Intervju z Matjažem Kekom: V športu ni prostora za nasilje

In ve tudi, da so včasih za nasilje soodgovorni pretirano vneti starši, trenerji in navijači.

»Na žalost v športu prihaja do nasilja. A treba je ločiti, kaj je nasilje in kaj zdrava agresivnost,« poudarja dolgoletni nogometaš in trener, ki je sedaj selektor slovenske nogometne reprezentance.

 

Kakšna je vloga odraslih, ki delajo z mladimi športniki, pri preprečevanju nasilja?

Starši moramo otrokom dajati zgled in pri tem moramo paziti, da ta ni slab, negativen.

Še posebej moramo biti mi, ki pogosto nastopamo v javnosti, pozorni tudi na to, da s svojim obnašanjem, komunikacijo in dejanji opozarjamo na nasilje, da ga preprečujemo in da ga obsojamo, če se zgodi.

 

Kaj je zdrava agresivnost, ki jo omenjate? In kdaj ta preraste v nasilje? Denimo takrat, ko starši ali trenerji kričijo na otroke? 

Že meja med še sprejemljivo agresivno igro na igrišču in nasiljem je zelo tanka. Ampak veliko bolj problematična je agresivnost ob igrišču.

Celo pri najmlajših lahko vidimo, da preveč zagreti starši in preambiciozni trenerji prestopajo mejo z verbalno agresijo, ki ni primerna za otroke.

Vzgajati bi jih morali s pozitivnim zgledom. V svetu, ki jih obdaja, je že tako preveč nasilja. Če ga prenesemo še v šport, je to res obsojanja vredno.

 

Kaj pa je lahko pozitivni zgled?

Ravno ta primerna, zdrava agresija.

Kot trener večkrat rečem, da bi na igrišču rad videl bolj agresivne fante, ki so zavzeti, imajo tisti pozitivno naboj, se borijo, ženejo, dajo vse od sebe. Ampak seveda ta agresivnost ne sme prerasti v nasilje. Na igrišču je to pod kontrolo, zato pa imamo sodnike, ki so del igre.

Problematično pa je dogajanje ob igrišču, pred tekmo in po njej. Nasilne navijaške skupine mečejo na šport temno luč. Zagovarjam navijaštvo, menim, da je pomemben del športa, ampak navijači se morajo obnašati sprejemljivo, brez ogrožanja drugih, denimo s petardami, in fizičnega obračunavanja.

Pohvalne so akcije klubov in zvez, ki vabijo na stadione cele družine, saj to potegne za sabo manj nasilja.

 

Zakaj je šport pomemben za otroke? 

Samo tako jih bomo razbremenili vsakodnevnih obveznosti v šoli, negativnih izkušenj z računalniki in pametnimi telefoni.

A če želimo imeti čimveč otrok vključenih v športne aktivnosti, moramo seveda poskrbeti, da v športu ne bo ne fizičnega ne verbalnega nasilja.

To je naloga nas, odraslih. Tudi otroci pa lahko k temu prispevajo, če ne spodbujajo nasilja in če na svoj način obsojajo tiste, ki so nasilni.

 

Kaj imate v mislih?

Vsak od nas lahko veliko naredi že s tem, da nasilja ne poveličuje; da se nad njim ne navdušuje recimo na družabnih omrežjih.

 

Zakaj je treba reči ne nasilju?

Ker ne sodi v življenje. Ne sodi v šport. Ne sodi v kulturo. Nasilje na vodi nikamor.

Nasilja je že tako preveč in vemo, da lahko privede tudi do tragedije. Kdo bi si želel kaj takega?

 

Ste sami kdaj izkusili nasilje?

Seveda, to je del našega življenja. Če se profesionalno ukvarjaš s športom, naletiš tudi na nasilje.

Kot igralec se zavedaš, da nosiš odgovornost za ekipo, za igro.

Tudi sam sem se znašel v kočljivih situacijah, ko so me čustva in želja, da bi dosegel dober športni rezultat, zavedla in sem se šele potem, ko sem objektivno pogledal nazaj, ovedel, da nisem ravnal prav.

Kot sem rekel, meja je tanka.

Če s svojimi dejani spodbujaš nasilje, je to slabo, in meni je žal, če se je kdaj to zgodilo. Ne bežim od tega.

Z leti postaneš izkušenejši, pametnejši in zato vsem polagam na srce: Recite ne nasilju. To lahko na primer v športu dosežemo predvsem z ozaveščanjem, s pogovori, z zdravo komunikacijo in s spoštovanjem, ki ga kažemo do nasprotnikov, do naših rivalov.

 

Kaj bi z današnjo modrostjo rekli sebi, ko ste bili še mlajši?

To ni modrost. To je trenutek, ko trezno pogledaš na vse skupaj in vidiš, da nisi ravnal prav.

V najbolj kočljivih športnih trenutkih je pač treba zadržati neko prisebnost, neko treznost in ostati na pravi strani meje med zdravo agresivnostjo in nasiljem.