Vseprisotnost zaslonov, digitalnih vsebin in drugih digitalnih tehnologij (v nadaljevanju zaslonov) je izziv, s katerim se predhodne generacije staršev niso srečevale. Prav tako so te naprave vstopile v šolski prostor in s seboj poleg obljubljenih prednosti prinesle težave, zaradi katerih se vse bolj preizprašuje upravičenost njihove uporabe med otroci in mladostniki. Na tem mestu se ne bomo ustavljali pri statistikah in naštevanju posameznih težav, ki jih opažamo pri otrocih in mladostnikih. O tem je veliko napisanega na drugih mestih (na primer: www.programneon.eu, www.spletno-oko.si, www.safe.si, www.afterbabel.com).

Namen tega prispevka je predstaviti pogosto spregledan vidik neustrezne, prekomerne ali prezgodnje uporabe zaslonov: zaviranje dozorevanja otrok, ki je lahko izvor mnogih učnih, čustvenih ali vedenjskih težav, katerih pojavnost strmo narašča.

Kanadski razvojni in klinični psiholog Gordon Neufeld, avtor na odnosu osnovanega razvojnega pristopa, meni, da je zrela oseba:

• Samosvoja – suvereno sledi svojim željam, vrednotam in zanimanjem,
• Socialna – lahko je zavzeta in odgovorna v skupnosti, a pri tem ne izgubi svoje individualnosti,
• Prilagodljiva – zmore se učiti iz svojih napak in lahko sprejme, ko je nekaj brezplodno, ter si preko občutja žalosti ob tem sčasoma tudi opomore. To postane jedro psihične odpornosti ter prožnega odzivanja na stres in druge preizkušnje.

Neufeld meni, da gre pri dozorevanju za potencial, ki ga lahko razvije vsakdo, vendar so za to potrebni ustrezni pogoji. Da bi se proces dozorevanja res odvil in bi pri posameznikih lahko opazili te lastnosti, je nujno, da so tekom razvoja vpeti v skrbne, globoke in zadovoljujoče odnose ter imajo obilo možnosti za raziskovanje ter izražanje svojih zanimanj, zmožnosti ter drugih notranjih psihičnih procesov (npr. občutij). Tako nastaja podlaga za zdravo doživljanje sebe.

Otroci, ki nimajo na voljo ustreznih pogojev, lahko ostanejo ujeti v nezrelosti. Pri njih zaradi nedovršenih procesov zorenja med drugim opažamo več impulzivnosti, težave s samouravnanjem, samoiniciativnostjo, pozornostjo, učenjem, prosocialnim vedenjem itd.

Vendar je dozorevanje šele sekundarna naloga navezanosti. Njena primarna naloga je preživetje. Za nebogljenega človeškega mladiča je povezanost izenačena s preživetjem, saj brez nege in oskrbe sam ne bi preživel. Poleg tega je obdobje nebogljenosti pri človeku dolgo več let. Navezanost lahko tako postavimo ob bok drugim osnovnim potrebam, kar je poudarjal že John Bowlby, začetnik znanstvenega raziskovanja navezanosti. Kot osnovna potreba ima navezanost odgovarjajoči notranji vedenjski ustroj, ki omogoča njeno zadovoljitev, ki ni odvisen od posameznikove volje. To pomeni, da otrok nenehno nezavedno spremlja stopnjo povezanosti s skrbnikom. Ko ta ni zadostna, se aktivirajo mehanizmi, ki naj bi zagotovili povezovanje: dojenček protestira z jokom, malček se oklepa starša ali ga kliče, starejši otrok se trudi ugajati ali starša kako drugače pritegniti k sebi. Kadar so otroci v svojih  prizadevanjih uspešni oz. odnos lahko jemljejo kot samoumeven, se odpre pot za drugo nalogo navezanosti, to je dozorevanje.

Vse dokler potreba po povezanosti ni zadovoljena, bo energija posameznika usmerjena v zapolnitev vrzeli, ki jo zaznava v odnosu. Otroci bi v odnosu sčasoma morali razviti občutek, da je bližina s pomembno osebo prijetna, varna, da ima s to osebo nekaj skupnega, da ji pripada in da mu je oseba zvesta, da je v odnosu pomemben, cenjen, ljubljen in sprejet v celoti.

Otroci, ki svojih potreb po povezanosti ne morejo zadovoljiti v odnosih s svojimi skrbniki, bodo občutek povezanosti iskali drugod. Bolj kot na svoje starše se bodo začeli na primer zanašati na vrstnike. Vse bolj pa odgovor na vrzeli v odnosih postajajo tudi zasloni.

Zasloni lahko pomenijo most pri vzdrževanju razvojno podpornih odnosov, ko ne moremo biti skupaj s tistimi, ki so nam pomembni. Starši, ki morajo na službeno potovanje, lahko preko video klica še vedno vzdržujejo stik z otrokom in tako premostijo obdobje ločenosti. Takšna raba zaslonov bo z vidika podpore razvoju dobrodošla, ko pa so zasloni trajno uporabljeni kot nadomestek za prave povezanosti, njihova uporaba lahko posega v zadovoljujoče izpolnjevanje potrebe po povezanosti.

Mnoge aktivnosti, do katerih dostopamo preko zaslonov, nagovarjajo ravno temeljno potrebo po povezanosti in na ta način privablja njihovo uporabo. Video igrice, družabna omrežja in mnoge aplikacije so oblikovane tako, da udejstvovanje v njih posnema učinke zadovoljevanja potrebe po povezanosti v možganih. Ker učinke povezanosti samo posnema, te potrebe ne more zares zadovoljiti hkrati pa z večanjem obsega časa, preživetega ob teh aktivnostih, lahko zavira željo po resničnih povezanostih in krni priložnosti za zadovoljevanje te potrebe. Otroci in mladostniki se ujamejo v začarani krog navidezne zadovoljitve po povezanosti, ki pa ne more nuditi prave zadovoljitve.

Druga težava, ki se pojavi ob prekomerni rabi zaslonov, je to, da čas, ki ga otroci preživijo ob zaslonih, posega v čas, ki bi ga sicer lahko uporabili za aktivnosti, kjer bi lahko razvijali svojo individualnost, odkrivali in urili svoje zmožnosti, ter raziskovali svoje interese. Psiholog Douglas Gentile je to povzel takole: »Čas preživet pred zasloni, je čas, ki ni preživet drugje«. S tega vidika je problematična tudi enourna raba zaslonov na dan, če to nadomešča čas, ki bi bil sicer namenjen prostemu času otroka ali času, ko bi lahko bil deležen pristne povezanosti s skrbniki.

Povečana raba zaslonov pri otrocih je lahko posledica nezadovoljenih odnosnih potreb otrok, hkrati pa se s prisotnostjo otrok na zaslonih krčijo možnosti oblikovanja pristnih in razvojno spodbudnih odnosov, ki so temelj in nujni kontekst za psihično dozorevanje. Prav tako se krčita čas in prostor, v katerem imajo otroci možnost spoznavati sebe, svoje zmožnosti in interese in v katerem se poraja njihova pristna individualnost. Oboje posega v in zavira procese rasti, ki otroka vodijo v zrelost in so podlaga psihičnega zdravja.

Viri:

• Haidt, J. in Winkleman, S. (2025, February 27). The most compelling argument against tech in schools. After Babel. https://www.afterbabel.com/p/sophie-winkleman-tech-schools
• Neufeld, G. in Maté, G. (2024). Otroci nas potrebujejo: Zakaj so starši pomembnejši od vrstnikov. Primus.

Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.

Kako razumeti medvrstniško nasilje postaja vse pogostejše vprašanje, saj njegovih posledic ne čutijo le žrtve, temveč tudi vsi drugi, ki so neposredno ali posredno vpleteni.  Običajne razlage vedenja otrok, ki v medvrstniških odnosih povzročajo nasilje, se osredotočajo na teze neravnovesja moči, modelnega učenja, pomanjkanja empatije ali tezo občutka upravičenosti, da posameznik lahko ravna z drugimi, kot želi, ali poseže po vsem, kar želi. Tovrstne razlage so se izkazale kot pomembne v spoprijemanju z medvrstniškim nasiljem, vendar vseh njegovih vidikov ne morejo pojasniti.

Ko poskušamo razumeti globje psihične vzvode, ki v otroku vzbudijo nasilno vedenje do vrstnikov, nam Neufeldov pristop ponuja pogled skozi perspektivo navezanosti.  Nasilje med vrstniki se namreč dogaja v kontekstu odnosa in je, kot pravi Gordon Neufeld, kanadski klinični in razvojni psiholog, neločljivo povezano s čustvenimi procesi, ki imajo svoje izvore v procesih navezanosti.

Kaj to pravzaprav pomeni?

Odvisni instinkti otroka naredijo dovzetnega za skrb, ki jo nudi odrasli: otrok v odraslem išče zaščito, oporo, oskrbo, vodenje, usmerjanje in varnost.

Alfa instinkti pa v odraslem vzbujajo skrbniško vedenje, kjer se odrasli ob zaznani ranljivosti in odvisnosti šibkejšega odzove s skrbnostjo, tako da neguje, oskrbuje, orientira, vodi in drugače prevzema odgovornost za otroka. To je evolucijska rešitev za izredno nebogljenost otrok, ki še niso zmožni skrbeti zase in si zagotavljati preživetja. Tako kot odvisno vedenje, ki se pojavi v prisotnosti nekoga, ki je prepoznan kot zmožen zagotavljanja skrbi, se alfa instinkti vzbudijo ob zaznani ranljivosti in odvisnosti. Alfa in odvisno vedenje se pojavljata v vseh odnosih, tudi prijateljskih in partnerskih, le da se tu vloge lahko izmenjujejo glede na trenutne potrebe udeleženih. V odnosih med skrbniki in otroci pa izmenjevanje vlog ni zaželeno.

Vendar se ta red, ki zagotavlja, da so otroci dovzetni za skrb in nego, lahko hitro poruši.

Ker na vidiku ni ustreznega alfa odraslega, bodo nekateri otroci instinktivno zavzeli alfa držo.

Ko to postane vzorec, pravimo, da se je izoblikoval alfa kompleks.

Tak otrok bo ukazovalen, zahteven in bo vedno poskušal prevzeti nadzor nad situacijo. Poskuša biti v ospredju, nadvladati, preglasiti. Težko sprejema navodila in nasvete ter postane ukazovalen tudi v odnosih, kjer naj bi bil v odvisnem položaju – s skrbniki.

Navzven alfa otroci delujejo zelo samozavestno, samozadostno, neodvisno in pogosto starejši za svoja leta. Vendar pa se pod tem videzom skriva veliko negotovosti, saj so zdaj odgovorni sami zase, brez pravega varnega pristana. Moto takšnih otrok je »Nikogar ni, ki bi poskrbel zame, zato moram sam prevzeti nadzor,« ali pa »Osebam, ki naj bi skrbele zame, ne morem zaupati, zato moram prevzeti nadzor«. Za še razvijajoče se bitje je takšna pozicija polna negotovosti in nemira, ki ga običajno še niso zmožni samouravnavati. Ker pa so zavzeli alfa držo, zdaj niso več dovzetni za skrb in uteho s strani odraslih, ki naj bi podprli samouravnavanje in olajšali soočane z neprijetnimi občutji.

Ko ta občutja postanejo preveč ogrožajoča ali preplavljajoča, se pri otroku aktivirajo obrambni mehanizmi. Da bi ga obvarovali pred temi neprijetnimi občutji, bodo ti mehanizmi žrtvovali zmožnost občutiti neprijetna in ogrožajoča občutja. Odrezani od ranljivih občutij bodo otroci zdaj še vedno polni negotovosti, a te ne bodo občutili. Ko se vzpostavijo obrambe, bodo za njihovim zidom poleg neprijetnih ostala tudi druga za razvoj in socialno delovanje nujna občutja, na primer skrbnost, odgovornost, občutek zadovoljitve.

Ko se alfa instinktu, katerega neločljivi del je nadvladovanje (ki v svojem izvoru služi temu, da prevzamemo odgovornost za skrb in nego ranljivejših) zaradi vzpostavljenih obramb pridružita še čustvena otrdelost in odsotnost občutka odgovornosti, je to podlaga za mnoga zaskrbljujoča vedenja. V odnosu do odraslih ti otroci postanejo nevodljivi, ukazovalni, nespoštljivi, lahko tudi agresivni. Enako bo v odnosih z vrstniki, kjer poskušajo nadvladovati in biti v ospredju, ker pa hkrati nimajo dostopa do svojih občutij skrbnosti in odgovornosti, se bo njihovo vedenje pogosto sprevrglo v različne oblike medvrstniškega nasilja.

Naslavljanje medvrstniškega nasilja z upoštevanjem alfa dinamike odpira nove možnosti za intervencije in delo z otroki.

Ko imamo opravka z otroki, pri katerih je izrazit alfa instinkt ali se je celo izoblikoval alfa kompleks, je pomembno, da nas njihova navidezna neodvisnost in nedostopnost ne zavedeta.  Oboje je odraz obrambnega odziva na občutja negotovosti zaradi izkušnje, ko njihove potrebe po odvisnosti niso bile zagotovljene.

Zavzemanje alfa vloge v odnosu z otrokom, pri katerem se je že izoblikoval alfa kompleks, pomeni izgrajevanje odnosa, v katerem za otroka postane varno prepustiti se in biti odvisen. Ker so ti otroci okoli sebe zgradili obrambne zidove, bodo težko zaupali in prepustili kontrolo. Prav tako v svoji obrambni naravnanosti in z vedenji, ki so njena posledica, lahko prej odbijajo naklonjenost odraslih, kot jo privlačijo. Odrasli bodo morali videti skozi te obrambe in razumeti, da se za njimi skriva veliko negotovosti in prizadetosti, ki sta pripeljali do čustvene otrdelosti in grobega vedenja.

Prispevek je pripravila dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja in ustanoviteljica Neufeld Institute Adria.

Zagotavljanje občutka varnosti je vse bolj v ospredju raziskovalcev in strokovnjakov. Hkrati pa je varnost v današnjem svetu vedno težje dosegljiva. To se odraža tudi v življenjih otrok in mladih.

Poskusi zagotavljanja varnosti so po mnenju dr. Neufelda odvisni predvsem od tega, kako dobro opredelimo varnost. Meni, da je naše razumevanje varnosti pomanjkljivo. Običajno varnost enačimo z odsotnostjo groženj za preživetje, stresa, travm in zlorab, občutja anksioznosti ali preplaha, iracionalnih zaznav nevarnosti, ali občutij ranjenosti. Čeprav je vse našteto lahko grožnja varnosti, gre po mnenju Gordona Neufelda le za del celotne slike. Z osredotočanjem na odstranjevanje teh groženj zasenčimo globlji vzrok ali resnični odgovor na izvor občutka ogroženosti: to je nezmožnost vzpostavitve občutka povezanosti v kontekstu odnosov navezanosti. 

Ker smo ljudje eksistenčno odvisni od navezanosti, je občutek povezanosti neločljiv od občutka varnosti. Občutek povezanosti se z razvojem spreminja in tako bodo z naraščajočo zrelostjo drugačne tudi potrebe, ki jih imamo v odnosih. Dojenčki povezanost lahko čutijo skozi čutila in neprestan fizični stik, malčki prek želje po enakosti z drugo osebo. To pomaga razvijati njihov občutek sebstva, in sčasoma bodo v odnosih vse bolj iskali občutek pripadnosti in lojalnosti, nato pomembnosti. Sledi potreba po odnosu, kjer so ljubljeni in bo nudil občutek večnosti. Temu sledi potreba po tem, da smo poznani od znotraj. Šele v odnosih, kjer so zadovoljene vse te potrebe, se ustvari globok občutek varnosti.

Občutek varnosti v svojem bistvu temelji na občutku povezanosti. Iz groženj za povezanost izvirajo mnogi izzivi za duševno in psihično zdravje. Naloga odraslih je vsekakor, da poskrbimo tudi za  objektivno varnost otrok, a s tem naša naloga še ni zaključena. Otroci se lahko počutijo ogrožene tudi, ko je za njihovo varnost poskrbljeno, če hkrati ne zagotovimo občutka povezanosti. 

Kako torej ustvariti varnost? Varnost lahko vzpostavimo z zagotavljanjem varnih, skrbnih in konsistentnih odnosov ter omogočanjem priložnosti za igro. Poleg varnih odnosov igra predstavlja prostor, kjer otroci lahko predelujejo svoje skrbi in težavna občutja, ki so neizogibna ob soočanju izzivi odraščanja v današnjem svetu. Najustreznejši pomoč pri zagotavljanju pogojev za varne odnose in igro smo odrasli, saj lahko nudimo ščit za občutja in brezpogojno sprejemanje, ki sta nujni pogoj za razvoj navezanosti, ta pa zagotovilo občutka varnosti. Ne moremo namreč nuditi občutka varnosti in skrbeti za otroka, ki ni navezan na nas. Otrokom, ki se globoko navežejo na varno osebo, bo bolj pomembno, kaj si ta oseba misli o njih, kot pa njihovi vrstniki. S tem pa je ustvarjen ščit, ki jih bo branil pred prizadetostjo ob interakcijah, ki jih ne moremo vedno preprečiti. Učitelji pogosto ne vedo, kako pomembno vlogo v življenju posameznega otroka igrajo, že samo z dobrim odnosom. 

Povzetek je pripravila Iris Žiberna, uredila ga je Urška Žugelj.

Predavanje Tamare Neufeld Strijack o razumevanju agresivnosti, nasilja in medvrstniškega nasilja je ponudilo pomemben premik v razumevanju vedenja: agresija ni izhodiščni problem, temveč izraz globlje čustvene dinamike – predvsem frustracije.

Frustracija je naraven del našega čustvenega sistema. Opozarja nas, da nekaj ne deluje, in nas spodbuja k spremembi. Kadar sprememba ni mogoča, pa odpira pot prilagoditvi – vendar le, če si dovolimo priti v stik z občutji brezplodnosti, razočaranja in žalosti. Prav žalost je tista, ki omogoča notranjo preobrazbo.

Težava nastane, ko frustracija ne najde poti ne v spremembo ne v prilagoditev. Takrat se kopiči in preoblikuje v napadalne impulze. Agresija se tako ne kaže le kot fizično nasilje, temveč tudi kot sarkazem, poniževanje, ignoriranje, izbruhi besa, samonapadanje ali grobo vedenje. Kadar posameznik nima dostopa do sočasnih (mešanih) občutij, ki bi te impulze ublažila, ti lažje preidejo v dejanje.

Namesto da vedenje razumemo kot neposlušnost, nas tak pogled usmeri k vprašanju: kaj za tega posameznika ne deluje?

Predavanje je izpostavilo tri ključne vidike razumevanja frustracije. Prvi je odnos in povezanost – prav ogrožena ali prekinjena povezanost je pogosto najmočnejši vir frustracije. Drugi je sposobnost občutenja – frustracijo in brezplodnost je treba zares začutiti, da lahko pride do prilagoditve. Tretji pa je igra kot varen prostor za izražanje frustracije (in ostalih čustev), kjer lahko tudi najbolj ranljiva občutja pridejo do izraza na posreden in varen način.

Osrednje sporočilo predavanja je jasno: ko začnemo agresijo razumeti skozi prizmo frustracije, se spremeni tudi naš odziv. Namesto nadzora vedenja v ospredje stopijo odnos, sočutje in ustvarjanje pogojev, v katerih lahko čustva opravijo svoje razvojno delo.

Povzetek je pripravila Petra Česen, uredila ga je Urška Žugelj.

Ustrahovanje ni zgolj naučeno vedenje ali vprašanje “pomanjkanja empatije”, temveč globoko zakoreninjen instinkt, ki izvira iz težav v navezanosti. Predavateljica, Eva de Gosztonyi, pojasnjuje, da so vsi človeški odnosi po naravi hierarhični in temeljijo na dveh vlogah: alfa vloga (tisti, ki skrbi in vodi) ter vloga odvisnosti (tisti, ki pomoč sprejema).

Da bi alfa vloga izpolnila svoj namen, je pomembno, da poleg prevzemanja vodilne vloge vključuje tudi čustveno občutljivost s skrbnostjo in občutek odgovornosti. To je vloga, ki jo načeloma prevzemajo odrasli.

Mnogi otroci bodo zaradi bolečih izkušenj, ko je biti odvisen preranljivo, ali pa ko v svojih odraslih ne zaznavajo dovolj močne alfa vloge, sami vstopili v alfa vlogo. To postane problematično, kadar se v tej vlogi zataknejo. Pravimo, da se oblikuje alfa kompleks.

Alfa kompleks bo podlaga za ustrahovanje in nasilno vedenje, ko postane izkrivljen zaradi čustvene otrdelosti in umanjkanja občutka odgovornosti. Če težnje po prevladi ne omejuje čustvena ranljivost, katere odlika je tudi skrbnost, in občutek odgovornosti, otrok svojo moč usmeri v ustrahovanje in izkoriščanje šibkejših. Zaradi čustvene otrdelosti ne čuti strahu ali žalosti; namesto tega vzpostavljajo svojo prevlado s tem, da druge spravljajo v stisko ali jok.

Kaj deluje pri delu z otroki, ki izvajajo medvrstniško nasilje?

Kaznovanje in učenje socialnih veščin pogosto le še bolj utrdita otrokovo obrambo. Največja verjetnost za spremembo se skriva v “mehčanju” njihovega srca in ponovni vzpostavitvi naravne hierarhije. Odrasli morajo zavzeti alfa vlogo (postati varno zavetje) in postati tisti, ki vodijo. Otroka, ki ustrahuje ali je nasilen je potrebno “posvojiti” (mu ponuditi varen odnos brez pogojevanja), da bi njegovo srce spet postalo dovzetno za čustva. Ker so pri teh otrocih obrambe zelo vztrajne, so načini vzpostavljanja ponovne odvisnosti lahko za odrasle velik izziv. Cilj je, da se od programov proti ustrahovanju premaknemo h krepitvi globokih, skrbnih odnosov med otrokom in odraslim.

Povzetek je pripravila Sara Holjević, uredila pa ga je Urška Žugelj.

Predavanja bodo potekala v angleškem jeziku, s podporo s tolmačenjem v slovenski jezik v delu, ki bo na voljo za vprašanja in izmenjavo mnenj v okviru panelne diskusije. Za lažje spremljanje predavanj bodo na voljo slovenski prevodi PPT predstavitev.

Strokovno srečanje bo potekalo v petek, 20. marca 2026, med 9.30 in 14.00 v Cankarjevem domu na Vrhniki.

Udeležba na strokovnem srečanju je brezplačna.

Zaposleni iz vrtcev, šol in drugih organizacij v NEON mreži, ki izvajate Program NEON – Varni brez nasilja, imate do 20. februarja 2026 prednost pri prijavi.

Število mest je omejeno, tako da bomo pri potrjevanju mest na srečanju upoštevali tudi vrstni red prijav. Vabimo vas, da pohitite s prijavo.

Končni rok za prijavo je 1. marec 2026.

V kolikor se po oddani prijavi srečanja ne boste mogli udeležiti, nam vašo odjavo sporočite najkasneje do 8. 3. 2026.

Verjamemo, da bo srečanje dragocena priložnost za nadgradnjo znanja, izmenjavo izkušenj, nove navdihe, ideje in dodatne vire podpore za strokovno delo.

Več informacij o tem in drugih dveh dogodkih v okviru obiska gostov iz Neufeld Institute je na voljo na spletni strani: https://www.neufeldinstituteadria.org/webinar-registration.

Za dodatne informacije o srečanju sva vam na voljo Jerneja Šibilja (jerneja.sibilja@isainstitut.si ali 040 636 641) in Urška Žugelj (urska.zugelj@isainstitut.si ali 031 553 969).

Veselimo se srečanja z vami!

Poslušajmo.

Otroka, ki se je na nas obrnil z namenom, da nam pove, da je bil priča vrstniškemu nasilju, najprej poslušajmo. Pomembno je, da njegovo pripoved vzamemo resno, ga ne prekinjamo in ne delamo prenagljenih zaključkov (npr. »ah, saj to pa ni nič takega«). Pridobimo informacije o tem, kaj se je zgodilo, oz. se dogaja, in kdo vse je vpleten.

Pogovorimo se.

Biti priča vrstniškemu nasilju je lahko  težka in neprijetna izkušnja. Z otrokom se pogovorimo o njegovih občutkih in mu ponudimo svojo oporo ob tej izkušnji. Dajmo mu vedeti, da je prav, da se je obrnil na nas in da smo tu zanj, če karkoli potrebuje. S svojim dejanjem je naredil pomemben korak k zmanjšanju vrstniškega nasilja, ki mu je bil priča.

Svetujmo in usmerimo.

Otroku lahko svetujemo, kako se postaviti v bran nekomu, ki doživlja vrstniško nasilje. To lahko storijo tako, da tistim, ki izvajajo nasilje rečejo: »Nehaj, to kar počneš ni v redu.«  Otroku, ki doživlja vrstniško nasilje lahko ponudijo svojo oporo s preprostim vprašanjem »Ali si v redu?« in sporočilom,  da to, kar se mu je zgodilo oz. se mu dogaja, ni njegova krivda in da je takšno ravnanje nasilje.  Pomagajo mu lahko tudi s tem, da o dogajanju povedo nekomu od  odraslih.

Če se na nas obrne otrok, ki je bil priča spletnemu nasilju, pa mu svetujmo, da naj nasilne vsebine ne všečka, komentira ali deli naprej, temveč naj prijavi tistega, ki je takšno vsebino objavil. O možnosti blokiranja pa se pogovorimo in po potrebi za nasvet prosimo še koga od odraslih, ki o tem več ve ali ima več izkušenj. Mlajšim otrokom povejmo, da naj ne blokirajo sami, temveč naj to vedno naredijo skupaj z odraslo osebo. Če imamo možnost, pa tudi otroka, ki je tarča takšne vsebine, povprašajmo, kako se počuti, ali če potrebuje kakšno pomoč.

Takrat, ko se želimo proaktivno zoperstaviti vrstniškemu nasilju in tistim, ki ga izvajajo, sta potrebna pogum in samozavest.

Z otroki se lahko pogovorimo o tem, da pogum ne pomeni odsotnosti strahu, temveč pravilno ravnanje kljub temu da nas je strah.

Samozavest pa lahko spodbujamo preko tega, da jim pomagamo prepoznati svoje moči, ki jih lahko uporabijo, da se ustrezno odzovejo in uprejo nasilju uprejo ter ga s tem pomagajo zmanjšati ali ustaviti. S tem vplivajo tudi na to, da bodo imeli v razredu, v šoli in drugih okoljih, varno in podporno vzdušje.

Priče igrajo pomembno vlogo pri zmanjševanju in preprečevanju vrstniškega nasilja. Zavedanje vpliva in moči, ki ga imajo njihova dejanja (ali odsotnost le-teh), je pomemben korak na poti k opolnomočenju za ustrezno reagiranje takrat, ko se z nasiljem dejansko srečajo.

Viri

• Društvo za nenasilno komunikacijo (2022, 28. november). Vrstniško nasilje 11/16: Kako ravnati, ko je otrok priča vrstniškemu nasilju [Video]. YouTube. https://www.youtube.com/watch?v=shEzWek13js
• Psychology Today (b. d.). Bystander effect. Psychology Today. https://www.psychologytoday.com/intl/basics/bystander-effect

Prispevek je pripravila Veronika Zupan, dipl. psih.

Na drugem srečanju smo se pogovarjali se o treh ključnih potrebah, ki morajo biti zadovoljene, da se učenci v razredu dobro počutijo in uspešno opravljajo svoje delo za šolo. To so potrebe po avtonomnosti, kompetentnosti in povezanosti, varnosti ter sprejetosti. Udeleženci in udeleženke so razpravljali o konkretnih aktivnostih, ki jih lahko učitelji ob podpori svetovalnih delavcev izvajajo v razredu, da spodbujajo zadovoljevanje omenjenih potreb.

Ključna pri zagotavljanju avtonomnosti je možnost izbire (nalog), pa tudi postavljanje realnih ciljev, soustvarjanje pravil in posledic za neupoštevanje teh pravil ter sprotna (samo)evalvacija oz. refleksija dosežkov.

Za poudarjanje občutka kompetentnosti so udeleženci med drugim izpostavili iskanje močnih področij in interesov, spremljanje napredka, pohvale in vrstniško tutorstvo.

Za izboljšanje povezanosti pa so navedli številne aktivnosti (prosta igra, socialne igre, jutranji krog, šolska himna, dnevi dejavnosti, tabori, …), pri čemer smo se pogovarjali tudi o pomenu ciljev, ki jih ima razred kot skupnost in jih lahko doseže le s sodelovanjem vseh učencev (npr. organizacija dogodkov).

Na zadnjem srečanju pa smo ozavestili, da se bo kljub vsemu vloženemu trudu v preprečevanje motečega vedenja in medvrstniškega nasilja, tudi s pomočjo zagotavljanja ugodne razredne klime (oz. varnega in spodbudnega učnega okolja), neustrezno vedenje v razredu pojavljalo. Pogovarjali smo se o kompleksni interakciji vzrokov motečega vedenja. Strinjali smo se, da se moteče vedenje v razredu pogosto pojavlja zaradi želje po pozornosti (tudi negativne!) s strani sošolcev in učiteljev ter zaradi želje po umiku iz neprijetnih situacij, ko se učenci dolgočasijo ali doživljajo neuspehe.

Nato smo se pogovarjali o stopnjevanju odzivov pri motečem vedenju s posebnim poudarkom na pravilni rabi restitucije in kazni – še zlasti pri omenjenih je izjemno pomembno, da preko pogovora z učenci o tem, kaj je bilo narejeno narobe in na kakšen način lahko v prihodnje ravnajo drugače, spodbujamo samorefleksijo in samoregulacijo pri učencih.