Poleg vsebin s področja pozitivne psihologije, osebne prožnosti in moči značaja, ki jih je predstavila Mateja Štirn, smo na usposabljanju z Matejem Vinkom iz NIJZ govorili o pomenu preventive in promocije duševnega zdravja v šolah, z Nino Krohne iz Inštituta Andrej Marušič smo spoznali in preizkusili načine, kako čuječnost vpeljati v delo z otroci v razredu, s Tino Pirc smo osvetlili razloge, zakaj sta občutek pripadnosti razredu in ugodna razredna klima ključna za pozitivne izide v duševnem zdravju in na akademskem področju, Nika Rudež in Jerneja Šibilja pa sta predstavili delavnice za krepitev socialne vključenosti in občutka pripadanja.

Nekaj idej, kako lahko v pouk vključimo čuječnost:

• Osredotočanje na eno čutilo (npr. Kaj vse je modro v tem prostoru? Katere zvoke lahko slišimo zunaj učilnice?).
• Podajanje polnega kozarca vode iz roke v roko.
• Zadržati in umiriti teniško žogico na dlani.
• Osredotočiti se na štetje v mislih.
• Izvedite kratke vaje vizualizacije ali meditacije.

Za dobro razredno klimo in razvijanje občutka pripadnosti je zelo koristno tudi, da skupaj z učenci in učenkami oblikujemo razredna pravila. Pri tem se skupaj z njimi pogovorimo o tem, kakšna so vedenja, ki kažejo na to, da sledimo tem pravilom. Npr. pri pravilu: “V našem razredu skrbimo drug za drugega.”, učencem in učenkam razložimo, da to v obliki vedenja pomeni, da npr. če vidijo, da gre nekomu dobro ga pohvalijo oz. če vidijo, da nekomu nekaj ne gre, da mu poskušajo pomagati po svojih najboljših močeh.

Zakaj je skupno oblikovanje razrednih pravil tako pomembno? Zato, ker učenci in učenke preko tega prevzamejo odgovornost za pravila in vedenja, hkrati pa se lahko tudi mi potem vračamo na ta pravila v smislu, da smo se jih dogovorili skupaj in da se jih držimo zato, ker so del našega skupnega dogovora. Prav tako s tem otroke vključimo in jim damo možnost sodelovanja, občutek pripadanja, s tem pa spodbujamo tudi njihov občutek avtonomije.

Kdaj oblikujemo razredna pravila? Čisto na začetku šolskega leta, pri čemer je pomembno, da oblikovanje pravil naredimo čim bolj zabavno. Kadar si učitelji vzamejo veliko časa za tvorjenje skupine imajo namreč kasneje bistveno manj težav z uravnavanjem vedenja v razredu.

Koliko razrednih pravil je smiselno imeti? Štiri do pet splošnih pravil, v ozadju katerih pa je lahko več vedenj, ki ta pravila ponazarjajo.

Načela za oblikovanje razrednih pravil:

• razredna pravila morajo biti skladna s šolskimi pravili;
• pravila naj bodo smiselna in potrebna – vedno moramo vedeti, kaj želimo z njimi doseči;
• pravila naj bodo jasna, razumljiva in enostavna – učenci morajo vedeti, kakšna vedenja predstavljajo upoštevanje oz. kršenje pravil;
• pravila naj bodo pozitivno oblikovana – namesto ne žali/ne brcaj, rečemo bodimo prijazni, pomagajmo si ipd.;
• pravila naj ne bodo prestroga – pri delu v skupini npr. dovolimo nekaj klepeta.

Vsem udeleženkam in udeležencu usposabljanja se iskreno zahvaljujemo za deljenje idej in soustvarjanje varnega in spodbudnega okolja za otroke, mladostnike in mladostnice.

Usposabljanja za izvajanje Programa NEON so brezplačna, sej se izvajajo v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje RS. Kotizacija na brezplačno usposabljanje je v sistemu Katis navedena zgolj informativno.

Vabimo vas, da se nam pridružite na usposabljanjih in s pridobljenim znanjem pomagate soustvarjati varno in spodbudno okolje za otroke in mlade.

Usposabljanje za izvajanje Programa NEON v vrtcu:

• 5. – 7. oktober 2023 (Moravske Toplice)
• 7. – 9. marec 2024 (Vrhnika)

Več informacij o usposabljanju

Prijava na usposabljanje

Usposabljanje za izvajanje Programa NEON za preventivo nasilja in zlorabe otrok (za OŠ):

• 11., 12. in 25. april 2024 (Vrhnika)

Več informacij o usposabljanju

Prijava na usposabljanje

Usposabljanje za izvajanje Programa NEON – Varni brez medvrstniškega nasilja (za OŠ):

• 18. – 20. oktober in 26. oktober 2023 (Vrhnika) -> VSA MESTA SO ŽE ZASEDENA
• 15., 16. in 30. november in 1. december 2023 (Zreče)
• 18. – 20. in 25. januar 2024 (Vrhnika)

Več informacij o usposabljanju

Prijava na usposabljanje

Usposabljanje za izvajanje Programa NEON v srednji šoli:

• 17. – 19. april 2024 (Vrhnika)

Več informacij o usposabljanju

Prijava na usposabljanje

V strokovnem prispevku izpostavljamo pomen staršev in vzgojnega sloga starševstva na čustveno regulacijo in vključevanje otrok v situacije medvrstniškega nasilja.

Vabljeni k branju prispevka, ključne ugotovitve pa si lahko ogledate tudi v infografiki spodaj.

Povezava do prispevka

***

Prispevek je bil pripravljen v okviru projekta #ProgramNEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.

Zaskrbljujoč podatek je tudi, da veliko otrok o izkušnji MVN ne pove nikomur, saj se bojijo, da jih bodo drugi označili za “toži babe” in da se bo situacija zgolj še poslabšala.

MVN ima lahko bolj ali manj hude posledice tako za otroke, ki ga doživljajo, kot za otroke, ki ga opazujejo in tudi za otroke, ki ga izvajajo:

• Doživljanje MVN v otroštvu in mladostništvu je povezano z depresivnostjo, anksioznostjo, psihosomatskimi motnjami, motnjami hranjenja in zlorabo psihoaktivnih substanc v odraslosti (McDougall in Vaillancourt, 2015).
• Izkušnje izvajanja MVN v otroštvu in mladostništvu so povezane z večjim tveganjem za različna delinkventna in tvegana vedenja kasneje v odraslosti (Lebar idr., 2016, v Šulc in Bučar Ručman, 2019).
• Tudi prisostvovanje v situacijah MVN ima negativen vpliv, saj lahko otroci, ki so priče MVN, ob tem občutijo strah ter krivdo, ker v situacijo niso posegli in nasilja ustavili. Opazovanje MVN in pozornost, ki jo MVN pritegne, pa lahko pri nekaterih otrocih spodbudi tudi njihov interes za sodelovanje pri izvajanju MVN (Sullivan, 2011, v Šulc in Bučar Ručman, 2019).

Pomembno je, da smo na znake in informacije o tem, da otrok doživlja, opazuje ali izvaja nasilje pozorni in se nanje ustrezno odzovemo s ciljem, da se nasilje preneha in da zagotovimo ustrezno pomoč vsem otrokom, ki jo potrebujejo. Preprečevanje in ustavljanje MVN je ključno za vse vpletene.

Ker je MVN razmeroma pogosto in ker ima lahko dolgoročne negativne posledice, je ključno, da kadar otrok pove, da je doživel MVN, ne zmanjšujete teže tega, kar je otrok povedal. Pomembno je, da ostanete mirni, zbrani, na voljo ter v podporo otroku. 

Postopanje v primeru, ko vam otrok pove o izkušnji MVN, bi lahko povzeli v treh korakih (Štirn idr., 2022):

1. USTVARITE MOŽNOST POGOVORA, V KATEREM VAM OTROK ZAUPA, KAJ SE DOGAJA.
2. O DOGODKIH OBVESTITE ŠOLO.
3. SODELUJETE S ŠOLO IN OTROKU VES ČAS NUDITE PODPORO.

USTVARITE MOŽNOST POGOVORA, V KATEREM VAM OTROK ZAUPA, KAJ SE DOGAJA (Štirn idr., 2022)

Ko vam otrok pove, da doživlja MVN:

1. Otroka poslušajte, bodite mu v oporo in poudarite, da to, da doživlja nasilje, ni njegova krivda in da to ne pomeni, da je z njim kaj narobe. Otroku povejte, da mu verjamete. V pomoč so vam lahko stavki, kot so: »Ne glede na to, kaj se ti dogaja ali kar se je zgodilo, sem tukaj zate in ti bom pomagal/a.« ali pa »Vem, da je o tem težko govoriti. Vseeno bi bilo dobro, da mi razložiš, kaj se dogaja, da ti lahko pomagam. Skupaj bova naredila načrt in se pogovorila, kaj in kako narediti.«.
2. Otroka spodbujajte, da vam pove o svoji izkušnji, ga poslušajte in ne hitite z nasveti in nudenjem »instant rešitev« kot so npr. »Druži se z nekom drugim …« ali »Ne ukvarjaj se z njim. To je njegov problem, če se ne zna obnašati«. Otroka vprašajte, kdaj se je nasilje začelo, kje se je začelo, kdo vse je v nasilje vključen.
3. Otroka povabite, da vam pove, kaj je že sam uspel narediti – kako se je odzval na nasilje, ali je komu že povedal ter kako so se na nasilje odzvali drugi, ki so mu bili priča oz. ki so za nasilje izvedeli.
4. Otroku zagotovite čustveno oporo. Sprejmite vsa otrokova čustva in jih ne vrednotite. Če se boste na otrokova čustva odzvali v stilu »Ah, pa kaj te bo strah!«, ne boste pripomogli k temu, da otroka več ne bo strah, prispevali boste le k temu, da vam otrok ne bo želel več povedati, kako se počuti, saj bo menil, da ga ne razumete. 
5. Ne hitite z dajanjem nasvetov. Z otrokom raje raziskujte možnosti, kako bi lahko ravnal, če se še kdaj zgodi kaj podobnega. Z otrokom lahko tudi odigrate igro vlog, skozi katero se otrok uči, kako se postaviti zase in kako odločno reči »Ne, nehaj!« ali »Pusti me pri miru!«. Z otrokom se pogovorite tudi, na koga v šoli se lahko obrne in kam se lahko zateče, če se MVN ponovi. 
6. Otroku povejte, kako boste postopali, kaj boste storili, da bo pripravljen na to ter da vam bo imel možnost povedati, če ga v zvezi s tem kaj skrbi. Tako boste lahko pozorni na to, kaj otrok želi in potrebuje od nas. Npr. »Poklicala bom tvojo razredničarko in ji povedala, kaj se dogaja. Pogovorila se bom z njo, kaj lahko dogovorimo in skupaj naredimo, glede tega, kar se je zgodilo…«. 
7. Otroku ne obljubljajte stvari, ki jih ne morete zagotoviti / narediti (npr. »Učenec, ki izvaja nasilje, bo šel na drugo šolo«…)
8. Otroka ne obremenjujte s svojo stisko, svojimi skrbmi, čustvi. O svoji stiski govorite z drugimi odraslimi, ne z otrokom. 

O DOGODKIH OBVESTITE ŠOLO IN Z NJO SODELUJTE (Štirn idr., 2022)

1. Povežite se s šolo in posredujte informacije, ki ste jih pridobili s strani otroka. Pri učitelju/učiteljici se pozanimajte, kako dogajanje v razredu vidi on/ona. Vprašajte, kako se otrok vede v razredu in kako je vključen v aktivnosti v razredu. 
2. Povejte, o čem vam je zaupal otrok. V čim večji meri uporabite otrokove besede in ne pojasnjujte, ne dodajajte vaših razmišljanj in videnja tega, kar se je zgodilo. 
3. Vprašajte, kako namerava učiteljica oz. učitelj ukrepati. Prosite za oblikovanje načrta, ki bo zagotovil zaščito vašega otroka in primerno ustavljanje nasilja. Jasno povejte, da želite, da se nasilje ustavi in da se zaščiti otroke. Načrt naj vključuje konkretne aktivnosti, ukrepe, časovnico in način medsebojnega obveščanja ter spremljanja aktivnosti. 
4. V kolikor učitelj/učiteljica ne želi sodelovati pri razreševanju medvrstniškega nasilja oz. si pred njim zatiska oči, se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. 
5. Razgovor z otrokom, ki izvaja nasilje in njegovimi starši, naj opravijo strokovni delavci/strokovne delavke v šoli in ne vi.

POGOSTE NAPAKE STARŠEV, KI ŽELIJO USTAVITI MEDVRSTNIŠKO NASILJE, KI SE DOGAJA V ŠOLSKEM OKOLJU (Štirn idr., 2022)

• Odzovejo se zelo čustveno in burno, z veliko jeze, žalosti in razočaranja, s čimer pri otroku povzročijo dodatno stisko. → Pozorni bodite, da otroka ne obremenite s svojim burnim odzivom in skrbmi.
• Odzovejo se ali tako, da dogodke katastrofizirajo, ali da zmanjšujejo težo in pomen dogodkov. → MVN je potrebno jemati resno, vseeno pa je rešljivo, a je potrebno hitro in učinkovito ukrepati. 
• Sami opravijo pogovor z otrokom, ki izvaja nasilje in/ali njihovimi starši. → Razgovor s starši in otroki naj opravijo v šoli.
• Ne sodelujejo s šolo, temveč prekinejo konstruktivno komunikacijo, šoli grozijo. → Sodelovanje šole in staršev je ključno. 
• Brez predhodnega pogovora s šolo in oblikovanja načrta za ustavljanje nasilja se obrnejo na medije, odvetnika/-co ali policijo. → Šola ima na voljo veliko virom in znanj, s katerimi lahko MVN ustavi in preprečuje. 

Ker so situacije MVN, v katere je vključen otrok, težke tudi za starše, je pomembno, da se tudi vi razbremenite in poskrbite za svoja čustva. Pri tem vam lahko pomaga pogovor z drugo odraslo osebo, telesna aktivnost ter čuječnost. Nekaj predlogov o tem, kako poskrbeti zase in za svoja čustva, lahko najdete v prispevku tukaj.

Viri:

Kashy-Rosenbaum, G. in Aizenkot, D. (2020). Exposure to cyberbullying in WhatsApp classmates‘ groups and classroom climate as predictors of students‘ sense of belonging: A multi-level analysis of elementary, middle and high schools. Children and Youth Services Review, 108, 104614. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2019.104614

McDougall, P. in Vaillancourt, T. (2015). Long-term adult outcomes of peer victimization in childhood and adolescence: Pathways to adjustment and maladjustment. American Psychologist, 70(4), 300–310. https://doi.org/10.1037/a0039174

Štirn, M., Zabukovec Kerin, K. in Pirc, T. (2022). Program NEON – vsebine za starše. https://www.youtube.com/watch?v=6wXY2EWAijY&list=PLBC4DOBK3G8fr44QTI0Lj4qQiHM_-vLtu

Šulc, A. in Bučar Ručman, A. (2019). Šola in medvrstniško nasilje v Sloveniji: Raziskovalni pristopi, metode in metaanaliza dosedanjega raziskovanja v Sloveniji. Šolsko Polje, XXX(1-2), 63–88. https://doi.org/10.32320/1581-6044.30(1-2)63-88

Prispevek sta pripravili Anja Marinšek, mag. psih. in mag. psih. Mateja Štirn, zaposleni na ISA institutu.

Prispevek je bil pripravljen v okviru projekta Program NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje

Usposabljanje predstavlja nadgradnjo Programa NEON – Varni brez nasilja, saj ponuja vsebine za krepitev varovalnih dejavnikov otrok in predloge aktivnosti za izvedbo z osnovnošolskimi otroki. Osnovni cilj usposabljanja je strokovnim delavcem in strokovnim delavkam v osnovnih šolah predstaviti spoznanja pozitivne psihologije in jih okrepiti, da bi jih uporabljali pri svojem delu z otroki, s ciljem krepitve in zaščite duševnega zdravja ter psihosocialne dobrobiti otrok.

Več informacij o usposabljanju je na voljo tukaj.

Udeleženke in udeleženci lahko prijavo oddate preko spletne prijavnice.

Rok za oddajo prijave je 28. maj 2023. Število mest je omejeno, zato vas vabimo, da svojo prijavo oddate čim prej. V primeru, da se usposabljanja ne boste mogli udeležiti, nam svojo odjavo udeležbe sporočite najkasneje do 7. junija 2023. V kolikor nam morebitne odpovedi udeležbe ne boste pravočasno sporočili, vam bomo posredovali račun za plačilo kotizacije v višini 162 € + DDV, kolikor znaša strošek za izvedbo usposabljanja za enega udeleženca.

Vabljeni, da se nam pridružite!

Primarna preventiva nasilja je ključna, ker posledice doživljanja, izvajanja in prisostvovanja nasilju predstavljajo tveganje za razvoj različnih stisk in težav kasneje v mladostništvu in odraslosti. Z ustreznim preventivnim pristopom lahko otrokom omogočimo varno, spodbujajoče in podporno okolje, v katerem se dobro počutijo in v katerem lahko dosegajo svoje potenciale. 

Vsak naš korak šteje!

S kakšnimi mislimi pa so udeleženke in udeleženec odhajali z usposabljanja?

»Z mano ostajata zavedanje in razmislek o tem, koliko zgodb nosijo otroci, ki jih vse srečam. Kako jim lahko pomagam že z majhno gesto? V meni je ostalo zavedanje in želja po spoštljivosti do vseh svetov, ki »hodijo« okrog mene.«

»Da je pomembno, da počasi in postopno spreminjamo napačna prepričanja o nasilju, osebah, ki doživljajo nasilje in izvajalcih nasilja, saj bomo tako vsi lažje pomagali otrokom, ki doživljajo nasilje.« 

»Odhajam s spoznanjem, da je nasilje vseprisotno, vendar pa da ni vse tako brezupno, da se da pomagati in preprečiti nasilje. Da je mogoče delovati preventivno in da so spremembe na bolje možne.« 

***
Program NEON – Varni brez nasilje je sofinanciran s strani Ministrstva za zdravje Republike Slovenije.

Pogovor z otrokom o dogodkih, kot so streljanje na šoli ali drugi podobni množični krizni dogodki ali nesreče, je lahko izziv. Nekateri odrasli zmotno mislijo, da lahko s tem, da o takšnih negativnih, pretresljivih dogodkih z otrokom ne govorimo, otroka zaščitimo. A to žal ne drži. Otroci so tako ali drugače izpostavljeni informacijam o dogodkih, bodisi v medijih, do katerih lahko dostopajo, jih spremljajo, bodisi preko pogovorov, ki so jim priča doma, v vrtcu, šoli in drugih okoljih. 

Pomembno je, da se z otroki pogovorimo o tem, kar se dogaja, saj si otroci sicer situacijo interpretirajo sami na podlagi omejene količine informacij, ki jih imajo na voljo ter na podlagi njihove domišljije ali pogovorov z vrstniki in vrstnicami. Z načrtnim pogovorom z otrokom lahko ugotovimo, spremljamo in vplivamo na to, kakšne informacije ima otrok. S pogovorom imamo možnost preveriti tudi, kako se otrok počuti, ali ga je strah, kakšne misli ima, kaj se z njim dogaja. Nasprotno s prepričanjem, da bomo s pogovorom o tovrstnih temah otroke še bolj razburili, bodo otroci, če pogovor ustrezno izpeljemo, bolj pomirjeni, saj bodo bolje razumeli, kaj se dogaja in bodo imeli možnost postaviti kakšno vprašanje in izraziti svoje skrbi. S tem, ko se z otrokom pogovorimo o tem, kar se dogaja, smo lahko tudi pozitiven model, kako se pogovarjati o težkih stvareh, kako izraziti svoje občutke.

V nadaljevanju predstavljamo nekaj priporočil, kako se pripraviti in govoriti z otrokom o tovrstnih dogodkih.

Pomemben del priprave na pogovor z otrokom je, da se umirite, uravnavate svoja močna čustva. Imejte v mislih, da ni cilj, da otroka prestrašite, ampak, da zagotovite, da bo imel ustrezne informacije o dogodku, mu pomagate krepiti vire moči in obvladati morebitno stisko, ki/če jo doživlja. Zato je pomembno, da ste pozorni na način, kako se pogovarjate, besede, ki jih uporabljate. Optimalno je, da za pogovor izberete trenutek, situacijo, ko ste vi in otrok mirni. Način govora, besede naj bodo zmerni, ne »dramatični«. Namesto besede, kot so »grozno«, »katastrofalno«, »strašljivo« ipd., raje izberite besede, kot so »težko«, »pretresljivo«, »resno«, »boleče«, »zaskrbljen« ipd.

Včasih bo otrok sam povedal, govoril o tem, kar je slišal, videl, se pogovarjal. Če temu ni tako, ga vprašajte, če je morda slišali, o tem, kaj se je zgodilo. Vprašajte, kaj je slišal, videl, se pogovarjal o dogodku s svojimi vrstniki in vrstnicami in drugimi ljudmi, kakšne so njegove misli, občutki v zvezi z dogodkom. 

Nekateri otroci bodo lahko rekli, da jih to ne zanima in se niso pripravljeni pogovarjati. Sprejmite to in ne silite v otroka, povejte pa mu, da ste mu na voljo za pogovor.

Poslušajte, kaj otrok že ve o dogodku. Koliko o tem razmišlja. Kako se počuti v zvezi s tem. Bodite pozorni na to, kaj otroka skrbi, kakšna so njegova prepričanja glede tega, kar je slišal o dogodku, morebitne zmotne informacije, ki jih ima.

Informacije predstavite na jasen, razumljiv, otrokovi starosti prilagojen način. Izhajajte iz tega, kar otrok že ve o dogodku. Ne predstavljajte preveč podrobnih informacij, še posebej ne mlajšim otrokom. Rečete lahko npr.: »V eni od šol je nekdo ustrelil več ljudi. Policisti še preiskujejo, zakaj se je to zgodilo.«

Kljub temu, da ne moremo zagotoviti, da se tovrstni dogodki ne bodo zgodili tudi v naših bližnjih sredinah, je pomembno, da se osredotočimo na krepitev občutka varnosti. S tem ciljem se pogovorite z otrok, kje, s kom se počuti varno, kaj vse mu pomaga imeti občutek varnosti.

 Mogoče bo tudi priložnost za pogovor o razliki med streljanjem v video igrici, risanki, filmu in v realnem življenju. Ljudje, ki jih ustreliš v realnem življenju, lahko umrejo, ker streljanje ni igra.

Pogovor je lahko tudi priložnost, da poudarite, da je pomembno, da se v primeru, da bi bil otrok sam v stiski (in imel npr. občutke, misli o tem, da bi nekomu »vrnil«, se mu maščeval, ker ga je prizadel) pogovori z nekom od odraslih. Tako mu bodo lahko odrasli pomagali rešiti problem in zmanjšati stisko. 

 Povejte tudi o pozitivnih vidikih dogodka kot so npr. informacije o ljudeh, ki so pomagali otrokom, o reševalcih, policistih, zdravnikih, ki so si oz. si prizadevajo zagotoviti, da so otroci in odrasli varni, zdravi, se dobro počutijo ipd. (NCTSN, n.d.).

Eno od otrokovih vprašanj je lahko tudi, zakaj je nekdo storil takšno dejanje. Na to pogosto oz. vsaj na začetku, ko ni na voljo več informacij v medijih, nimamo odgovora. Pomembno je, da ne predstavljamo predvidevanj kot dejstev in ne širimo govoric. Bolje je reči, da se z ugotavljanjem vzrokov za to dejanje ukvarjajo različni strokovnjaki. Vzroki so lahko različnih, je pa takšno dejanje ne glede na razloge osebe nesprejemljivo.

Otroka bo morda zanimalo, ali se lahko kaj takega zgodi tudi v njihovi šoli. Kljub temu, da ne moremo zagotoviti, da se kaj takega ne bo zgodilo, je dejstvo, da so takšna dejanja v našem okolju zelo redka. Poudarite, da si odrasli prizadevamo, da skrbimo za to, da so otroci varni.

Če na kakšno vprašanje nimate odgovora, bodite iskreni. Lahko rečete, da boste preverili, povprašali glede tega in se bosta o tem pogovorila kasneje ipd. Izognite se podrobnemu razlaganju.

Pomagajte otroku izraziti njegova čustva. S tem, ko začnete pogovor o dogodku in izrazite svoja čustva, ste pozitiven model za otroka. Ko izrazite svoja čustva, je pomembno, da poveste oz. ste model, kako obvladati neprijetna čustva, npr. strah, jezo, žalost ipd..

Otrok bo morda potreboval podporo pri poimenovanju svojih čustev. Pri tem so vam lahko v pomoč različne slikanice (za mlajše otrok), kartice z izrazi čustev, zgodbe, glasba ipd..

Včasih je čustva težje izraziti z besedami. Izrazimo jih lahko tudi z risanjem, z glasbo, plesom, drugimi načini gibanja, kreativnega izražanja. 

Sprejmite otrokova čustva. Vzemite si čas in ga poslušajte brez sodb in neprimernih komentarjev (npr. »Strah je samo za mevže.«, »Ni lepo biti jezen.«…), brez zmanjševanja teže otrokove stiske (npr. »Ah, daj no, saj ne more biti tako hudo.« …) ali celo norčevanja in kritiziranja otroka. Povejte, da je razumljivo, da ob takšnih primerih doživljamo različna čustva. Povejte tudi, da so čustva pomembna, koristna, so pa nekatera prijetna, nekatera pa neprijetna (Štirn, 2023).

Pogovorite se lahko tudi o tem, kaj vse je otroku lahko v pomoč, ko občuti močna neprijetna čustva kot so strah, žalost, jeza ipd.. Nekaj predlogov (Štirn idr., 2020):

• • Predstavimo in vadimo lahko različne tehnike dihanja (dihanje s trebušno prepono, ko si lahko otrok predstavlja, da imamo v trebuhu balon, ki se ob vdihu napolni in ob izdihu izprazni).
  • Tehnike dihanja lahko povežemo tudi z usmerjanjem pozornosti na štetje (ob vdihu štejemo do 5 in pri izdihu do 5 in pri tem uporabljamo prste ene in druge roke). V vsakdanji ritem lahko vključimo »minute za čuječnost« in vadimo osredotočanje polne pozornosti na to, kaj vidimo, slišimo, zaznamo s svojim dotikom, vonjamo, okušamo, ali na to, kaj zaznamo v svojem telesu.
  • Poskusimo lahko tudi z vodenim predstavljanjem v mislih in preusmerimo pozornost na prijeten kraj ali neko aktivnost, ki je otroku všeč, odnos z osebo, ob kateri se otrok počuti prijetno, varno ipd.. To lahko otroku pomaga občutiti prijetna čustva, ki so pomembna za čustveno ravnovesje.
  • Vključimo tudi fizično aktivnost. 

Pomembno je, da otrok ni prekomerno izpostavljen informacijam, komentarjem o dogodku. Pozorni bodite tudi na to, koliko in kaj se o dogodku pogovarjate v otrokovi prisotnosti.

Globlja čustvena stiska se lahko pri otroku kaže kot daljša neobičajna vznemirjenost po dogodku, otrok je lahko daljši čas po dogodku zaskrbljen, ga je strah, ima težave s spanjem, nočne more, lahko se umakne vase, zapre ali ima potrebo po tem, da je ves čas nekdo z njim, se težko loči od staršev, drugih odraslih, lahko ga je strah iti v šolo, ima težave s koncentracijo, lahko je pretirano razdražljiv, ima psihosomatske težave kot so bolečine v trebuhu, glavoboli, slabosti, spremembe apetita, prebavne težave ipd..

V tem primeru se za dodatne informacije, pomoč obrnite na strokovnjake, strokovnjakinje v zdravstvenem domu, šoli, svetovalnih centrih in drugih ustanovah, kjer nudijo strokovno pomoč otrokom in družinam v stiski.

Vsakdanji ritmi, rutina v vrtcu, šoli in doma so v času, ko se soočamo s kriznimi dogodki, še posebej pomembni, saj nam pomagajo zagotavljati predvidljivost in občutek varnosti. Vplivajo tudi na naše ritme in ravnovesje.

Prispevek je dostopen tudi v PDF formatu.

Viri:

The National Child Traumatic Stress Network (n.d.). Talking to Children about the Shooting.https://www.nctsn.org/sites/default/files/resources/tip-sheet/talking_to_children_about_the_shooting.pdf

Štirn, M. (2023). Se pri vas doma pogovarjate o čustvih?

https://www.programneon.eu/se-pri-vas-doma-pogovarjate-o-custvih/

Štirn, M., Šibilja, J., Dolinar, M. (2020). Krepimo osebno prožnost: priročnik za izvedbo aktivnosti z otroki. ISA institut. https://isainstitut.si/isa/wp-content/uploads/2020/12/Priročnik_Krepimo-osebno-prožnost_KONČNA-VERZIJA.pdf

Avtorici: mag. Mateja Štirn, univ. dipl. psih. in Anja Marinšek, dipl. psih. (UN)

Prispevek je bil pripravljen v okviru projekta Program NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.

Rezultati nam bodo pomagali bolje razumeti dejavnike, ki prispevajo k občutku pripadnosti razredu med učenci in učenkami, ki se je izkazal kot pomemben varovalni dejavnik na področju medvrstniškega nasilja, duševnega zdravja, akademskega in psihosocialnega razvoja pri otrocih. Na podlagi ugotovitev bomo pripravili smernice in predloge, kako pri učencih krepiti občutek pripadnosti razredu ter slednje vključili v preventivne aktivnosti v okviru Programa NEON.

Vnaprej se vam prijazno zahvaljujemo za sodelovanje pri izpolnjevanju ankete, ki je dostopna na tej povezavi.

Če se morda v naslovu sporočila ne prepoznate, vas prosimo, da naše sporočilo posredujete razrednikom oz. razredničarkam 4. ali 5. razredov v vaši mreži.

Za dodatne informacije je na voljo Anja Marinšek: anja.marinsek@isainstitut.si. 

Vse dobro, lep dan in pozdrav,

NEON ekipa