V okviru Programa NEON – Varni brez nasilja je potekala raziskava, v okviru katere smo želeli ugotoviti, kako se različni dejavniki na nivoju staršev povezujejo z medvrstniškim nasiljem pri njihovih otrocih. Podrobni rezultati in ugotovitve študije so na voljo tukaj, v tem prispevku pa želimo z vami podeliti nekatere ključne ugotovitve in sklepne misli o študiji.
Ključne ugotovitve:
- Otroci, ki pri starših pogosteje zaznavajo elemente avtoritativnega sloga, so bolj zmožni uravnavati svoja čustva in se pogosto znajdejo v vlogi opazovalcev MVN. Slednje lahko pojasnimo s tem, da se starši, ki imajo avtoritativni slog starševstva, več pogovarjajo z otroki o pravilih in kršenju pravil ter o tem, kako se počutijo ter jih spodbujajo, da govorijo o težavah in povedo svoje mnenje. Predpostavljamo lahko, da so otroci bolj občutljivi na kršenje pravil in prej zaznajo, da gre pri nekem vedenju za nasilje.
- Otroci, ki pri starših pogosteje zaznajo elemente avtoritarnega sloga starševstva, so manj zmožni uravnavati svoja čustva. Možno je, da kaznovalne starševske prakse ali celo nasilna ravnanja staršev vplivajo na to, da otroci potlačijo neprijetna čustva, namesto da bi jih lahko izrazili na primeren način v okolju, ki jih podpira. Na ta način se zmanjša možnost za učenje in uporabo učinkovitih strategij uravnavanja čustev. Bolj pogosto se tudi znajdejo v vlogi izvajalcev medvrstniškega nasilja. Predpostavljamo lahko, da vzorce vedenja, ki jih doživljajo v odnosu s starši, prenašajo tudi v odnose z vrstniki in vrstnicami ali pa želijo v situacijah, kjer lahko dobijo večjo moč, na ta način izraziti svoja potlačena čustva, ki jih v družinskem okolju ne morejo.
- Uravnavanje čustev negativno napoveduje vključenost otrok v vse vloge v situacijah MVN. Za otroke, ki so bolj sposobni uravnavati svoja čustva, je manj verjetno, da bodo vključeni v situacije MVN, kar kaže na to, da je samoregulacija čustev pomemben dejavnik pri preprečevanju medvrstniškega nasilja.
Praktične implikacije:
- Pomembno je, da so starši informirani in ozaveščeni z dejstvi o medvrstniškem nasilju (kdaj gre za medvrstniško nasilje, o škodljivih posledicah, ki jih imajo izkušnje medvrstniškega nasilja za njihove otroke, kako se ustrezno odzvati v primerih nasilja, kako delovati preventivno …), saj lahko le tako spremenijo svoja zmotna prepričanja, zagotovijo podporo ter prepoznajo medvrstniško nasilje in se ustrezno odzvali.
- Pomembno je seznanjati starše s podatki o povezavi njihovega sloga starševstva z regulacijo čustev pri otroku in vlogah, ki jih ima lahko otrok v situacijah medvrstniškega nasilja. Smiselno bi bilo tudi zagotoviti aktivnosti za starše, s ciljem spreminjanja manj učinkovitih oz. neustreznih slogov starševstva (avtoritarni slog) in spodbujanja, krepitve želenih slogov (avtoritativni slog) ter kako lahko pomagajo otroku razvijati, krepiti zmožnosti za uravnavanje čustev.
- Strokovne delavce in strokovne delavke v VIZ je še naprej potrebno podpirati z informacijami, znanji za spreminjanje še vedno prisotnih zmotnih prepričanj o medvrstniškem nasilju. Predstaviti jim je smiselno tudi podatke o povezavi sloga starševstva z regulacijo čustev pri otroku in vlogami, ki jih ima lahko otrok v situacijah medvrstniškega nasilja.
- S ciljem razvoja, spodbujanja, krepitve regulacije čustev pri otrocih je smiselno v VIZ v okviru rednega dela z otroki (v pouk in ostale dejavnosti na šoli in v vrtcu) še bolj sistematično vključevati programe in aktivnosti za spodbujanje socialno-emocionalnega učenja. V vrtcu in šoli je zelo pomembna tudi zgodnja identifikacija otrok z izrazitimi težavami na področju uravnavanja čustev, s katerimi velja zgodaj in intenzivno delati na tem področju. Tudi pri obravnavi zaznanih primerov medvrstniškega nasilja in načrtovanju korakov za zaščito otrok in korakov za obravnavo otrok, ki izvajajo medvrstniško nasilje, je pomembno vključiti/upoštevati vidik uravnavanja čustev (prepoznati čustva, na primeren način izraziti čustva, obvladati močna čustva, se pomiriti …).
O tem, kako lahko starši svojim otrokom pomagajo pri uravnavanju čustev, si lahko preberete v prispevku, ki ga je pripravila doc. dr. Tina Pirc, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
