Večinoma se otroci in mladostniki trudijo, da bi se na spletu predstavili čim bolj pozitivno, včasih pa temu ni tako. Pri spletnem samoustrahovanju gre za namerno objavljanje, pošiljanje, deljenje žaljivih vsebin (komentarjev, vprašanj, slik, objavljanje lažnih profilov …) o sebi preko spleta (npr. socialnih omrežij, klepetalnic, blogov, e-pošte …) in je lahko anonimno.
Raziskav o pojavnosti takšnega vedenja v Sloveniji še ni, o anonimnem spletnem samoustrahovanju pa poroča 6,2 % ameriških mladostnikov (Patchin in Hinduja, 2017). Takšno ravnanje je potrebno vzeti resno, saj se povezuje z depresivnostjo, s samomorilnim vedenjem, preteklimi izkušnjami medvrstniškega nasilja (na spletu in izven) in tveganim vedenjem, kot je npr. jemanje psihoaktivnih substanc (Englander, 2012; Patchin in Hinduja, 2017).
Motivi za spletno samoustrahovanje so različni (Englander, 2012; Patchin in Hinduja, 2017): nekateri si želijo pomoči, empatičnega odziva s strani drugih, nekateri želijo izraziti sovraštvo do sebe, izraziti napetost, depresivnost, nekateri želijo vrstnikom pokazati, da se zmorejo povzročitelju upreti in s tem izboljšati svoj ugled, nekateri želijo preveriti, kako se bodo odzvali njihovi prijatelji, torej, ali jih bodo branili (so res njihovi pravi prijatelji) ali se bodo strinjali s povzročiteljem, nekateri poskušajo prikazati, da so žaljive objave namesto njih napisali drugi (torej jih skušajo spraviti v težave), drugi pa poročajo, da so s svojim ravnanjem želeli nasmejati druge, se pošaliti na svoj račun.
Če ugotovite, da se mlada oseba spletno samoustrahuje, se odzovite empatično. Prisluhnite ji, pomagajte ji ubesediti stisko in čustva, nudite podporo in se pogovorite o razlogih za to ravnanje. Pomembno je, da ji pomagate spoznati, katere nezadovoljene potrebe se skrivajo za tem vedenjem in kako bi jih lahko zadovoljila na ustreznejši način.
Pogovorite se lahko o tem, kaj se je dogajalo preden se je oseba odločila za samoustrahovanje na spletu in kako se je počutila, kaj se zgodilo po objavi in kaj je pričakovala, da se bo zgodilo, kako se počuti po objavi in sedaj, ko govori o tem, kaj potrebuje, česa si želi in kako ji do tega lahko pomagate priti (Cerar, Gaber, Kaliman in Knez, 2011).
- Če to počne, da bi izrazila negativna čustva in zmanjšala napetost, se pogovorite o tem, kako se lahko na drugačne načine spoprime z neprijetnimi občutki, npr. se pogovori z nekom, ki mu zaupa, se zamoti z dejavnostmi, ki jih ima rada in jo sprostijo, uporabi katero od tehnik sproščanja. Pri spoprijemanju s stisko ji lahko pomagajo tudi v šolski svetovalni službi (Drobnič Radobuljac, Plemeniti, Pintar Babič, 2014).
- V primeru, da doživlja medvrstniško nasilje, je potrebno ukrepati, da se to čim prej preneha. Pomembno je, da ji poveste, da je izvajanje nasilja nedopustno, jo podprete in pomagate, da se nauči strategij asertivnega odzivanja v primeru nasilja. To pomeni, da jasno in odločno reče »nehaj«, se umakne in pove osebam, ki jim zaupa, v primeru spletnega nasilja pa, naj se ne odziva na žaljive objave, blokira in prijavi storilca/storilko administratorju spletne strani in pove osebam, ki jim zaupa. O tem, kaj lahko za preprečevanje nasilja storijo učitelji, lahko preberete tukaj.
- Če je oseba namerno napisala žaljivo objavo o sebi in poskušala prikazati, da je njen avtor nekdo drug ter ga s tem želela spraviti v težave, ji je potrebno dati jasno sporočilo, da takšno vedenje v nobenem primeru ni dopustno. V primeru, da gre za nesorazmerje moči med udeleženimi in ravnanja, ki potekajo dlje časa, gre za medvrstniško nasilje. O tem, kako ravnati, ko je oseba povzročiteljica nasilja, lahko preberete tukaj.
- Če je s spletnim samoustrahovanjem želela pridobiti ugled, odobravanje prijateljev, se z njo pogovorite, kako bi do tega lahko prišla na drugačne načine, npr. z udejstvovanjem na svojih močnih področjih, nudenjem pomoči vrstnikom.
Na splošno pa se zanimajte za njene aktivnosti na spletu (LOGOUT, 2016), pogovorite se o profilih na družbenih omrežjih, ki jih ima – na kakšen način jo prikazujejo, v kolikšni meri se samorazkriva in kakšne so lahko posledice tega ter česa si želi v odnosih s prijatelji in kako lahko do tega pride na ustrezne načine.
- Klic v duševni stiski Psihiatrične klinike Ljubljana: 01 520 99 00
- TOM telefon: 116 111
- Samarijan in Sopotnik zaupna telefona (24 ur na dan): 116 123
- SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja: 080 11 55
- Spletno oko: https://www.spletno-oko.si/
- Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana: http://www.scoms-lj.si/
- Mladinska spletna svetovalnica To sem jaz: http://www.tosemjaz.net
- Živ?Živ!: www.zivziv.si
Cerar, M., Gaber, M., Kaliman, M. in Knez, T. (2011). Samopoškodbeno vedenje. Kako ga lahko razumemo in pomagamo? Dostopno s http://www.institut-utrip.si/doc/brosurica_tisk_web.pdf
Drobnič Radobuljac, M., Plemeniti, B. in Pintar Babič, M. (2014). Zloženka z ukrepi za preprečevanje samopoškodovanja pri mladostnikih in mladostnicah, ki se samopoškodujejo. VICEVERSA, 58, 34–40. Dostopno s http://www.zpsih.si/media/documents/Zlozenka.pdf
Englander, E. (2012). Digital Self-Harm: Frequency, Type, Motivations and Outcomes. MARC Research Reports. Paper 5. Dostopno s: http://vc.bridgew.edu/marc_reports/5
LOGOUT (2016). Moja prva pogodba. Smernice za starše. Dostopno s https://www.logout.si/assets/Uploads/LOGOUTsmernicezastarseoktobe20161.PDF
Patchin, J. W. in Hinduja, S. (2017). Digital Self-Harm Among Adolescents. Journal of Adolescent Health, 61(6), 761–766.
Mateja Dolinar, mag. psih.
