Ustvarjanje prvih intimno-partnerskih odnosov je ena izmed razvojnih nalog mladostništva. Večina mladostnikov in mladostnic ima izkušnje varnih, zadovoljujočih odnosov, nekateri pa v partnerskih zvezah doživljajo nasilje, zaradi katerega imajo lahko vrsto negativnih posledic. V prispevku predstavljamo znake, ki lahko kažejo na to, da je mladostnik ali mladostnica v zvezi, v kateri je prisotno nasilje. Če poznamo in smo pozorni na znake, lahko prepoznamo in ustavimo nasilje in osebi zagotovimo ustrezno pomoč, če jo potrebuje.
Do nasilja v partnerski zvezi praviloma ne pride takoj v začetku zveze. V uvodnih fazah odnosa lahko izgleda, kot da je vse v redu. Potem se pogosto začne najprej pojavljati nespoštljivo vedenje, ki “prehaja” v različne oblike nasilja, verbalno, fizično, psihično in materialno. Včasih se prepletajo vse oblike nasilja, lahko pa je prisotno npr. samo psihično nasilje. Nasilje se lahko stopnjuje, je vedno bolj pogosto.
Znakov, da mladostnik ali mladostnica doživlja nasilje v partnerski zvezi, je več. Dogaja se lahko naslednje:
- Partner ali partnerka začne določati, kako naj se obnaša, kako naj se oblači ipd. To na začetku lahko zveni kot skrb npr. »Obleci si nekaj z dolgimi rokavi, bojim se, da bi se prehladil.« ali pa kompliment, npr. »Ni se ti potrebno naličiti, zame si lepa takšna, kot si.«
- Z mladostnikom/mladostnico želi partner/-ka preživljati vedno več časa in pričakuje, da začne postopoma opuščati druge dejavnosti, npr. prostočasne dejavnosti, druženje s prijatelji, prijateljicami, z družinskimi člani …
- Oseba, ki izvaja nasilje, ima v odnosu vedno več moči, priviligiran položaj, sprejema odločitve v imenu obeh ali v imenu osebe, ki je žrtev nasilja.
- Pojavljati se začne lahko čustveno izsiljevanje, npr. »Če ne narediš X, me ne ljubiš dovolj.«
- Oseba, ki izvaja nasilje, izraža ljubosumje in posesivnost. Opazimo lahko, da mladostnika/mladostnico pogosto kliče, pošilja sporočila in želi vedeti, kje in s kom je. Pojavijo se lahko obtožbe o nezvestobi.
- Oseba, ki izvaja nasilje, lahko pričakuje oz. zahteva, da se mladostnik/mladostnica oddalji od družinskih članov, prijateljev in prijateljic in poskuša netiti spore med njimi.
- Oseba, ki povzroča nasilje, odgovornost za svoje neprimerno vedenje, izbruhe nasilja prelaga na osebo, ki je žrtev nasilja.
- Če oseba, ki doživlja nasilje, izrazi namero, da bo zapustila osebo, ki nasilje izvaja, lahko ta zagrozi s samomorom, samopoškodovanjem, poškodovanjem drugih.
- Oseba lahko doživlja psihično nasilje: zmerjanje, žaljenje, poniževanje, grožnje, obtoževanje, da si je nasilje zaslužila. Psihično nasilje lahko partner/-ka izvaja tudi nad njenimi družinskimi člani in prijatelji ter prijateljicami. Doživlja lahko tudi druge oblike nasilja, npr. fizično (pri osebi lahko opazimo modrice, praske in druge fizične poškodbe – te so lahko tudi skrite in jih ne želi priznati), spolno nasilje, ekonomsko nasilje (izsiljevanje in zahtevanje denarja, materialnih dobrin), zalezovanje (nadzorovanje, zasledovanje, čakanje na različnih krajih, nadlegovanje preko socialnih omrežij), spletno nasilje (fotografiranje, snemanje brez dovoljenja in grožnje z objavo posnetkov, ustvarjanje lažnih profilov, nameščanje sledilnih aplikacij na e-naprave, nadlegovanje prek spleta ipd.). Nasilje se pogosto stopnjuje.
- Pri osebi, ki doživlja nasilje, lahko opazimo spremembe vedenja, razmišljanja, razpoloženja, telesnega počutja, zdravja, npr.: zaskrbljenost, strah, žalost, sram, občutke krivde, nemoč, izčrpanost, nihanje razpoloženja, pesimizem, razdražljivost, vzkipljivost, jok, opuščanje dejavnosti (npr. druženja s prijatelji, prijateljicami, hobijev), upad učne uspešnosti, težave s koncentracijo in pozornostjo, nižje samospoštovanje (več dvomov in negativnih komentarjev o svojih sposobnostih, zunanjem izgledu, osebnosti, lastni vrednosti), umik v medosebnih odnosih, opazne spremembe skrbi za zunanji videz, motnje spanja, spremembe prehranjevalnih navad, strah, kako se bo na njeno vedenje in odločitve odzvala oseba, ki izvaja nasilje, fizične poškodbe, samopoškodovalno vedenje, samomorilno vedenje.
Kakšni so lahko preventivni ukrepi?
- Pomembno je, da mladostnice/mladostniki vedo, da smo jim na voljo in da se lahko obrnejo na nas in jim bomo poskušali pomagati, ne glede na to, v kakšnih težavah se bodo znašli.
- Pokažimo zanimanje za njihove interese in potrebe, pogovarjajmo se o dogodkih, ki so se jim zgodili čez dan, dejavnostih, ki jih radi počno s prijatelji in prijateljicami (tudi s tistimi, ki so jih spoznali prek družbenih omrežij) in s partnerji ali partnerkami.
- Pogovarjajmo se o njihovi samopredstavitvi in ravnanju na družbenih omrežjih, o pasteh, ki so jim lahko izpostavljeni (npr. o sekstingu in golih fotografijah, snemanju v živo, ustrezni uporabi družbenih omrežij).
- Postavimo jim realne, razvojnemu obdobju primerne zahteve in pri njih vztrajajmo.
- Pomagajmo jim razvijati in krepiti pozitivno, realno samopodobo, samospoštovanje in samozaupanje.
- Pogovarjajmo se o tem, kaj si želijo v partnerskih odnosih, kako se počutimo, ko smo v zdravem, varnem odnosu in kakšni so znaki, da je v odnosu prisotno nasilje. Spregovorimo tudi o zdravem odnosu do spolnosti.
- Pogovarjajmo se o postavljanju osebnih meja. Spodbujajmo jih, naj samozavestno in odločno povedo, kakšno vedenje je za njih sprejemljivo, jim je všeč in česa nočejo ter da pri tem ostanejo spoštljivi do druge osebe in upoštevajo tudi njene pravice.
- Pogovarjajmo se tudi o tem, kaj pomeni privolitev v neko dejanje (npr. spolni odnos), tj. reči »ja«, ker tako hočeš, si želiš, ne pa zato, ker se bojiš, kaj se bo zgodilo, če rečeš »ne«.
- Spodbudimo jih, naj v primeru, da bi bili v nevarnosti ali bi se počutili ogrožene, poiščejo pomoč pri nas in/ali drugih odraslih, ki jim zaupajo.
Kako pa se odzvati, ko posumimo na intimno-partnersko nasilje?
- Poskušajmo ostati mirni. Paničen odziv, vpitje, obtoževanje, kritiziranje (npr. »Ali ti nisem rekla, da ne pošiljati golih slik preko spleta?! Zdaj pa imaš!«) in očitki, zakaj sploh še ostaja v takšnem odnosu, ne bodo v pomoč. Takšen odziv ima lahko za posledico konflikt z nami in/ali umik osebe, ki doživlja nasilje.
- Osebe je včasih sram, strah in se čutijo krive za to, kar se jim dogaja, zato o nasilju, ki ga doživljajo ne spregovorijo same od sebe. Pogovor lahko začnemo tako, da omenimo, katere spremembe v njihovem vedenju smo opazili in jih povprašamo, kako se počutijo v partnerskem odnosu, česa si želijo in kaj pogrešajo. Omenimo lahko tudi, katera vedenja smo opazili pri osebi, ki izvaja nasilje. Osredotočimo se na opaženo vedenje, ker je bolj objektivno. Če bi npr. rekli, da je partner slaba oseba, bi to lahko vodilo v prepir, občutek nerazumevanja ipd.
- Osebo, ki doživlja nasilje, poslušajmo, poskušajmo razumeti, jo podpremo (lahko rečemo npr., da je prav, da nam je to povedala in da bomo poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da ji pomagamo).
- Povejmo, da je to, kar se ji dogaja, nasilje in da si tega ne zasluži nihče. Povejmo, da za nasilje niso odgovorne osebe, ki ga doživljajo, ampak osebe, ki ga povzročajo.
- Povejmo ji, da ima vso pravico prekiniti partnerski odnos, v katerem se ne počuti dobro.
- Včasih je oseba, ki doživlja nasilje, prepričana, da se bo oseba, ki izvaja nasilje, spremenila (ker ji je na primer to obljubila). Pojasnimo lahko, da v večini primerov t.i. obdobje miru, ko v zvezi ni nasilja, traja nekaj časa, potem pa se ponovno pojavi in stopnjuje napetost, nasilje se spet ponovi, ponavlja, včasih še v hujši obliki, bolj pogosto.
- Nekateri so v stiski zaradi groženj osebe, ki izvaja nasilje, da se bo v primeru prekinitve partnerskega odnosa npr. poškodovala, naredila samomor ipd. Pogovorimo se o tem, da je vsak odgovoren za svoje vedenje, ne pa tudi za vedenje drugih in da oseba, ki izvaja nasilje potrebuje strokovno pomoč, da spremeni svoje vedenje ter se na ustrezen način spoprime s svojo stisko.
- V primeru spletnega nasilja osebo, ki doživlja nasilje, spodbudimo, naj prekine komunikacijo z osebo, ki povzroča nasilje, naredi posnetke zaslona in jih shrani za dokaz, jo blokira in prijavi administratorju strani.
- Tudi pri drugih oblikah nasilja je dobro, da oseba, ki doživlja nasilje, prekine komunikacijo z osebo, ki izvaja nasilje in da o nasilju pove odraslim, ki jim zaupa. Cilj je, da se nasilje ustavi, osebo zaščiti pred novimi izkušnjami nasilja in se ji zagotovi strokovno pomoč, če jo potrebuje.
- Nasilje lahko prijavimo na center za socialno delo ali policijo. Po pomoč se lahko obrnemo tudi na nevladne organizacije.
- Če ocenimo, da je ogrožena varnost ali življenje oseb, takoj pokličimo policijo.
Kam se lahko obrnemo po pomoč?
- policija (113),
- socialne delavke in delavci v centrih za socialno delo.
- Društvo za nenasilno komunikacijo (01/43 44 822, info@drustvo-dnk.si),
- Društvo SOS za ženske in otroke – žrtve nasilja (080 11 55),
- svetovalne delavke in delavci v šolski svetovalni službi,
- TOM telefon (116 111, tom@zpms.si),
- Safe.si (zelo primerno ob spletnem nasilju; info@safe.si),
Avtorici:
Mateja Dolinar, psihologinja in sodelavka ISA instituta
mag. Mateja Štirn, psihologinja in sodelavka ISA instituta
Prispevek je nastal v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.
