo o naši majhnosti (obiski muzejev in razmišljanje o zgodovini planeta, civilizacij, seznanjanje z astronomijo – gledanje zvezd in utrinkov, učenje o vesolju …).
- Z lastnim zgledom učimo skrb za druge in nudenje pomoči. Ko otroci vidijo, da priskočimo na pomoč, smo sočutni in delamo v dobro drugih, se učijo, da je to ustrezno vedenje. Naše sočutje se bo prelilo tudi nanje.
- Spodbujamo razmišljanje o alternativnih možnostih. Najstniki so pogosto mnenja, da so vedenja drugih povezana z njimi (npr. če prijateljica ne pokliče nazaj, to pomeni, da je jezna name; če mi učitelj da slabo oceno, to pomeni, da me ne mara …). Postavimo lahko vprašanja kot npr.: Ali je to edini možni razlog, zakaj te ne pokliče nazaj? Obstaja mogoče še kakšna druga razlaga? Če bi se to zgodilo nekomu drugemu, kaj bi mu rekel, rekla? Če ti koga ne pokličeš nazaj, kaj vse so lahko razlogi?
- Pogovarjamo se o čustvih. Spodbujamo mlade, da nam povedo o tem, kako se počutijo, kadar doživijo neuspeh ali so zavrnjeni. Pri tem smo odprti za njihove odgovore, jih poslušamo. Povemo lahko o svojih izkušnjah s podobno situacijo in kako smo se mi takrat počutili, kaj smo naredili oziroma kako smo se s tem spoprijeli. Poudarimo, da tudi če bi se najraje znesli nad tistim, ki naj bi nam naredil krivico, to ni pot do dobrega počutja.
Pomembno si je predvsem zapomniti, da se lahko samopodoba otroka ali mladostnika oblikuje in krepi na različnih področjih. Ko bo otrok na splošno zaupal v svoje sposobnosti, se zavedal svojih slabosti in bo imel veščine, da se kompetentno spoprijema z zapleti in izzivi, bo potreba po iskanju hitrih potrditev manjša. Če se na koncu ponovno dotaknemo družbenih omrežij – bolj stabilni ko so temelji zdrave samopodobe otroka ali mladostnika, manj nevarnosti je, da se bo pri nihanjih v potrditvah vrstnikov njegova samopodoba zrušila.
Dodatni viri
Vsebina je deloma povzeta po člankih Verywellfamily.
***
Psihologinja Katarina Kocbek je sodelavka ISA instituta.
