Kdaj ste doma nazadnje govorili o čustvih?
Je pogovor o čustvih v vaši družini nekaj vsakdanjega ali je rezerviran samo za »posebne priložnosti«?
So vam morda, ko ste bili otrok, odrasli kdaj rekli, da ni lepo biti jezen, da je strah votel, zunaj ga pa nič ni, ali da veliki fantje ne jokajo ali kaj podobnega?
Se morda spomnite, kako ste se nazadnje odzvali na otrokov jok? Kdaj pa ste nazadnje vi jokali?
S temi vprašanji vas vabimo k razmisleku o tem, kako lahko podprete otroke v procesu učenja uravnavanja čustev. Učenje uravnavanja čustev je proces, ki ga lahko spremljamo že pri novorojenčku.
Kako je z uravnavanjem čustev v otroštvu?
Funkcijo uravnavanja čustev pri otroku v zgodnjem otroštvu imajo:
- samo-tolažilna vedenja (npr. sesanje palca),
- odmik pogleda,
- sposobnost osredotočanja pozornosti na nek dražljaj ali aktivnosti ipd.
Spremembe v uravnavanju čustev se dogajajo skupaj z motoričnim in kognitivnim razvojem pri otroku. V zgodnjem otroštvu imajo v tem procesu pomembno vlogo otrokovi starši oz. skrbniki.
Zakaj je izražanje čustev pomembno?
V procesu učenja uravnavanja čustev je pomembno, kako se odrasli odzivamo na otrokova čustva, kako izražamo svoja čustva v družini in/ali v odnosu z otrokom ter če in kako se z otrokom pogovarjamo o čustvih (Eisenberg idr., 2010).
Če izražamo svoja čustva, smo s tem zgled tudi za otroka, da se uči izražati čustva.
S pogovorom o čustvih pomagamo otroku razumeti pomen in funkcijo čustev, kakšen je spremljajoči telesni in miselni odziv ter naše vedenje. Otrok se uči poimenovati in primerno izražati čustva.
Kaj kažejo raziskave?
Rezultati raziskave, ki smo jo leta 2022 izvedli v sodelovanju z več osnovnimi šolami v okviru projekta Program NEON – Varni brez nasilja, so pokazali, da zmožnost za uravnavanje čustev pomembno vpliva na to, kakšne izkušnje bo imel otrok z medvrstniškim nasiljem.
Za otroke, ki imajo boljše zmožnosti za uravnavanje svojih čustev, je manj verjetno, da bodo vključeni v situacijah medvrstniškega nasilja (Pirc idr., 2023).
Zmožnost uravnavanja čustev je torej pomemben varovalni dejavnik in jo velja krepiti tudi z vidika preventive medvrstniškega nasilja.
Kako lahko podpremo otroke, da bi razvili in krepili zmožnost uravnavanja čustev?
- Povprašajmo otroka, kako se počuti. Povprašajmo po prijetnih in neprijetnih čustvih. Pri tem so nam lahko v pomoč različna gradiva, aktivnosti (karte z izrazi za čustva, »lestvica« čustev, koledarček čustev ipd.).
- Predstavimo otroku, da so vsa čustva pomembna in ni cilj, da se določenih čustev, kot sta npr. strah ali jeza, znebimo. Čustva so koristna, so pa nekatera prijetna, nekatera pa neprijetna. V pogovorih o čustvih si lahko pomagamo z različnimi gradivi, pripomočki (slikanice o čustvih, priročniki in knjige, pravljice …).
- Z otrokom se pogovarjamo o tem, kdaj doživljamo različna čustva.
- Pojasnimo, da so čustva povezana z našimi mislimi, telesnim odzivom in vedenjem. Ko občutimo npr. močno jezo, to zaznamo tudi v svojem telesu. Spodbudimo ga, da je pozoren na svoje telo in odziv, ko doživi različne izkušnje in z njimi povezana čustva.
- V vsakdanjem življenju, praksi uporabljamo besede, ki poimenujejo čustva in občutke. S tem bomo otroku pomagali širiti nabor besed, s katerimi lahko izrazimo čustva.
- Skupaj z otrokom razmislimo in se pogovorimo, kako vse lahko izrazimo različna čustva. Včasih je čustva težje izraziti z besedami. Izrazimo jih lahko tudi z risanjem, glasbo, plesom, drugimi načini gibanja, kreativnega izražanja. Skupaj lahko poskusimo različne načine.
- Otroku pomagajmo razumeti in razlikovati med čustvi in vedenjem. Jeza ni nekaj slabega, negativnega, problem pa je lahko vedenje, npr. če nekoga udarimo, ko smo jezni.
- Pomembno sporočilo za otroka je tudi, da je vsak odgovoren za svoja čustva in vedenje. Če npr. v neki situaciji otrok občuti jezo, za njegovo čustvo niso odgovorni drugi ljudje.
- Podprimo ga, da lahko zdrži frustracije (npr. da zdrži, sprejme, ko v danem trenutku ne more doseči oz. dobiti nečesa, kar želi, ali pa, ko se sooča s porazom, izkušnjo, da ni vedno najboljši pri neki igri, aktivnosti …) in obvlada neprijetna čustva. Pomembno je, da ravnamo podporno, smo mirni ter jasni in dosledni, ko je potrebno postaviti meje, udejanjati pravila. S tem otroku pomagamo razvijati sposobnost prilagajanja v različnih situacijah in obvladovanja neprijetnih čustev, katerim se v življenju ne bo mogel izogniti.
- Otroku predstavimo različne načine, kako se lahko umiri, obvlada močna čustva (Štirn idr., 2020).
- Predstavimo in vadimo lahko različne tehnike dihanja (dihanje s trebušno prepono, ko si lahko otrok predstavlja, da imamo v trebuhu balon, ki se ob vdihu napolni in ob izdihu izprazni).
- Tehnike dihanja lahko povežemo tudi z usmerjanjem pozornosti na štetje (ob vdihu štejemo do 5 in pri izdihu do 5 in pri tem uporabljamo prste ene in druge roke).
- V vsakdanji ritem lahko vključimo »minute za čuječnost« in vadimo osredotočanje polne pozornosti na to, kaj vidimo, slišimo, zaznamo s svojim dotikom, vonjamo, okušamo, ali na to, kaj zaznamo v svojem telesu.
- Poskusimo lahko tudi z vodenim predstavljanjem v mislih in preusmerimo pozornost na prijeten kraj ali neko aktivnost, ki je otroku všeč, odnos z osebo, ob kateri se otrok počuti prijetno, varno ipd. To lahko otroku pomaga občutiti prijetna čustva, ki so pomembna za čustveno ravnovesje.
- Vključimo tudi gibanje telesa. Skupaj z otrokom lahko raziščemo, kako je lahko otroku v pomoč joga, prilagojena za otroke.
Pomembno je, da se otroci naučijo prepoznati svoja čustva, jih poimenovati in na primeren način izraziti, obvladati močna čustva, se pomiriti.
Ko je otrok v stiski
- Ko je otrok v stiski, doživlja neprijetna čustva, izrazimo sočutje in mu povejmo, da nam je npr. žal, da se mu je zgodilo oz. je doživel nekaj neprijetnega, da verjamemo, da mu je težko ipd.
- Vzemimo si čas in ga poslušajmo brez sodb in neprimernih komentarjev (npr. »Strah je samo za mevže.« …), brez zmanjševanja teže otrokove stiske (npr. »Ah, daj no, saj ni konec sveta.« …) ali celo norčevanja in kritiziranja otroka.
- Sprejmimo in potrdimo njegova čustva kot del njegove izkušnje v danem trenutku. Lahko mu povemo, da smo vsi kdaj v stiski, nas kaj prizadene, nam je težko, čutimo različna neprijetna čustva.
- Podprimo otroka, da izrazi to, kar čuti, na svoj način in v svojem ritmu. Ne silimo vanj.
- Če je otrok močno vznemirjen, mu pomagajmo, da se umiri (z dihanjem, štetjem, osredotočanjem pozornosti na različne čute, z objemom, dotikom, umirjenim glasom …).
- Če otrok joka, ne ustavljajmo joka. Bodimo z njim, sočutno, z razumevanjem.
- Pomembno je, da poskrbimo za svoje čustveno ravnovesje in se umirimo. Le tako bomo lahko otroku pomagali umiriti se in razvijati in krepiti veščine za samopomiritev, sočutje do sebe.
Naložba časa in pozornosti za učenje zmožnosti uravnavanja čustev se zagotovo splača in obrestuje, tako za otroke kot za nas odrasle.
VIRI:
Eisenberg N., Spinrad T.L. in Eggum N.D. (2010). Emotion-related self-regulation and its relation to children’s maladjustment. Annu Rev Clin Psychol, 6, 495-525. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3018741/
Pirc, T., Štirn, M. in Marinšek, A. (2023). Poročilo o izvedbi in rezultatih študije Medvrstniško nasilje in perspektiva staršev. ISA institut. http://www.programneon.eu/wp-content/uploads/2023/01/Perspektiva-starsev-in-medvrstnisko-nasilje-Porocilo-o-rezultatih-studije.pdf
Štirn, M., Šibilja, J. in Dolinar, M. (2020). Krepimo osebno prožnost: priročnik za izvedbo aktivnosti z otroki. ISA institut. https://isainstitut.si/isa/wp-content/uploads/2020/12/Priročnik_Krepimo-osebno-prožnost_KONČNA-VERZIJA.pdf.
Prispevek je pripravila mag. Mateja Štirn, psihologinja, zaposlena na ISA institutu.
