25. marca smo na daljavo uspešno izvedli 2. del nadaljevalnega usposabljanja za izvajalke in izvajalce Programa NEON v vrtcih in osnovnih šolah.
Hvaležni smo mag. Jožici Možina, ki je spregovorila o razvoju spolnega vedenja otrok od prvega leta življenja pa do pubertete.
Povedala je, da otroci že od rojstva dalje raziskujejo svoje telo ter njegovo delovanje in odkrijejo ugodje, ki jim ga daje stimulacija spolnih organov z roko, s stiskanjem stegen, gibi nog, z mehko igračo ipd. Gre za povsem normalno vedenje, ki se lahko pojavi že v prvem letu življenja.
Najpogosteje se samozadovoljevanje začne v obdobju navajanja na kahlico in se stopnjuje med tretjim in petim letom. To je obdobje, ko otroci tudi z vrstniki izmenjujejo informacije o spolu, telesnih razlikah in raziskujejo svojo spolno identiteto.
Pomembno je, da na takšno vedenje ne reagiramo z zgražanjem, prepovedovanjem ali kaznovanjem, saj to lahko pri otrocih spodbudi občutke krivde, sramu in neugodno vpliva na njihovi spolni razvoj. Ključno je, da jim sporočimo, da dotikanje penisa/vulve ni napačno, neustrezno, a tega ne delamo v javnosti, ampak je to del naše zasebnosti in lahko to počnemo v prostorih, kjer smo sami (npr. v spalnici, kopalnici).
O spolnih organih se z otroki lahko pogovorimo ob ogledu slikanic s to tematiko. Za poimenovanje spolnih organov uporabimo natančna imena, tj. penis in vulva. Tudi na vprašanja otrok, kot je npr. »Od kod prihajajo dojenčki?« odgovorimo z ustreznimi informacijami, npr. »Prihajaš iz moje maternice. To je mesto pod popkom.«
Pri približno 1/10 5-letnih otrok se pojavijo naslednja NORMALNA spolna vedenja:
- raziskovanje in opazovanje spolnih organov drug drugega,
- dotikanje drug drugega,
- ležanje drug na drugem, posnemanje spolnega odnosa,
- igra »mame in očeta«, igra »hiša«, igra »zdravnik.«
Spolna vedenja so normalna, ko so vzajemna, prostovoljna in se dogajajo med otroki podobne starosti in razvojne stopnje. Če otroke odrasli med tem vedenjem odkrijejo, se bodo hihitali, morda bodo v zadregi, ne bodo pa čutili sramu, močnega strahu, močne jeze.
Ko opazimo spolno vedenje (tudi če je normalno) je pomembno, da se odzovemo mirno, postavimo meje in preusmerimo vedenje, npr. »S prijatelji se ne igramo tako, da ležimo drug na drugem. Lahko se igrata s kockami ali pa gresta na gugalnico.«
Spolna vedenja otrok so problematična, ko:
- gre za vedenja, tipična za odrasle,
- se otrok, mladostnik ali mladostnica ne odzove na opozorila odraslih, naj tako ne ravna v javnosti,
- se pojavi preokupiranost s spolnim vedenjem,
- vedenje postane preveč intenzivno,
- je vedenje moteče za druge,
- otrok nima temeljnega razumevanja meja.
Na vse primere spolnega vedenja v vrtcu in šoli se je pomembno odzvati. S tem otrokom sporočamo, da smo se o spolnosti pripravljeni pogovarjati. Predstavimo jim lahko ustrezne informacije o spolnem vedenju in jih učimo spoštovati svoje osebne meje in osebne meje drugih.
Zahvaljujemo se tudi Sabini Čepon, ki je spregovorila o izpostavljenosti otrok in mladih pornografskim vsebinam ter vlogi odraslih.
Predvsem mlajši otroci se s pornografskimi vsebinami lahko srečajo nenamerno, npr. med pregledovanjem vsebin na družbenih omrežjih, gledanjem televizije, videoposnetkov. V aktualnih razmerah epidemije Covid-19, ko so otroci in mladi na spletu preživeli več časa, je bila verjetnost, da se srečajo s pornografskimi vsebinami na spletu, še večja.
Pomembno je, da se z otroki o pornografskih vsebinah začnemo pogovarjati takoj, ko dobijo dostop do spleta in še preden pokažejo zanimanje za takšne vsebine oz. se jim izpostavijo.
Kako se lahko o pornografskih vsebinah pogovarjamo z otroki, starimi med 3 in 6 let?
- Predstavimo jim razlike med varnimi in ne varnimi slikami, fotografijami ter varnimi in ne varnimi videoposnetki. Pri pogovoru o varnih slikah. fotografijah lahko npr. uporabimo družinski album, pri pogovoru o ne varnih slikah, fotografijah pa omenimo, da gre za slike ali fotografije, na katerih so intimni deli telesa prikazani na način, ki ni primeren in varen za objavo ali deljenje z drugimi ljudmi.
- Poudarimo, da so vsi deli našega telesa (tudi intimni deli) dobri, ni pa varno, da intimne dele slikamo, snemamo in kažemo drugim ljudem. Povemo tudi, da gre za dele, ki so samo naši.
- Vprašamo, če so že videli slike/posnetke z intimnimi deli telesa in kdaj ter kako so se ob tem počutili. Poslušajmo jih, sprejmimo njihove občutke in jih ne zasmehujmo, se ne zgražamo. Povejmo jim, da je prav, da so nam o tem povedali in se jim za to zahvalimo.
- Naredimo načrt, kaj lahko storijo, če bodo opazili takšne vsebine:
- lahko se obrnejo stran/zamižijo,
- poiščejo starše ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupajo,
- povedo, kaj so videli.
Kako se lahko z mladimi pogovorimo o pornografskih vsebinah, ko vemo, da so jim bili izpostavljeni?
- Pripravimo varno okolje za pogovor.
- Na pogovor se pripravimo, tako da se umirimo in poiščemo potrebne informacije o tej temi, razmislimo, kaj nas bi lahko vprašali. Vseh odgovorov morda ne bomo imeli, lahko pa jih poiščemo skupaj.
- Ubesedimo svoja čustva in misli, npr. »Morda bo pogovor za oba nekoliko neprijeten, a je prav, da se o tem pogovoriva. Na računalniku sem opazila, da si gledal pornografske vsebine in bi se rada o tem pogovorila.«
- Pomembno je, da mladi dobijo občutek, da je v redu, da jih zanimajo te vsebine in da s tem raziskujejo svojo spolnost.
- Namesto obširnega govorjenja je bolj pomembno postavljanje vprašanj, npr. kdaj so prvič videli pornografske vsebine, kako so se ob tem počutili, ali imajo kakšno vprašanje glede pornografskih vsebin ali glede spolnosti.
- Mladi verjetno ne bodo pripravljeni obširno govoriti o svojem spolnem vedenju, pomembno pa je, da vedo, da smo se odrasli o tem pripravljeni odprto pogovarjati.
S tem, ko se z otroki in mladimi pogovarjamo o spolnem vedenju, spolnosti in pornografskih vsebinah, jim pomagamo, da pridobijo znanja o odnosu do spolnosti in spolnega zdravja, se učijo upoštevanja lastnih osebnih meja in meja drugih ljudi ter sposobnosti razumevanja, nadzora in kritičnega vrednotenja pornografskih vsebin. Zato – tudi v tem primeru – pogovor pomaga.
Prispevek pripravila: Mateja Dolinar, ISA institut
Usposabljanje smo pripravili v okviru Programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.
