Rebeka Tomc je tretješolka z Gimnazije Poljane v Ljubljani in priljubljena youtuberka.
Na njen kanal je naročenih skoraj 26 tisoč sledilcev, na instragam dvajset tisoč.
Njena beseda zato šteje.
Tudi tista, ki sporoča, da nasilje ni kul. In da se velikokrat porodi iz ljubosumja.
Zatorej, kot svetuje Rebeka, raje si poiščimo nekaj svojega in bodimo v tem uspešni.
Živjo, dobrodošla na našem portalu, bi te lahko pozdravili s tvojimi besedami. Odraščaš pred kamero. Nekatere vlogerke so zato že imele težave. Komentarji pod objavami znajo biti nesramni. Si tudi ti kdaj občutila nasilje?
Ko sem bila še v osnovni šoli, so me tisti, ki so bili eno leto starejši, začeli nadlegovati. To je bilo res neprijetno. Ampak sem šla čez to in zdaj so nehali. Zdaj hočejo biti moji prijatelji.
Nasilje je torej za nekoga lahko že to, da ga zbadajo?
Ja, takrat sem kar začutila bolečino v srcu. Ne sicer dobesedno, ampak čutila sem, kako me stiska.
Kdo ti je takrat pomagal?
Prijatelji so me spodbujali, naj jih ne poslušam. Pa starši so mi stali ob strani.
Bili so dnevi, ko sem veliko jokala. Rekla sem, da bom nehala z objavami. Potem sem imela en mesec pavze in sem šla čez to. Nadaljevala sem, ker me to veseli. Strast do tega, kar počneš, lahko premaga negativne občutke.
Kako so ti pomagali starši?
Želeli so me zamotiti z drugimi stvarmi, da bi pozabila na nasilje. Peljali so me na izlet, dali so mi nove filme za gledat.
Si kdaj doživela tudi druge oblike nasilja?
V osnovni šoli sem večkrat videla fizično nasilje, predvsem pretepe po hodnikih.
Ampak vedno sem se umaknila, ker tega nisem marala.
Bi zdaj ravnala drugače?
Zdaj bi pretepače razdvojila. Vprašala bi jih, zakaj se tepejo. Šla bi povedati starejšim.
Sedaj imam več znanja, kako ravnati, pa še starejša sem.
Je pa res, da sedaj takega nasilja ne videvam več. V srednji šoli je pogostejše psihično nasilje. Med sabo se ignoriramo, žalimo ali pa se delamo, da smo prijatelji, potem pa se zmerjamo za hrbtom.
Zakaj je treba reči ne nasilju?
Ker nasilje ni dobro. Nasilje ima lahko zelo hude posledice, tudi depresijo.
Treba je povedati, če ga opazimo, o njem moramo govoriti. Če vidimo, da se nekomu dogaja, moramo ukrepati.
V osnovni šoli sem imela sošolca, ki so ga vsi žalili, ampak si o tem ni upal spregovoriti, ker se je bal, da bi izpadel reva. On pa je hotel biti kul. Potem smo sošolci povedali učiteljem, pogovarjali smo se tudi s starši in tedaj se je nasilje nehalo.
Tudi otroci torej lahko preprečujejo nasilje?
Ja, seveda.
Kaj bi jim svetovala, kaj naj naredijo, da ga bo manj?
Naj se ne kregajo. Naj živijo življenje svoje življenje. Naj poskušajo ustvariti nekaj svojega, nekaj, kar je njim všeč, kar jih zanima, in naj se temu posvečajo.
Ne pa, da so zaradi ljubosumja nasilni do drugih. Mislim, da je največ nasilja iz ljubosumja.
Tudi na You Tubu je tega veliko. Vlogerji smo si konkurenca, ampak na en tak prijateljski način. Nekateri pa se kregajo čisto zares in snemajo videe, v katerih potem grdo govorijo o nekom.
Tega ne razumem. Raje se umaknem in ne poslušam tega. Najdi si nekaj svojega in poskušaj biti še bolj uspešen.
Intervju je del kampanje ozaveščanja Reci »NE« nasilju, ki jo pripravljamo v sodelovanju s Časorisom in v okviru programa Varni brez nasilja.
