Deliti videe v živo s prijatelji in znanci je lahko zelo zabavno in razburljivo. Tako ostanemo z njimi v stiku, predstavimo jim svoje talente in svoja razmišljanja.

Lahko pa se zgodi, da je naša izkušnja snemanja in predvajanja videa v živo (angleško livestreaming) manj prijetna, predvsem zaradi zahtev ljudi, ki jih mogoče niti ne poznamo.

 

 

Pravi prijatelji spoštujejo našo odločitev

Reči ne našim bližnjim je precej težko, vendar pravi prijatelji ali družina razumejo in spoštujejo našo odločitev.

Na spletu pa se lahko zgodi, da nas ljudje, ki jih mogoče sploh ne poznamo v živo, poskusijo prepričati, da naredimo kaj, zaradi česar se počutimo neprijetno, tudi ko smo že rekli ne.

Lahko nas na primer prosijo, da se z njimi pogovarjamo v zasebnem pogovoru, z njimi delimo svoje fotografije, videe, da se posnamemo, ko nekaj počnemo, in podobno.

To se lahko zgodi tudi, kadar snemamo video v živo, na primer na Facebooku, Instagramu, Live.lyju in drugih aplikacijah. Včasih nas celo več ljudi hkrati prosi za informacije o nas ali nam predlaga, da nekaj naredimo, pošiljajo nam komentarje, sporočila in podobno. Lahko nam pri tem obljubljajo všečke, sledilce, nagrade …

Razumljivo je, da smo v takšnih trenutkih lahko pod pritiskom, da to naredimo, čeprav morda ne želimo. Lahko se nam zdi, da bo prošenj konec, če izpolnimo, kar komentatorji želijo. Zavedati se moramo, da te osebe namerno pritiskajo na nas in da imamo pravico reči ne.

 

 

Nič ni narobe, če rečemo ne

Če nekomu rečemo ne, tega ne želim narediti, to mi ni všeč, ne storimo nič napačnega, pa čeprav se nam zdi oseba na drugi strani prijazna in nas zasipava s pozornostjo in komplimenti.

Ko predvajaš video v živo (pa tudi sicer na spletu) in občutiš pritisk, da bi moral nekaj storiti ali povedati, si lahko postaviš naslednja vprašanja:

• Ali so te osebe moji pravi prijatelji, ki jim zaupam in ki skrbijo zame? Ali pa lepo govorijo zato, ker od mene nekaj želijo? Laskavi komentarji nekaj pomenijo samo, če so iskreni, ne pa, če so napisani zato, ker nekdo od nas nekaj želi.
• Ali je oseba razumevajoča, kadar ji rečem ne? Kadar rečemo ne, pravi prijatelji to spoštujejo in nehajo spraševati. Če s spraševanjem nadaljujejo, na nas pritiskajo, in to je narobe.
• Ali se zaradi osebe počutim slabo, ali mi grozi, da se bo z mano nehala pogovarjati, če ji ne dam tega, kar želi? Tudi če si z nekom že dolgo v stikih, mu nisi nič dolžna/dolžan in ti ni treba storiti tega, kar želi. Pravi prijatelji nam ne vzbujajo občutkov krivde, kadar rečemo ne.

 

 

Kaj, če nekdo ne neha spraševati?

• Odstrani se iz pogovora. Vzemi si nekaj časa za premislek in odgovor. Ne pozabi, da je odločitev vedno tvoja. Pravico imaš reci ne.
• Zaupaj svojemu notranjemu občutku. Če se zaradi nekoga počutiš slabo, če te stiska v trebuhu, kadar se z njim pogovarjaš ali ti pošilja prošnje, če si zaradi njega napet/a in podobno, zaupaj svojemu občutku, da nekaj ni prav. Opozorilni znak je tudi, če se ti zdi, da o tem odnosu, pogovoru ne bi mogel/mogla povedati odrasli osebi, ker bi bila ta oseba morda jezna. A ravno v takem primeru je pomembno, da najdeš zanesljivo odraslo osebo, ki ji zaupaš svoje skrbi.
• Prevzemi nadzor nad situacijo. Če te nekdo sili k temu, da mu/ji pošiljaš gole fotografije ali se slečeš pred kamero, pojasni, da ga bodo takšne prošnje spravile v težave, ker gre za kršitev zakona.
• Ne delaj razlik med snemanjem v živo in objavo fotografije. To, da je video v živo in da bo morda čez nekaj ur izginil s tvojega profila, ne pomeni, da nekdo tega videa ni posnel ali naredil posnetkov zaslona ter da tega ne bo delil naprej. Prav tako imej v mislih, da videi, potem ko izginejo s tvojega profila, ne izginejo iz arhiva aplikacij in spletnih strani .

Izogibaj se tudi zasebnim pogovorom (»chatom«) z neznanci, ki te k temu nagovarjajo na primer takrat, ko oddajaš v živo. Vprašaj se, zakaj se s tabo želijo pogovarjati zasebno in zakaj tega ne morejo deliti v komentarjih. Komentarji so namreč zate precej bolj varni, saj tudi drugi vidijo in spremljajo, kaj nekdo piše.

 

 

Kje lahko izveš še več?

Če te zanima kaj več o tem, kako lahko ostanemo varni na internetu, se lahko obrneš na različne vire na spletu. Veliko o tem piše na spletni strani Safe.si, lahko pa po spletu tudi sam/a pobrskaš.

 

Kaj pa, če si že zaradi pritiska druge osebe storil/a nekaj, česar nisi želel/a?

Pomembno je, da to poveš odrasli osebi, ki ji zaupaš. Pomembno je tudi, da veš, da ti tega ni treba početi še naprej. Če nisi prepričan/a, komu lahko zaupaš, ali če te skrbi odziv oseb, lahko zmeraj pokličeš na brezplačne telefonske številke, namenjene otrokom in mladostnikom v stiski, kjer ti bodo svetovali kako naprej. Številke najdeš na dnu tega članka.

Katarina Kocbek, psihologinja 

***

Kam po pomoč?

Tom telefon, telefon za otroke in mladostnike v stiski

Tel.: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro)

e-pošta: tom@zpms.si

Spletna klepetalnica: http://www.e-tom.si/chatroom

 

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja

Tel.: 80 11 55 (vsak delavnik od 12. do 22. ure; vsak dan od 18. do 22. ure)

 

DNK – Društvo za nenasilno komunikacijo

Tel.: 01 434 48 22, 031 770 120, 051 332 776, 030 423 424 (vsak delavnik med 8. in 16. uro)
e-pošta: info@drustvo-dnk.si

 

Varuh človekovih pravic

Tel.: 080 15 30 ali 01 475 00 50

(pon.–čet. med 9:00 in 15:30, v pet. do 14:30)

e-pošta: info@varuh-rs.si

***

Več slovenskih virov o varni uporabi interneta:

Safe.si

Napotki in priporočila so delno povzeti po gradivih:

Think U Know

Common Sense Media

Kljub našim najboljšim željam se zgodi, da v hitrem tempu vsakodnevnega življenja preprosto ne moremo slediti trendom na področju novih tehnologij.

Aplikacije, ki so v enem hipu aktualne in »in«, so v drugem »passe« in nekaj, kar uporabljajo samo starci. In če ne vemo, katera socialna omrežja, medije in aplikacije uporabljajo otroci in mladostniki ter kakšne so možnosti uporabe, se z mladimi o njih težko pogovarjamo, težje razumemo njihovo motivacijo za uporabo teh tehnologij in tudi težje predvidimo pasti, ki jih njihova uporaba lahko prinaša.

Funkcionalnost, ki se pojavlja pri vedno večjem številu aplikacij in socialnih omrežjih je snemanje v živo (ang. live streaming); popularnost tako oddajanja kot tudi spremljanja drugih, ki oddajajo, pa vztrajno narašča, predvsem pri mladih. Morda se že na tej točki sprašujete, za kaj pri tej zadevi sploh gre …

 

Oddajanje v živo ali live streaming

 

Oddajanje v živo je prenos videa preko interneta, za kar potrebujemo napravo z dostopom do interneta (npr. pametni telefon ali tablični računalnik) in platformo za oddajanje, npr. aplikacijo ali spletno stran. Brez zamude (saj videa ne urejamo, ampak ga neposredno predvajamo), lahko drugim osebam, kjerkoli že so na svetu, pokažemo kaj trenutno počnemo, o čem razmišljamo …

Ideja o oddajanju v živo prihaja iz resničnostnih šovov in omogoča vpogled v necenzurirano življenje tistega, ki video snema.

Tisti, ki video spremljajo, lahko po drugi strani v realnem času komentirajo prikazano vsebino, pošiljajo smeškote in tudi določene nagrade (spletne donacije za tistega, ki oddaja video). Mladi lahko tako v živo spremljajo, kaj počnejo in o čem razmišljajo njihovi idoli in druge znane osebnosti, s tem pa pridobivajo tudi občutek povezanosti z njimi. Oddajani videi so drugim dostopni različno dolgo, na nekaterih platformah ostanejo na ogled 24 ur, na drugih celo za nedoločen čas, dokler jih oseba, ki jih je posnela, ne izbriše.

 

Zakaj je mladim oddajanje v živo tako zanimivo?

• Snemanje filmov v živo je razburljivo in zabavno;
• mladim omogoča, da množici drugih ljudi predstavijo svoje talente, govorijo o zanje pomembni temi ali imajo priložnost za izražanje svojih misli;
• omogoča pridobivanje pozornosti, socialnega statusa pri vrstnikih in drugih in samo-dokazovanje, je priložnost za slavo in (začasno) dviguje samopodobo.

Gotovo ste med branjem pomislili tudi na morebitna tveganja, povezana z oddajanjem v živo.

 

 

Nekatera tveganja, o katerih se je dobro pogovoriti z otroki ali učenci:

• vsebina ni moderirana ali cenzurirana, zaradi česar so lahko mladi izpostavljeni neprimerni vsebini (npr. nasilju, spomnimo se primera predvajanja umora v živo v Sloveniji februarja 2017);
• videi lahko na spletu ostanejo za zmeraj – druge osebe jih lahko tudi snemajo, naredijo posnetke zaslona in video delijo z drugimi, ne da bi za to potrebovali dovoljenje osebe, ki je video posnela;
• ker je oddajanje v živo pogosto impulzivna odločitev osebe, lahko ta kasneje obžaluje vsebino ali (osebne) informacije, ki jih je delila z drugimi – spodbujamo mlade, da pred oddajanjem pozorno razmislijo, kaj želijo povedati in deliti;
• med oddajanjem lahko drugi pošiljajo komentarje ali vprašanja, oseba, ki oddaja video, pa se lahko zaradi tega, ker ve, da jo drugi gledajo, počuti pod pritiskom, da nanje odgovori in razkrije o sebi več, kot bi sicer želela, ali pristane na pobude, na katere sicer ne bi;
• zaradi želje po potrditvi in pozornosti (in ker ne želijo izgubiti svojih sledilcev) so mladi prav tako pripravljeni deliti ali pred kamero storiti več, kot bi sicer;
• taktike ali triki, ki jih uporabljajo (potencialni) povzročitelji kaznivih dejanj – lahko gre za izzive (t.i. »dare«), ki vključujejo goloto, lahko jim ponujajo darila ali druge vrste nagrad. Pomembno je imeti v mislih, da se lahko takšne »igre« začnejo zelo nedolžno in se šele kasneje stopnjujejo, še posebej ogroženi pa so mlajši otroci, ki težje opazijo manipulacije.

 

 

Kaj lahko za bolj varno uporabo naredimo starši, učitelji?

Začnimo zgodaj in imejmo z otroki redne pogovore o uporabi spleta ­– vprašajmo jih, kaj počnejo, ko so na spletu, kaj jim je všeč in katere nove stvari se na spletu naučijo. Če pokažemo interes tudi za pozitivne vidike uporabe spleta, se bodo otroci bolj verjetno odprli in govorili tudi o stvareh, ki jih na spletu skrbijo. Dobro je, da imamo več krajših in pogostih pogovorov.

Naprave s povezavo na internet in možnostjo snemanja naj uporabljajo samo v skupnih prostorih – ko odraščajo, si otroci želijo vedno več svobode in zasebnosti na vseh področjih, kar je seveda naravno in je potreba otroka, ki jo moramo odrasli (do neke mere) upoštevati. Kljub temu pa mlajši otroci še niso opremljeni za ustrezno odzivanje na manipulacije izkušenih odraslih, tako da nenadzorovana uporaba naprav, na primer v njihovih sobah ali v kopalnici, ni priporočena. S starejšimi otroki in mladostniki se lahko pogovorimo o nevarnosti tega, da javno objavijo posnetke svoje spalnice, lahko jih na primer za začetek konstruktivnega pogovora vprašamo, če bi vse ljudi, s katerimi delijo video, tudi dejansko povabili v svojo sobo? Zakaj ja/ne? Če jih ne bi osebno povabili na obisk, zakaj potem svojo sobo brez težav razkazujejo na na spletu? Pogovor naj bo pozitivno naravnan, z mladostnikom se pogovarjamo kot z enakovredno osebo, poslušamo njegove/njene argumente in poskušajmo videti njegov/njen zorni kot.

Pazljivo v zasebnih pogovorih z neznanci – zasebni pogovori na različnih socialnih omrežjih in platformah so precej manj moderirani in nadzorovani kot odprti pogovori na teh platformah. Otroke spodbujajmo, da se s tujci naj ne zapletajo v zasebne pogovore (ang. »chat«), tudi če jih ti za to prosijo in se pogovor sprva zdi čisto nedolžen. Če že želijo neznancem kaj sporočiti, pa naj to storijo v javnih pogovorih, komentarjih, forumih …

Ustrezne nastavitve zasebnosti – skupaj z otrokom ali mladostnikom lahko preverimo njegove nastavitve zasebnosti na različnih socialnih omrežjih ali aplikacijah in ob tem preverimo tudi njegovo razumevanje nastavitev (ali ve, kaj pomeni, če ima javni profil ter kdo vse lahko ta profil odkrije, gleda). Če potrebujemo pri nastavitvah pomoč, se lahko obrnemo po napotke npr. na spletno stran Safe.si.

Pomagajmo otrokom razvijati prožnost in pozitivno samopodobo – osamljenost je za otroke in mladostnike zelo težka in pomembno je, da jim damo vedeti, da smo jim lahko v oporo. Z njimi izvajajmo aktivnosti, ki bodo pomagale krepiti njihovo samopodobo (aktivnosti, v katerih se lahko dokažejo, ki jim gredo dobro ali pri katerih lahko uspejo), pogovarjajmo se z njimi – okrepimo jih, ko dvomijo vase, dajmo jim pohvale, ki so vezane na njihove sposobnosti in osebnostne moči. Skupaj z otroki in mladostniki ustvarjajmo priložnosti, kjer bodo dobili pozitivne povratne informacije, ki ne bodo vezane na splet, na njihov videz ali druge površinske lastnosti.

Zaupanja vredni in varni odrasli – pomagajmo otrokom in mladostnikom prepoznati, kateri odrasli so tisti, ki jim poskušajo pomagati, in kateri so tisti, ki zmeraj želijo nekaj v zameno oziroma pri mlajših otrocih kateri so tisti odrasli, ki so neznanci. Pomagajmo jim prepoznati, kateri viri so na spletu zaupanja vredni in pri katerih morajo biti pazljivi. Poudarimo, da zaupanja vredni odrasli na spletu dajejo otrokom in mladostnikom preko različnih organizacij in ustanov nasvete in jim pomagajo sprejemati lastne odločitve, ne dajejo jim navodil, kako se morajo vesti in kaj morajo početi.

Prepričajmo se, da otroci vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč in podporo – če se na spletu kaj slabega ali neprijetnega zgodi, imajo otroci pogosto občutke krivde in težko spregovorijo o težavah s starši ali drugimi odraslimi. Otrokom dajmo večkrat vedeti, da se lahko kadarkoli obrnejo na nas in da jih ne bomo krivili za to, kaj se je zgodilo. Mladostnike seznanimo tudi z možnostjo direktne prijave dogodka preko aplikacij in spletnih strani.

 

Kako začeti pogovor o oddajanju v živo ali uporabi spleta na splošno z otrokom ali mladostnikom?

Če se vam zdi težko začeti z otrokom ali mladostnikom pogovor o tej temi, lahko za začetek uporabite katero od spodnjih idej:

• pogovor načnite, ko na spletu najdete kakšno novico, ki se navezuje na uporabo oddajanja v živo ali aplikacij, socialnih omrežij;
• lahko se navežete na katero od znanih osebnosti, ki oddajanje v živo uporablja za ohranjanje stika z oboževalci in jo vaši otroci/učenci spremljajo (npr. glasbeniki, športniki, igralci). Tudi mediji vse pogosteje oddajajo v živo;
• otroka ali mladostnika lahko prijazno in nevsiljivo vprašate, če pozna kakšno aplikacijo ali spletno stran, kjer se lahko oddajajo v živo in ga/jo prosite, da vam pokaže, kako se aplikacijo uporablja;
• vprašate otroka ali mladostnika, kaj meni, da je razlika med tem, da objavi fotografijo ali da oddaja v živo. Preverite, če razume, da oboje ostane na spletu, četudi se oddajanje v živo zdi bolj »v tem trenutku« in na nekaterih straneh po določenem času navidezno izgine. Pojasnite, da je posnetek kljub temu, da ga otrok ali mladostnik na svojem profilu več ne vidi, nekdo lahko posnel in shranil, prav tako posnetek ostane v arhivu aplikacije, zato je potrebno biti previden pri uporabi;
• vprašate lahko, kakšen je njegov/njen pogled na všečke (t.i. like) in oglede na socialnih medijih, kaj dobivanje všečkov pomeni njemu/njej in drugim mladim, kako se zaradi njih počuti? Se mu/ji zdijo vsi všečki in komentarji iskreni? Kako se spoprijema z morebitnimi negativnimi komentarji? Pri starejših otrocih lahko pogovor navežemo tudi na to, kaj menijo, da bi lahko bila motivacija neznancev, da všečkajo in komentirajo njihove objave.

Pri pogovoru z otroki in mladostniki je predvsem pomembno to, da jih ne sodimo, da jim damo vedeti, da nam lahko zaupajo in da se lahko kadarkoli obrnejo na nas. Poskušajmo razumeti, da je svet, v katerem odraščajo, zelo drugačen od tistega, v katerem smo odraščali sami. Kljub temu, da nam je nekatera njihova vedenja zelo težko razumeti, se potrudimo vzpostaviti dialog z mladimi, dajmo jim priložnost, da nam povedo, zakaj stvari počnejo in zakaj se jim zdijo pomembne. Hkrati pa tudi mi na korekten način predstavimo svoje argumente – zakaj je pomembno, da so na spletu varni in kako lahko bolje poskrbijo za svojo varnost.

In ne pozabimo, da je najboljša kurativa zmeraj preventiva – okrepimo otroke in mladostnike »offline« skozi krepitev njihove samopodobe in zaupanja vase, ki bo vezano na njihove sposobnosti, pozitivne osebnostne lastnosti in moči, ki jih imajo.

 

Katarina Kocbek, psihologinja

***
Več slovenskih virov o varni uporabi interneta:

Safe.si

 

Napotki in priporočila so delno povzeti po gradivih:

Think U Now

Common Sense Media

 

Prispevek je nastal v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.