Temelj razvoja osebne prožnosti je občutek varnosti. Otrok, ki doživlja, da ga odrasli sprejemajo, poslušajo, razumejo in podpirajo, lažje raziskuje svet, preizkuša nove stvari ter se sooča z izzivi. Raziskave kažejo, da kakovostni in varni odnosi predstavljajo enega najmočnejših varovalnih dejavnikov za zdrav razvoj otrok. Prava pot zato ni, da otroku sproti odstranjujemo vse ovire z njegove poti. Veliko bolj mu pomagamo, če smo ob njem takrat, ko mu je težko. Poslušamo ga, skušamo razumeti njegovo doživljanje, izrazimo sprejemanje njegovih občutkov ter ga na sočuten način spodbujamo, da poišče svoje vire moči in možne rešitve. Tako postopoma razvija občutek kompetentnosti, zaupanje vase in pozitivno naravnanost, da zmore obvladati stisko, rešiti problem, dobiti pomoč …

Seveda pa obstajajo okoliščine, ki presegajo otrokove zmožnosti spoprijemanja. V primerih nasilja, zanemarjanja, hudih izgub ali drugih resnih stisk je naloga odraslih, da otroka aktivno zaščitimo, mu zagotovimo varnost ter poiščemo ustrezno strokovno pomoč.

Otroci se šele učijo prepoznavati, razumeti in izražati svoja čustva. Zato je pomembno, da jim odrasli pomagamo prepoznati in poimenovati njihovo doživljanje ter razumeti, da so vsa čustva sprejemljiva, koristna. Veselje, ponos, žalost, strah, razočaranje ali jeza so naravni odzivi na različne življenjske okoliščine.

Namesto da bi otrokova neprijetna čustva skušali hitro odpraviti z besedami: »Saj ni tako hudo.« ali »Ne jokaj.«, lahko rečemo: »Vidim, da si razočaran.«, »Verjamem, da ti je težko.« ali »Sem tukaj s tabo.« Ko otrok doživi, da odrasli sprejme njegova čustva in mu jih pomaga razumeti, jih tudi sam postopoma lažje prepoznava, sprejema in uravnava. Takšna podpora krepi otrokov občutek varnosti in njegovo sposobnost soočanja s prihodnjimi izzivi.

Način, kako razmišljamo o dogodkih, odnosih in izkušnjah, pomembno vpliva na naše počutje ter vedenje. Otroci lahko hitro zaključijo: »Nikoli mi ne uspe.«, »Nisem dovolj dober.« ali »Nihče me nima rad.« Odrasli jim lahko pomagamo razumeti, kako so povezane njihove misli, čustva, telesni odzivi in vedenje.

Spodbujamo jih lahko, da poiščejo bolj uravnotežen in spodbuden pogled na situacijo. Namesto vprašanja: »Zakaj ti ni uspelo?« lahko vprašamo: »Kaj si se iz te izkušnje naučil?«, »Kaj ti je šlo dobro?« ali »Kaj lahko naslednjič narediš drugače?« Na ta način otrok razvija vztrajnost, sposobnost učenja iz izkušenj ter zaupanje v svoje sposobnosti, moči.

Ko je otrok utrujen, lačen ali pod stresom zaradi drugih dejavnikov, težje uravnava svoja čustva in vedenje. Osebno prožnost gradimo tudi s skrbjo za telesno in duševno dobro počutje. Dovolj kakovostnega spanja, redno gibanje, uravnotežena prehrana, sprostitev, čas v naravi ter predvidljiv dnevni ritem pomembno prispevajo k boljšemu počutju in učinkovitejšemu spoprijemanju s stresom. Koristno je tudi, če si v družini redno vzamete nekaj minut za pogovor, skupno igro, kratek sprehod ali čas brez telefonov in drugih elektronskih naprav.

Pomemben vidik osebne prožnosti je zmožnost prilagajanja. To pomeni, da se otrok uči spreminjati svoje vedenje, preizkušati nove pristope ter iskati različne poti do cilja. Prožnost ne pomeni vedno vztrajati za vsako ceno. Včasih je najbolj prožen odziv prav to, da posameznik spremeni svoj pristop, poišče drugačno rešitev ali si zastavi nov, bolj dosegljiv cilj. Ob tem pa je pomembno poudariti, da odgovornost za prilagajanje ni vedno le na posamezniku. Včasih so potrebne spremembe v družini, vrtcu, šoli ali v drugih okoljih, da lahko otrok uspešno razvija svoje potenciale in se zdravo prilagaja življenjskim izzivom.

V hitrem tempu vsakdanjega življenja pogosto pozabimo, kako pomembno je, da smo drug z drugim zares prisotni. Že nekaj minut polne pozornosti lahko otroku pomeni več kot ura skupnega časa, v katerem smo z mislimi drugje. Skupni pogovor ob večerji, branje pravljice, sprehod ali igra niso le prijetni trenutki, ampak priložnosti za krepitev povezanosti, občutka sprejetosti in varnosti. Prav v takšnih vsakodnevnih stikih otrok gradi temelje osebne prožnosti.

Otroci se veliko naučijo z opazovanjem odraslih. Če znamo poiskati pomoč, priznati, da smo naredili napako, jo sprejeti kot priložnost za učenje, se po neuspehu ponovno postaviti na noge ter poskrbeti zase, otroku kažemo, kako se lahko tudi sam sooča z življenjskimi izzivi. Pomembno je, da smo pristni in sočutni tako do sebe kot do otroka. Otroku s svojim zgledom sporočamo, da so napake, neprijetna čustva in težki dnevi normalen del življenja ter da je mogoče tudi težke izkušnje preživeti in iti naprej z novimi močmi.

V družinski vsakdan lahko vključite nekaj preprostih navad:

• vsak dan si vzemite nekaj časa za pristen stik z otrokom brez telefonov in drugih motečih dejavnikov;
• otroka vprašajte, katera tri čustva je danes občutil;
• skupaj razmislita, kaj se je danes naučil, tudi če mu nekaj ni uspelo;
• pohvalite njegov trud, vztrajnost in prizadevanje, ne le uspeha;
• vsak dan namenite nekaj časa gibanju ali bivanju v naravi;
• skupaj vadite počasno dihanje ali drugo kratko aktivnost za umirjanje;
• ob koncu dneva se pogovorite in poiščite eno, dve ali tri pozitivne stvari, ki ste jih danes doživeli in ob tem občutite hvaležnost.

Majhni vsakodnevni koraki imajo dolgoročno velik učinek. Prav s pomočjo njih otrok postopoma razvija zaupanje vase, občutek varnosti, podporne odnose in učinkovite načine spoprijemanja z življenjskimi izzivi. Osebna prožnost ni nekaj, kar se razvije čez noč. Gradi se skozi številne vsakodnevne izkušnje, v katerih otrok ob podpori pomembnih odraslih vedno znova doživlja, da ni sam, da je sprejet in da zmore.

Viri:

• Masten, A. S. (2014). Ordinary magic: Resilience in development. Guilford Press.
• Štirn, M., Dolinar, M., & Šibilja, J. (2020). Krepimo osebno prožnost: Priročnik za izvedbo aktivnosti z otroki. ISA institut. https://www.medkulturnost.si/wp-content/uploads/2020/12/Priročnik_Krepimo-osebno-prožnost_KONČNA-VERZIJA.pdf
• Ungar, M. (2021). Multisystemic resilience: Adaptation and transformation in contexts of change. Oxford University Press.

Prispevek je pripravila mag. Mateja Štirn.

OPIS PROGRAMA NEON

Program NEON – Varni brez nasilja je strokovno zasnovan primarno preventivni program, ki ga razvija in izvaja ISA institut ter ga sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Njegov osnovni cilj je zaščita otrok pred nasiljem in zlorabo s krepitvijo varovalnih dejavnikov, ki jim omogočajo prepoznavanje nevarnih situacij in ustrezen odziv. Program poudarja, da je preventiva najučinkovitejša v zgodnjem otroštvu, ko se oblikujejo temeljne socialne in čustvene kompetence. Osrednje sporočilo programa je pravica otrok da so VARNI, MOČNI in SVOBODNI.

V okviru tega prispevka nastopam kot izvajalka programa v VVZ Kekec Grosuplje, kjer sem ga skupaj s sodelavko izvajala v skupini predšolskih otrok. Za strokovno in uspešno izvedbo delavnic je sicer potrebno zaključeno usposabljanje za izvajanje programa NEON za preventivo nasilja in zlorabe otrok (za vrtec), kar (poleg poznavanja scenarijev izvedbe) zagotavlja širše znanje.

V vrtcu se program izvaja skozi štiri strukturirane delavnice, prilagojene starosti 5–6 let. Te delavnice preko igre, pogovora in izkustvenega učenja otroke učijo prepoznavanja čustev, postavljanja osebnih meja ter iskanja pomoči pri zaupanja vrednih odraslih. Poseben poudarek je na konkretnih samozaščitnih strategijah, kot so jasen odklon (reči »ne«), umik iz neprijetne situacije in obveščanje odraslih. Pomemben je tudi celosten pristop, ki poleg otrok vključuje starše in strokovne delavce kot ključne vire podpore. Z uporabo metod, kot so igre vlog in pripovedovanje zgodb, program NEON otroke opolnomoči za varno in samozavestno delovanje v njihovem socialnem okolju.

IZVEDBA DELAVNIC V ODDELKU

Izvedba programa NEON je temeljila na štirih strukturiranih delavnicah, ki so bile prilagojene razvojni stopnji otrok, starih 5–6 let. Delavnice sva izvajali v oddelku, ki ni najina matična skupina. To je zahtevalo premišljeno vzpostavljanje začetnega zaupanja, hkrati pa nama je omogočilo objektivnejše opazovanje skupinske dinamike in odzivov otrok v novem socialnem okolju.

STRUKTURA IN VSEBINSKI SKLOPI DELAVNIC

Pri vsebinski zasnovi delavnic sva sledili metodologiji programa NEON, podrobno opisani v priročniku za izvajanje programa (Štirn & Šibilja, 2018). Vsaka delavnica je naslavljala specifične cilje, ki so se stopnjevali od prepoznavanja lastnih občutkov do konkretnih samozaščitnih veščin:

• Prva delavnica – Čustva in pravice: Osredotočili smo se na prepoznavanje prijetnih in neprijetnih čustev (veselje, žalost, jeza, strah) ter na razumevanje osnovnih pravic: biti varen, močen in svoboden. Otroci so raziskovali situacije, v katerih se počutijo varne in kdaj ta občutek izgine.
• Druga delavnica – Prijateljstvo in vrstniško nasilje: Prek igre vlog smo definirali značilnosti “pravega” prijateljstva ter se učili prepoznavati dobro in slabo komunikacijo. Otroci so vadili konkretno veščino postavljanja meje z uporabo odločnega »NE« v primerih vrstniškega nasilja.
• Tretja delavnica – Varnost pred neznanci: Namen je bil krepiti samozaščitno ravnanje v primeru grožnje ugrabitve. Otroci so prek lutkovne animacije spoznavali pravila osebne varnosti: reci ne, pojdi stran, kriči in povej.

• Četrta delavnica – Intimni deli telesa in varni dotiki: Obravnavali smo temo telesne nedotakljivosti. Otroci so se učili ločevati med primernimi in neprimernimi dotiki ter med varnimi in nevarnimi skrivnostmi, s posebnim poudarkom na opolnomočenju, da o neprijetnem dogodku poročajo odrasli osebi, ki ji zaupajo.

METODE DELA IN DIDAKTIČNI PRISTOPI

Pri izvedbi sva prednostno uporabljali izkustveno učenje, ki otrokom omogoča, da vsebine ponotranjijo skozi lastno dejavnost in ne zgolj s pasivnim poslušanjem:

• Igra vlog in lutkovna animacija: Otroci so v varnem okolju preizkušali odzive na specifične socialne situacije (npr. srečanje z neznancem, vrstniško izključevanje), kar je krepilo njihovo suverenost in sposobnost odzivanja.
• Vodeni pogovor in pripovedovanje zgodb: Te metode so služile kot osnova za razvoj empatije, omogočale refleksijo o lastnih in tujih izkušnjah ter spodbujale ubesedenje čustev.
• Sodelovalne in gibalne igre: Spodbujale so občutek pripadnosti skupini, krepile timski duh in sodelovanje med vrstniki, kar je ključni element socialne trajnosti in nenasilnega sobivanja.

POMEN TIMSKEGA SODELOVANJA

Ker je bil program izveden v oddelku, ki ni bila najina matična skupina, je bil ključnega pomena načrten in reden dialog z matičnima vzgojiteljicama. To je vključevalo predhodno seznanitev z vsebino delavnic, izmenjavo opažanj o otrocih in skupinski dinamiki med izvedbo ter povratne informacije po srečanjih. Takšen celosten pristop je bil inovativen in je zagotovil, da se preventivna sporočila niso končala z delavnico, temveč so postala del vsakodnevne komunikacije, vzgojnega delovanja ter odzivanja na situacije v skupini. Sodelovanje med strokovnimi delavci je tako prispevalo k doslednejši in učinkovitejši podpori otrokom pri razvijanju varovalnih dejavnikov.

UGOTOVITVE IN REFLEKSIJA

Ugotovitve te izkušnje izhajajo iz sprotnega opazovanja otrok med delavnicami, pogovorov s primarnima vzgojiteljicama ter refleksije izvajalk. Dragocen vpogled v doživljanje otrok so omogočale tudi njihove risbe s svinčnikom, ki so nastale po posameznih srečanjih. Pri tem so vzgojiteljice na risbe zapisale tudi otrokov opis, kar je pomembno dopolnilo likovnemu izražanju. Ta oblika refleksije je otrokom omogočila, da so na njim lasten, razvojno primeren način izrazili svoja doživetja in razumevanje vsebin, strokovnim delavkam pa je služila kot dodaten vpogled v to, kaj se jih je pri dejavnostih najbolj dotaknilo in kaj jim je ostalo v spominu.

SODELOVANJE STROKOVNIH DELAVCEV IN OMEJITVE PROGRAMA

Sodelovanje med strokovnimi delavci se je izkazalo kot ključen dejavnik uspešne izvedbe. Usklajeno delovanje je omogočilo prenos vsebin delavnic v vsakodnevno življenje skupine, kar je prispevalo k utrditvi pridobljenih znanj in veščin ter okrepilo otroški občutek varnosti in pripadnosti.

Kljub pozitivnim učinkom pa je treba izpostaviti tudi določene omejitve. Izvajanje štirih delavnic je časovno omejeno, kar ne omogoča poglobljenega utrjevanja vseh vsebin. Razlike v razvoju socialnih in čustvenih kompetenc med otroki (ter vpliv družinskega okolja) zahtevajo dodatno individualizacijo in prilagajanje. Otroške risbe, čeprav dragocene za vpogled v doživljanje, ne morejo služiti kot objektivno merilo učinka programa, temveč kot dopolnilno orodje za razumevanje odziva otrok.

Kljub tem omejitvam izkušnja potrjuje pomembno vlogo preventivnih dejavnosti pri razvoju socialnih in čustvenih kompetenc ter pri izboljšanju medosebnih odnosov. Program NEON tako prispeva k dolgoročnemu oblikovanju posameznikov, ki so sposobni odgovornega, empatičnega in nenasilnega sobivanja z drugimi, kar je temelj socialne trajnosti.

ZAKLJUČNE MISLI

Izvajanje Programa NEON – Varni brez nasilja v skupini predšolskih otrok je potrdilo, da je načrtno razvijanje socialnih in čustvenih kompetenc bistveno za oblikovanje varnega, spodbudnega in vključujočega vrtčevskega okolja. Osrednja ugotovitev je, da otroci skozi izkustvene dejavnosti pridobivajo konkretne veščine za prepoznavanje čustev, izražanje potreb, postavljanje osebnih meja in iskanje pomoči pri odraslih. Te veščine so ključne tako za njihovo trenutno dobro počutje kot tudi za dolgoročno vključevanje v skupnost.

Kot pomembna prednost programa se izpostavlja njegova razvojna prilagojenost predšolskim otrokom. Zahtevne vsebine o nasilju in varnosti so predstavljene na njim razumljiv in spodbuden način, kar krepi njihovo aktivno vlogo in zmanjšuje strah. Dodatno vrednost je prispevalo timsko sodelovanje strokovnih delavcev, ki je omogočilo učinkovitejši prenos in utrjevanje vsebin v vsakodnevno življenje skupine.

Kljub pozitivnim učinkom pa so se pokazale tudi določene omejitve. Štiri delavnice predstavljajo le začetek, saj časovna omejitev ne omogoča poglobljenega in dolgoročnega utrjevanja vseh vsebin, prav tako pa je potrebno stalno individualno prilagajanje zaradi razvojnih razlik med otroki. Odprto ostaja vprašanje, kako zagotoviti dosledno ohranjanje sporočil programa v vsakdanjih situacijah in kako v preventivno delo še bolj vključiti starše.

Izkušnja izvajanja programa jasneje potrjuje, da socialna trajnost ni ločena od trajnostnega razvoja. Družba, ki si prizadeva za odgovorno ravnanje z okoljem, potrebuje tudi posameznike, sposobne sodelovanja, spoštovanja in nenasilnega reševanja konfliktov. V tem smislu se trajnost začne v odnosih – v ustvarjanju okolja, kjer so otroci varni, slišani, sprejeti in podprti pri razvoju odgovornega ravnanja.

V prihodnje je cilj nadaljevati z izvajanjem programa, zlasti z intenzivnejšim povezovanjem z vsakodnevnim življenjem vrtca in z aktivnejšim vključevanjem staršev. Smiselna bi bila tudi zasnova kratkih, rednih dejavnosti za utrjevanje vsebin po zaključenih delavnicah, kot so pogovorni krogi, socialne igre ali ciljane refleksije. S tem bi program še bolj prispeval k oblikovanju vrtčevske skupnosti, ki temelji na spoštovanju, sodelovanju, nenasilju in skupni skrbi.

VIRI IN LITERATURA

• Kurikulum za vrtce. (1999). Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije.
• Kurikulum za vrtce. (2025). Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije.
• Marjanovič Umek, L. (ur.). (2004). Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulumu za vrtce. Založba Obzorja.
• Štirn, M. (ur.), & Šibilja, J. (ur.). (2018). Program NEON za preventivo nasilja in zlorabe otrok: priročnik za izvajanje programa v vrtcu. ISA institut.
• Program NEON. (b. d.). Program NEON – Varni brez nasilja. Pridobljeno s https://www.programneon.eu/
• Vrtec Kekec Grosuplje. (b. d.). Program NEON. Pridobljeno s https://vrtec-kekec.si/neon/

Prispevek je pripravila Katarina Glinšek, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, zaposlena v VVZ Kekec Grosuplje. Pri svojem delu v ospredje postavlja razvoj socialnih in čustvenih kompetenc otrok ter aktivno uvaja preventivne programe v vrtčevsko okolje. Kot izvajalka Programa NEON – Varni brez nasilja si prizadeva za krepitev varovalnih dejavnikov in spodbujanje nenasilne komunikacije med najmlajšimi. To delo sprejema z globoko predanostjo in hvaležnostjo, saj verjame, da je vloga učitelja v zgodnjem otroštvu dragocena priložnost za obojestransko rast in soustvarjanje lepšega sveta za vse.

Vseprisotnost zaslonov, digitalnih vsebin in drugih digitalnih tehnologij (v nadaljevanju zaslonov) je izziv, s katerim se predhodne generacije staršev niso srečevale. Prav tako so te naprave vstopile v šolski prostor in s seboj poleg obljubljenih prednosti prinesle težave, zaradi katerih se vse bolj preizprašuje upravičenost njihove uporabe med otroci in mladostniki. Na tem mestu se ne bomo ustavljali pri statistikah in naštevanju posameznih težav, ki jih opažamo pri otrocih in mladostnikih. O tem je veliko napisanega na drugih mestih (na primer: www.programneon.eu, www.spletno-oko.si, www.safe.si, www.afterbabel.com).

Namen tega prispevka je predstaviti pogosto spregledan vidik neustrezne, prekomerne ali prezgodnje uporabe zaslonov: zaviranje dozorevanja otrok, ki je lahko izvor mnogih učnih, čustvenih ali vedenjskih težav, katerih pojavnost strmo narašča.

Kanadski razvojni in klinični psiholog Gordon Neufeld, avtor na odnosu osnovanega razvojnega pristopa, meni, da je zrela oseba:

• Samosvoja – suvereno sledi svojim željam, vrednotam in zanimanjem,
• Socialna – lahko je zavzeta in odgovorna v skupnosti, a pri tem ne izgubi svoje individualnosti,
• Prilagodljiva – zmore se učiti iz svojih napak in lahko sprejme, ko je nekaj brezplodno, ter si preko občutja žalosti ob tem sčasoma tudi opomore. To postane jedro psihične odpornosti ter prožnega odzivanja na stres in druge preizkušnje.

Neufeld meni, da gre pri dozorevanju za potencial, ki ga lahko razvije vsakdo, vendar so za to potrebni ustrezni pogoji. Da bi se proces dozorevanja res odvil in bi pri posameznikih lahko opazili te lastnosti, je nujno, da so tekom razvoja vpeti v skrbne, globoke in zadovoljujoče odnose ter imajo obilo možnosti za raziskovanje ter izražanje svojih zanimanj, zmožnosti ter drugih notranjih psihičnih procesov (npr. občutij). Tako nastaja podlaga za zdravo doživljanje sebe.

Otroci, ki nimajo na voljo ustreznih pogojev, lahko ostanejo ujeti v nezrelosti. Pri njih zaradi nedovršenih procesov zorenja med drugim opažamo več impulzivnosti, težave s samouravnanjem, samoiniciativnostjo, pozornostjo, učenjem, prosocialnim vedenjem itd.

Vendar je dozorevanje šele sekundarna naloga navezanosti. Njena primarna naloga je preživetje. Za nebogljenega človeškega mladiča je povezanost izenačena s preživetjem, saj brez nege in oskrbe sam ne bi preživel. Poleg tega je obdobje nebogljenosti pri človeku dolgo več let. Navezanost lahko tako postavimo ob bok drugim osnovnim potrebam, kar je poudarjal že John Bowlby, začetnik znanstvenega raziskovanja navezanosti. Kot osnovna potreba ima navezanost odgovarjajoči notranji vedenjski ustroj, ki omogoča njeno zadovoljitev, ki ni odvisen od posameznikove volje. To pomeni, da otrok nenehno nezavedno spremlja stopnjo povezanosti s skrbnikom. Ko ta ni zadostna, se aktivirajo mehanizmi, ki naj bi zagotovili povezovanje: dojenček protestira z jokom, malček se oklepa starša ali ga kliče, starejši otrok se trudi ugajati ali starša kako drugače pritegniti k sebi. Kadar so otroci v svojih  prizadevanjih uspešni oz. odnos lahko jemljejo kot samoumeven, se odpre pot za drugo nalogo navezanosti, to je dozorevanje.

Vse dokler potreba po povezanosti ni zadovoljena, bo energija posameznika usmerjena v zapolnitev vrzeli, ki jo zaznava v odnosu. Otroci bi v odnosu sčasoma morali razviti občutek, da je bližina s pomembno osebo prijetna, varna, da ima s to osebo nekaj skupnega, da ji pripada in da mu je oseba zvesta, da je v odnosu pomemben, cenjen, ljubljen in sprejet v celoti.

Otroci, ki svojih potreb po povezanosti ne morejo zadovoljiti v odnosih s svojimi skrbniki, bodo občutek povezanosti iskali drugod. Bolj kot na svoje starše se bodo začeli na primer zanašati na vrstnike. Vse bolj pa odgovor na vrzeli v odnosih postajajo tudi zasloni.

Zasloni lahko pomenijo most pri vzdrževanju razvojno podpornih odnosov, ko ne moremo biti skupaj s tistimi, ki so nam pomembni. Starši, ki morajo na službeno potovanje, lahko preko video klica še vedno vzdržujejo stik z otrokom in tako premostijo obdobje ločenosti. Takšna raba zaslonov bo z vidika podpore razvoju dobrodošla, ko pa so zasloni trajno uporabljeni kot nadomestek za prave povezanosti, njihova uporaba lahko posega v zadovoljujoče izpolnjevanje potrebe po povezanosti.

Mnoge aktivnosti, do katerih dostopamo preko zaslonov, nagovarjajo ravno temeljno potrebo po povezanosti in na ta način privablja njihovo uporabo. Video igrice, družabna omrežja in mnoge aplikacije so oblikovane tako, da udejstvovanje v njih posnema učinke zadovoljevanja potrebe po povezanosti v možganih. Ker učinke povezanosti samo posnema, te potrebe ne more zares zadovoljiti hkrati pa z večanjem obsega časa, preživetega ob teh aktivnostih, lahko zavira željo po resničnih povezanostih in krni priložnosti za zadovoljevanje te potrebe. Otroci in mladostniki se ujamejo v začarani krog navidezne zadovoljitve po povezanosti, ki pa ne more nuditi prave zadovoljitve.

Druga težava, ki se pojavi ob prekomerni rabi zaslonov, je to, da čas, ki ga otroci preživijo ob zaslonih, posega v čas, ki bi ga sicer lahko uporabili za aktivnosti, kjer bi lahko razvijali svojo individualnost, odkrivali in urili svoje zmožnosti, ter raziskovali svoje interese. Psiholog Douglas Gentile je to povzel takole: »Čas preživet pred zasloni, je čas, ki ni preživet drugje«. S tega vidika je problematična tudi enourna raba zaslonov na dan, če to nadomešča čas, ki bi bil sicer namenjen prostemu času otroka ali času, ko bi lahko bil deležen pristne povezanosti s skrbniki.

Povečana raba zaslonov pri otrocih je lahko posledica nezadovoljenih odnosnih potreb otrok, hkrati pa se s prisotnostjo otrok na zaslonih krčijo možnosti oblikovanja pristnih in razvojno spodbudnih odnosov, ki so temelj in nujni kontekst za psihično dozorevanje. Prav tako se krčita čas in prostor, v katerem imajo otroci možnost spoznavati sebe, svoje zmožnosti in interese in v katerem se poraja njihova pristna individualnost. Oboje posega v in zavira procese rasti, ki otroka vodijo v zrelost in so podlaga psihičnega zdravja.

Viri:

• Haidt, J. in Winkleman, S. (2025, February 27). The most compelling argument against tech in schools. After Babel. https://www.afterbabel.com/p/sophie-winkleman-tech-schools
• Neufeld, G. in Maté, G. (2024). Otroci nas potrebujejo: Zakaj so starši pomembnejši od vrstnikov. Primus.

Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.

Kako razumeti medvrstniško nasilje postaja vse pogostejše vprašanje, saj njegovih posledic ne čutijo le žrtve, temveč tudi vsi drugi, ki so neposredno ali posredno vpleteni.  Običajne razlage vedenja otrok, ki v medvrstniških odnosih povzročajo nasilje, se osredotočajo na teze neravnovesja moči, modelnega učenja, pomanjkanja empatije ali tezo občutka upravičenosti, da posameznik lahko ravna z drugimi, kot želi, ali poseže po vsem, kar želi. Tovrstne razlage so se izkazale kot pomembne v spoprijemanju z medvrstniškim nasiljem, vendar vseh njegovih vidikov ne morejo pojasniti.

Ko poskušamo razumeti globje psihične vzvode, ki v otroku vzbudijo nasilno vedenje do vrstnikov, nam Neufeldov pristop ponuja pogled skozi perspektivo navezanosti.  Nasilje med vrstniki se namreč dogaja v kontekstu odnosa in je, kot pravi Gordon Neufeld, kanadski klinični in razvojni psiholog, neločljivo povezano s čustvenimi procesi, ki imajo svoje izvore v procesih navezanosti.

Kaj to pravzaprav pomeni?

Odvisni instinkti otroka naredijo dovzetnega za skrb, ki jo nudi odrasli: otrok v odraslem išče zaščito, oporo, oskrbo, vodenje, usmerjanje in varnost.

Alfa instinkti pa v odraslem vzbujajo skrbniško vedenje, kjer se odrasli ob zaznani ranljivosti in odvisnosti šibkejšega odzove s skrbnostjo, tako da neguje, oskrbuje, orientira, vodi in drugače prevzema odgovornost za otroka. To je evolucijska rešitev za izredno nebogljenost otrok, ki še niso zmožni skrbeti zase in si zagotavljati preživetja. Tako kot odvisno vedenje, ki se pojavi v prisotnosti nekoga, ki je prepoznan kot zmožen zagotavljanja skrbi, se alfa instinkti vzbudijo ob zaznani ranljivosti in odvisnosti. Alfa in odvisno vedenje se pojavljata v vseh odnosih, tudi prijateljskih in partnerskih, le da se tu vloge lahko izmenjujejo glede na trenutne potrebe udeleženih. V odnosih med skrbniki in otroci pa izmenjevanje vlog ni zaželeno.

Vendar se ta red, ki zagotavlja, da so otroci dovzetni za skrb in nego, lahko hitro poruši.

Ker na vidiku ni ustreznega alfa odraslega, bodo nekateri otroci instinktivno zavzeli alfa držo.

Ko to postane vzorec, pravimo, da se je izoblikoval alfa kompleks.

Tak otrok bo ukazovalen, zahteven in bo vedno poskušal prevzeti nadzor nad situacijo. Poskuša biti v ospredju, nadvladati, preglasiti. Težko sprejema navodila in nasvete ter postane ukazovalen tudi v odnosih, kjer naj bi bil v odvisnem položaju – s skrbniki.

Navzven alfa otroci delujejo zelo samozavestno, samozadostno, neodvisno in pogosto starejši za svoja leta. Vendar pa se pod tem videzom skriva veliko negotovosti, saj so zdaj odgovorni sami zase, brez pravega varnega pristana. Moto takšnih otrok je »Nikogar ni, ki bi poskrbel zame, zato moram sam prevzeti nadzor,« ali pa »Osebam, ki naj bi skrbele zame, ne morem zaupati, zato moram prevzeti nadzor«. Za še razvijajoče se bitje je takšna pozicija polna negotovosti in nemira, ki ga običajno še niso zmožni samouravnavati. Ker pa so zavzeli alfa držo, zdaj niso več dovzetni za skrb in uteho s strani odraslih, ki naj bi podprli samouravnavanje in olajšali soočane z neprijetnimi občutji.

Ko ta občutja postanejo preveč ogrožajoča ali preplavljajoča, se pri otroku aktivirajo obrambni mehanizmi. Da bi ga obvarovali pred temi neprijetnimi občutji, bodo ti mehanizmi žrtvovali zmožnost občutiti neprijetna in ogrožajoča občutja. Odrezani od ranljivih občutij bodo otroci zdaj še vedno polni negotovosti, a te ne bodo občutili. Ko se vzpostavijo obrambe, bodo za njihovim zidom poleg neprijetnih ostala tudi druga za razvoj in socialno delovanje nujna občutja, na primer skrbnost, odgovornost, občutek zadovoljitve.

Ko se alfa instinktu, katerega neločljivi del je nadvladovanje (ki v svojem izvoru služi temu, da prevzamemo odgovornost za skrb in nego ranljivejših) zaradi vzpostavljenih obramb pridružita še čustvena otrdelost in odsotnost občutka odgovornosti, je to podlaga za mnoga zaskrbljujoča vedenja. V odnosu do odraslih ti otroci postanejo nevodljivi, ukazovalni, nespoštljivi, lahko tudi agresivni. Enako bo v odnosih z vrstniki, kjer poskušajo nadvladovati in biti v ospredju, ker pa hkrati nimajo dostopa do svojih občutij skrbnosti in odgovornosti, se bo njihovo vedenje pogosto sprevrglo v različne oblike medvrstniškega nasilja.

Naslavljanje medvrstniškega nasilja z upoštevanjem alfa dinamike odpira nove možnosti za intervencije in delo z otroki.

Ko imamo opravka z otroki, pri katerih je izrazit alfa instinkt ali se je celo izoblikoval alfa kompleks, je pomembno, da nas njihova navidezna neodvisnost in nedostopnost ne zavedeta.  Oboje je odraz obrambnega odziva na občutja negotovosti zaradi izkušnje, ko njihove potrebe po odvisnosti niso bile zagotovljene.

Zavzemanje alfa vloge v odnosu z otrokom, pri katerem se je že izoblikoval alfa kompleks, pomeni izgrajevanje odnosa, v katerem za otroka postane varno prepustiti se in biti odvisen. Ker so ti otroci okoli sebe zgradili obrambne zidove, bodo težko zaupali in prepustili kontrolo. Prav tako v svoji obrambni naravnanosti in z vedenji, ki so njena posledica, lahko prej odbijajo naklonjenost odraslih, kot jo privlačijo. Odrasli bodo morali videti skozi te obrambe in razumeti, da se za njimi skriva veliko negotovosti in prizadetosti, ki sta pripeljali do čustvene otrdelosti in grobega vedenja.

Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.

Zagotavljanje občutka varnosti je vse bolj v ospredju raziskovalcev in strokovnjakov. Hkrati pa je varnost v današnjem svetu vedno težje dosegljiva. To se odraža tudi v življenjih otrok in mladih.

Poskusi zagotavljanja varnosti so po mnenju dr. Neufelda odvisni predvsem od tega, kako dobro opredelimo varnost. Meni, da je naše razumevanje varnosti pomanjkljivo. Običajno varnost enačimo z odsotnostjo groženj za preživetje, stresa, travm in zlorab, občutja anksioznosti ali preplaha, iracionalnih zaznav nevarnosti, ali občutij ranjenosti. Čeprav je vse našteto lahko grožnja varnosti, gre po mnenju Gordona Neufelda le za del celotne slike. Z osredotočanjem na odstranjevanje teh groženj zasenčimo globlji vzrok ali resnični odgovor na izvor občutka ogroženosti: to je nezmožnost vzpostavitve občutka povezanosti v kontekstu odnosov navezanosti. 

Ker smo ljudje eksistenčno odvisni od navezanosti, je občutek povezanosti neločljiv od občutka varnosti. Občutek povezanosti se z razvojem spreminja in tako bodo z naraščajočo zrelostjo drugačne tudi potrebe, ki jih imamo v odnosih. Dojenčki povezanost lahko čutijo skozi čutila in neprestan fizični stik, malčki prek želje po enakosti z drugo osebo. To pomaga razvijati njihov občutek sebstva, in sčasoma bodo v odnosih vse bolj iskali občutek pripadnosti in lojalnosti, nato pomembnosti. Sledi potreba po odnosu, kjer so ljubljeni in bo nudil občutek večnosti. Temu sledi potreba po tem, da smo poznani od znotraj. Šele v odnosih, kjer so zadovoljene vse te potrebe, se ustvari globok občutek varnosti.

Občutek varnosti v svojem bistvu temelji na občutku povezanosti. Iz groženj za povezanost izvirajo mnogi izzivi za duševno in psihično zdravje. Naloga odraslih je vsekakor, da poskrbimo tudi za  objektivno varnost otrok, a s tem naša naloga še ni zaključena. Otroci se lahko počutijo ogrožene tudi, ko je za njihovo varnost poskrbljeno, če hkrati ne zagotovimo občutka povezanosti. 

Kako torej ustvariti varnost? Varnost lahko vzpostavimo z zagotavljanjem varnih, skrbnih in konsistentnih odnosov ter omogočanjem priložnosti za igro. Poleg varnih odnosov igra predstavlja prostor, kjer otroci lahko predelujejo svoje skrbi in težavna občutja, ki so neizogibna ob soočanju izzivi odraščanja v današnjem svetu. Najustreznejši pomoč pri zagotavljanju pogojev za varne odnose in igro smo odrasli, saj lahko nudimo ščit za občutja in brezpogojno sprejemanje, ki sta nujni pogoj za razvoj navezanosti, ta pa zagotovilo občutka varnosti. Ne moremo namreč nuditi občutka varnosti in skrbeti za otroka, ki ni navezan na nas. Otrokom, ki se globoko navežejo na varno osebo, bo bolj pomembno, kaj si ta oseba misli o njih, kot pa njihovi vrstniki. S tem pa je ustvarjen ščit, ki jih bo branil pred prizadetostjo ob interakcijah, ki jih ne moremo vedno preprečiti. Učitelji pogosto ne vedo, kako pomembno vlogo v življenju posameznega otroka igrajo, že samo z dobrim odnosom. 

Povzetek je pripravila Iris Žiberna, uredila ga je Urška Žugelj.

Predavanje Tamare Neufeld Strijack o razumevanju agresivnosti, nasilja in medvrstniškega nasilja je ponudilo pomemben premik v razumevanju vedenja: agresija ni izhodiščni problem, temveč izraz globlje čustvene dinamike – predvsem frustracije.

Frustracija je naraven del našega čustvenega sistema. Opozarja nas, da nekaj ne deluje, in nas spodbuja k spremembi. Kadar sprememba ni mogoča, pa odpira pot prilagoditvi – vendar le, če si dovolimo priti v stik z občutji brezplodnosti, razočaranja in žalosti. Prav žalost je tista, ki omogoča notranjo preobrazbo.

Težava nastane, ko frustracija ne najde poti ne v spremembo ne v prilagoditev. Takrat se kopiči in preoblikuje v napadalne impulze. Agresija se tako ne kaže le kot fizično nasilje, temveč tudi kot sarkazem, poniževanje, ignoriranje, izbruhi besa, samonapadanje ali grobo vedenje. Kadar posameznik nima dostopa do sočasnih (mešanih) občutij, ki bi te impulze ublažila, ti lažje preidejo v dejanje.

Namesto da vedenje razumemo kot neposlušnost, nas tak pogled usmeri k vprašanju: kaj za tega posameznika ne deluje?

Predavanje je izpostavilo tri ključne vidike razumevanja frustracije. Prvi je odnos in povezanost – prav ogrožena ali prekinjena povezanost je pogosto najmočnejši vir frustracije. Drugi je sposobnost občutenja – frustracijo in brezplodnost je treba zares začutiti, da lahko pride do prilagoditve. Tretji pa je igra kot varen prostor za izražanje frustracije (in ostalih čustev), kjer lahko tudi najbolj ranljiva občutja pridejo do izraza na posreden in varen način.

Osrednje sporočilo predavanja je jasno: ko začnemo agresijo razumeti skozi prizmo frustracije, se spremeni tudi naš odziv. Namesto nadzora vedenja v ospredje stopijo odnos, sočutje in ustvarjanje pogojev, v katerih lahko čustva opravijo svoje razvojno delo.

Povzetek je pripravila Petra Česen, uredila ga je Urška Žugelj.

Ustrahovanje ni zgolj naučeno vedenje ali vprašanje “pomanjkanja empatije”, temveč globoko zakoreninjen instinkt, ki izvira iz težav v navezanosti. Predavateljica, Eva de Gosztonyi, pojasnjuje, da so vsi človeški odnosi po naravi hierarhični in temeljijo na dveh vlogah: alfa vloga (tisti, ki skrbi in vodi) ter vloga odvisnosti (tisti, ki pomoč sprejema).

Da bi alfa vloga izpolnila svoj namen, je pomembno, da poleg prevzemanja vodilne vloge vključuje tudi čustveno občutljivost s skrbnostjo in občutek odgovornosti. To je vloga, ki jo načeloma prevzemajo odrasli.

Mnogi otroci bodo zaradi bolečih izkušenj, ko je biti odvisen preranljivo, ali pa ko v svojih odraslih ne zaznavajo dovolj močne alfa vloge, sami vstopili v alfa vlogo. To postane problematično, kadar se v tej vlogi zataknejo. Pravimo, da se oblikuje alfa kompleks.

Alfa kompleks bo podlaga za ustrahovanje in nasilno vedenje, ko postane izkrivljen zaradi čustvene otrdelosti in umanjkanja občutka odgovornosti. Če težnje po prevladi ne omejuje čustvena ranljivost, katere odlika je tudi skrbnost, in občutek odgovornosti, otrok svojo moč usmeri v ustrahovanje in izkoriščanje šibkejših. Zaradi čustvene otrdelosti ne čuti strahu ali žalosti; namesto tega vzpostavljajo svojo prevlado s tem, da druge spravljajo v stisko ali jok.

Kaj deluje pri delu z otroki, ki izvajajo medvrstniško nasilje?

Kaznovanje in učenje socialnih veščin pogosto le še bolj utrdita otrokovo obrambo. Največja verjetnost za spremembo se skriva v “mehčanju” njihovega srca in ponovni vzpostavitvi naravne hierarhije. Odrasli morajo zavzeti alfa vlogo (postati varno zavetje) in postati tisti, ki vodijo. Otroka, ki ustrahuje ali je nasilen je potrebno “posvojiti” (mu ponuditi varen odnos brez pogojevanja), da bi njegovo srce spet postalo dovzetno za čustva. Ker so pri teh otrocih obrambe zelo vztrajne, so načini vzpostavljanja ponovne odvisnosti lahko za odrasle velik izziv. Cilj je, da se od programov proti ustrahovanju premaknemo h krepitvi globokih, skrbnih odnosov med otrokom in odraslim.

Povzetek je pripravila Sara Holjević, uredila pa ga je Urška Žugelj.