Potreba po avtonomnosti pomeni željo in potrebo posameznika, da ima nadzor nad lastnimi dejanji in odločitvami ter da lahko deluje v skladu s svojimi lastnimi vrednotami, interesi in cilji, ne da bi bil pod prevelikim zunanjim vplivom ali pritiskom. Zadovoljitev te potrebe je ključna za motivacijo, dobro počutje in osebno rast. Pri učencih in učenkah spodbuja občutek odgovornosti in motivacijo, saj se počutijo, da imajo nadzor nad svojim učenjem, saj lahko sami sprejemajo odločitve, kadar je to primerno.
Učitelji in učiteljice lahko spodbujajo avtonomijo tako, da učencem in učenkam dajejo možnost izbire nalog, načinov reševanja problemov in samoocenjevanja in s tem pomagajo pri razvijanju notranje motivacije za učenje. Prevelika zunanja kontrola ali prisila lahko namreč njihovo motivacijo zavira in zmanjšuje interes za učenje.
Za zadovoljevanje potrebe po avtonomnosti pri učencih in učenkah je treba torej v razredu omogočiti možnosti izbire, odločanja in samostojnega razmišljanja.
Namesto da predpišete, katero nalogo bodo učenci in učenke opravili, jim lahko ponudite možnost izbire med različnimi nalogami ali projektom. Na primer, v razredu lahko ponudite več knjig za branje ali več tem za raziskovalni projekt. Namesto da vsi opravljajo isto nalogo, ponudite več različnih nalog, ki pokrivajo isto temo. Učenci in učenke lahko izberejo nalogo, ki jih najbolj zanima.
Spodbujajte učence in učenke, da si sami postavljajo cilje za svoje učenje. To jim omogoča, da razmišljajo o svojih lastnih potrebah in željah ter kako doseči te cilje. Organizirajte projekte ali raziskovalne aktivnosti, kjer imajo učenci in učenke veliko svobode pri izbiri teme, pristopa in izvedbe. To spodbuja njihovo ustvarjalnost in samostojnost.
Postavite naloge ali probleme, pri katerih morajo učenci in učenke sami razmisliti in najti rešitve. Nato spodbujajte razpravo o različnih rešitvah in njihovih posledicah.
Če učenci in učenke delajo v skupinah, jim dovolite, da sami določijo vloge in naloge v skupini ter kako bodo organizirali svoje delo.
Učence in učenke spodbujajte, da ocenjujejo svoj napredek in razmišljajo o svojem učenju. To jim omogoča boljše razumevanje lastnih močnih točk in področij, na katerih se lahko še izboljšajo.
Učitelj pripravi več nalog ali tem za samostojno učenje, ki so primerne za trenutno učno enoto ali temo. Na primer, za matematiko lahko pripravi različne naloge različnih stopenj zahtevnosti ali pa različne naloge za raziskovanje določene zgodovinske teme za pouk zgodovine.
Učitelj predstavi učencem seznam nalog ali tem, ki so na voljo za izbiro in jih spodbudi, da izberejo tisto, ki jih najbolj zanima.
Učenci imajo čas, da samostojno razmislijo o izbiri naloge. Učitelj jih spodbuja, da razmislijo o svojih interesih, močnih področjih in ciljih za učenje.
Ko učenci izberejo nalogo, imajo čas, da izvedejo predvidene aktivnosti. Učitelj je na voljo za vprašanja in pomoč po potrebi, vendar je poudarek na samostojnem učenju.
Učitelj spremlja napredek učencev pri izbranih nalogah in ponuja povratne informacije ter vodenje, če je to potrebno.
Na koncu aktivnosti se učenci lahko prostovoljno odločijo, da predstavijo svoje dosežke, ugotovitve ali delo pri izbrani nalogi pred razredom. To omogoča učencem, da delijo svoje izkušnje in se počutijo cenjene.
Po koncu aktivnosti se lahko razred skupaj pogovori o izkušnji. Učitelj lahko vpraša učence, kaj so se naučili, kaj so našli zanimivega in kako so se počutili pri izbiri svoje naloge.
Pri izvajanju te in podobnih aktivnosti je ključno, da učencev ne prepustite samim sebi ter jim zagotovite podporo in vodstvo. Učitelji lahko delujete kot mentorji in voditelji, ki pomagajo učencem razvijati svoje veščine samostojnega razmišljanja in odločanja. Omenjene aktivnosti omogočajo učencem, da prevzamejo več nadzora nad svojim učenjem, kar lahko pripomore k večji motivaciji, samozavesti in boljšim učnim rezultatom.
Prispevek je pripravila doc. dr. Tina Pirc, univ. dipl. psih.. Nastal je v okviru Programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.
