V sodelovanju s 14-imi osnovnimi šolami smo izvedli študijo »Vloga staršev pri preprečevanju medvrstniškega nasilja«, v kateri smo želeli ugotoviti, kako se različni dejavniki na nivoju staršev in otrok povezujejo z medvrstniškim nasiljem (MVN). V raziskavo smo vključili 202 para staršev in njihovih otrok, ki so v času izvedbe raziskave obiskovali 7. oz. 8. razred osnovne šole. V raziskavi je sodelovalo 117 mam, 85 očetov, 104 deklet in 98 fantov. V nadaljevanju predstavljamo izsledke opravljene raziskave.
PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA
Otroci in starši so poročali, da so otroci med tednom v povprečju sami doma 30 minut do 2 uri na dan ter da se starši z otroki med tednom v povprečju aktivno ukvarjajo 1 do 2 uri na dan.
PODPORA, KI JO STARŠI NUDIJO OTROKOM
V splošnem so starši zaznavali, da svojemu otroku nudijo veliko podpore, da so otroku pripravljeni pomagati, da se otrok lahko z njimi pogovarja o svojih težavah, da otroku zagotavljajo čustveno podporo in pomoč ter da otroku resnično želijo pomagati. Tudi otroci so poročali, da jim starši nudijo veliko podpore, vendar pa vseeno nekoliko manj, kot so to ocenjevali starši.
MVN
Starši so poročali, da njihovi otroci najpogosteje opazijo MVN, najredkeje pa so tisti, ki povzročajo MVN. Enako so otroci poročali, da so najpogosteje bili priča nasilju, najredkeje pa so ga izvajali. Vseeno pa so otroci sebe pogosteje prepoznali v vlogi otroka, ki nasilje izvaja in doživlja, kakor pa so o tem poročali njihovi starši. Zanimivo je, da so dekleta v primerjavi z dečki pogosteje opazila, da so otroci nekoga namerno izključili iz igre ali aktivnosti. Po drugi strani pa so fantje v primerjavi z dekleti pogosteje zafrkavali druge učence, se vanje namerno zaleteli, fizično obračunali z njimi ali vanje metali stvari. V primerjavi z dekleti so fantje tudi pogosteje doživeli, da jih je nekdo udaril ali brcnil.
Starše smo vprašali, ali so tudi oni v času šolanja doživeli MVN. Približno tretjina staršev je poročala o tem, da je doživela MVN v osnovni šoli, v srednji šoli ali pa tako v osnovni kot tudi v srednji šoli. Skoraj polovica staršev je o tem, da so doživeli MVN, nekomu povedala. Slaba polovica teh je poročala, da se je, ko so o tem nekomu povedali, nasilje prenehalo. Manj spodbudni so rezultati odgovorov na vprašanje, ali so potem, ko so povedali o nasilju prejeli pomoč, saj je kar 40 % staršev reklo, da ne.
PREPRIČANJA O MVN
V zvezi s prepričanji o MVN, so se starši in otroci najbolj strinjali s tem, da bi se morali strokovni delavci na šoli odzvati na vsak primer MVN in da lahko odrasli ter otroci, ki opazijo MVN, pomagajo ustaviti nasilje.
Kar je nekoliko bolj zaskrbljujoče je, da se je več kot polovica staršev in otrok vsaj delno strinjala s tem, da nasilje doživljajo tisti otroci, ki se ne znajo postaviti zase ter da ni nič narobe, če otrok vrne udarec tistemu, ki ga je udaril prvi. Več kot četrtina staršev in več kot polovica otrok pa se je vsaj delno strinjala tudi s tem, da če se otrok na MVN odzove na enak način, to potem ni MVN.
Vsa tri prepričanja so zmotna. Otroci ne doživljajo nasilja zato, ker se ne znajo postaviti zase. Tudi ni ustrezno, da otrok vrne udarec ali se v odziv na doživljanje MVN odzove z nasiljem, saj lahko tak odziv prispeva k temu, da se nasilje stopnjuje.
Prepričanja staršev o MVN so pomembna, saj vplivajo na oblikovanje prepričanj njihovih otrok o MVN ter na uporabo strategij, ki jih uporabljajo kot odziv na zaznano nasilje oziroma za preprečevanje nasilja. Zato, da bi se lahko ustrezno odzvali na nasilje in bili uspešni v preventivnem delovanju, je pomembno, da poznajo dejstva o MVN.
REGULACIJA ČUSTEV
Starši v povprečju pri svojih otrocih zaznavajo, da je njihova regulacija čustev dokaj dobra. V največji meri so poročali, da so otroci prijazni do drugih, če so tudi drugi prijazni do njih, prav tako pa so pri svojih otrocih zaznavali, da težko počakajo, da dobijo, kar hočejo; da naredijo stvari, ne da bi o njih prej razmislili ipd. Skladno s starši so tudi otroci svojo sposobnost regulacije čustev ocenjevali kot dokaj dobro. So pa starši v primerjavi z otroki pogosteje poročali, da so otroci lahko moteči ob neprimernem času, da se razjezijo, ko jim odrasli govorijo, kaj naj počnejo in česa ne smejo, da težko počakajo, da dobijo kar hočejo in da stvari naredijo, ne da bi o njih prej razmislili.
VZGOJNI SLOG STARŠEVSTVA
V zvezi z vzgojnim slogom starševstva so starši pri sebi najpogosteje prepoznali avtoritativni vzgojni slog, ki je iz razvojnopsihološkega vidika prepoznan kot najbolj ustrezen. Za ta vzgojni slog je značilno, da se starši odzivajo na čustva in potrebe svojih otrok, da pri načrtovanju in oblikovanju pravil vključujejo tudi otroke, da predstavijo razloge za posamezna pravila, da otroke spodbujajo, da govorijo o svojih težavah in da povedo svoje mnenje, tudi če se sami ne strinjajo z njim … Uporabo avtoritarnega (telesno kaznovanje otrok pri navajanju na red in disciplino, odvzemanje privilegijev in kaznovanje brez pojasnila ipd.) ter permisivnega vzgojnega sloga (popustljivost, vzgoja brez postavljanja meja ipd.) pa so starši pri sebi le redko zaznali.Zanimivo je, da so očetje v večji meri kakor mame poročali, da je pri njihovi vzgoji prisoten permisivni vzgojni slog, otroci so permisivni in avtoritarni vzgojni slog pogosoteje prepoznali pri mamah. Tudi otroci so kot prevladujoči vzgojni slog njihovih staršev prepoznavali avtoritativni vzgojni slog, vendar pa so pogosteje kakor njihovi starši poročali tudi o prisotnosti elementov avtoritarnega in permisivnega vzgojnega sloga.
POVEZAVE MED POSAMEZNIMI DEJAVNIKI
Otroci, ki pogosteje izvajajo MVN, ga doživljajo ali so mu priča s strani staršev zaznavajo manj podpore, slabše prepoznavajo, uravnavajo in nadzirajo svoja čustva in menijo, da njihovi starši redkeje uporabljajo elemente avtoritativnega vzgojnega sloga ter pogosteje elemente avtoritarnega vzgojnega sloga.
Otroci, ki so ocenili, da boljše uravnavajo svoja čustva, so ocenjevali tudi, da jim starši nudijo več podpore. Ti otroci so pogosteje navajali tudi, da pri starših zaznajo več elementov avtoritativnega vzgojnega sloga.
Na podlagi zaznav otrok lahko zaključimo, da je vzgojni slog staršev izredno pomemben dejavnik, ki prispeva k temu, kakšne vloge imajo otroci v situacijah MVN (doživljanje nasilje, opazovanje nasilja, povzročanje nasilja). Na slednje pomembno vpliva tudi otrokova regulacija čustev, s poudarkom na obvladovanju čustev.
KAKO NAPREJ?
- Pomembno je, da so starši informirani in ozaveščeni z dejstvi o MVN, saj lahko le tako spremenijo svoja zmotna prepričanja, zagotovijo podporo, prepoznajo MVN in se nanj ustrezno odzovejo.
- Pomembno je seznanjati starše o pomenu vzgojnega sloga in pri njih krepiti uporabo vzgojnih slogov, ki se povezujejo z boljšo regulacijo čustev pri otrocih in tudi z vlogami, ki jih ti imajo v situacijah MVN.
- Strokovne delavce in strokovne delavke v VIZ je še naprej potrebno podpirati z informacijami, znanji za spreminjanje še vedno prisotnih zmotnih prepričanj o MVN.
- Smiselno je v okviru rednega dela z otroki še bolj sistematično vključevati programe in aktivnosti za spodbujanje socialno-emocionalnega učenja in regulacije.
Prispevek je pripravila Anja Marinšek, dipl. psih. (UN). Prispevek je nastal v okviru Programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.
