Intervju z Ano Roš: Nasilje je včasih tudi izraz nemoči

V svetu vrhunske kulinarike pogosto prihaja do nasilja, pravi kuharska mojstrica Ana Roš.

»Kuhinja je po svoje zelo agresivno okolje. V njej je veliko komolčarstva in karierizma. To velikokrat pripelje do prikrite agresije. Sama sicer pravim, da je treba ločiti med dvema oblikama agresije, med verbalno – te je v kuhinji res veliko – in fizično. In verbalna agresija je včasih še bolj boleča kot fizična,« meni najbolj znana slovenska kuharska mojstrica in mama dveh otrok.

V njeni kuhinji se, kot pravi Ana Roš, resnično trudijo, da bi se eni in drugi agresiji izognili.

 

Ste že kdaj bili priča nasilja ali pa ste ga morda celo sami doživeli?

Velikokrat. Predvsem verbalnega nasilja je bilo v mojem življenju zelo veliko.

Sem le že dvajset let v kuhinji, obenem pa v hribovskem okolju, kjer smo ljudje malo bolj temperamentni.

Nasilnim situacijam sem bila dnevno priča.

 

Kako ste se odzvali?

Pri nas je bila nekoč zaposlena deklica, ki je prihajala iz družine, kjer je bilo ogromno fizičnega nasilja.

Nikoli ne bom pozabila, kako sva se oba z možem zaradi tega zelo vznemirjala in ji nenehno ponujala zatočišče. A ona je ves čas govorila, da mora domov, ker sta tam tudi mama in sestra.

Potem je bilo neko noč tako hudo, da je poklicala policijo. Tedaj sem morala nato sama poklicati še socialno službo, ker policija ni naredila ničesar.

Ko se enkrat sam znajdeš v taki situaciji, se zaveš, da se je na nasilje vedno treba odzvati. O nasilju je treba govoriti na glas.

 

Zakaj je treba reči ne nasilju?

Ker nasilje pripelje do še več nasilja. Nasilje zagotovo ni odgovor, ni način za reševanje problemov.

V kuhinji včasih kuhar vpije, v nekaterih japonskih restavracijah celo udari, kadar je stisnjen v kot.

Vpitje in ostale oblike nasilja so izraz nemoči nekoga, ki ne zna drugače reševati problemov.

Mislim, da je pacifizem edini možni način življenja in tudi čudovit zgled za otroke, za njihovo prihodnost.

 

Je tudi otrok lahko nemočen?

Je, tedaj ko ni slišan ali uslišan.

Je pa res, da otroci tudi dobro vedo, na katere gumbe morajo pritisniti, če želijo pri starših nekaj doseči ali jih celo spraviti iz tira.

Pa tudi nekatera ravnanja otrok do staršev so lahko nasilje. Kadar otroci na primer vpijejo na starše, jih žalijo … Tudi o tem bi morali govoriti.

Dobro bi bilo zato opozoriti otroke in mlade, da je njihovo verbalno nasilje pač tudi nasilje.

 

Kako se počuti človek, na katerega nekdo v svoji nemoči vpije?

To so grozljive situacije, še posebej v primeru vpitja pred drugimi. Ljudje so tedaj stisnjeni v kot, nimajo možnosti, da se branijo.

Ko tvoj nadrejeni vpije nate, je to brezizhodna situacija. Mislim, da je to zelo zelo ušiv občutek, ker se ne moreš braniti, drugi pa vse skupaj opazujejo.

Tudi meni se enkrat na leto ali dve zgodi, da izgubim kontrolo nad situacijo, ampak se tega zavedam in se močno trudim, da ne bi prišla do točke, ko moram povzdigniti glas.

 

Kaj lahko naredite, da se to ne zgodi?

Najprej je treba vzdrževati zdravo harmonijo v ekipi, ki s tabo dela. Potem ne bo nikoli razloga, da povzdigneš glas.

Z mirnim pogovorom se da vse rešiti. Mislim, da je to stvar diplomacije in velikega razumevanja. Ljudje se razlikujemo, redko si popolnoma ustrezamo. Individualnost ljudi je treba upoštevati tako pri otrocih kot v delovnih razmerjih.

 

Vam to uspeva?

Predvsem hči me je naučila velike potrpežljivosti v življenju. Nastavila mi je ogledalo. Spoznala sem, da moja pričakovanja ne smejo biti avtomatična, ampak moram pri njih tudi njo upoštevati.

Ko je v šoli zaškripalo, sem se naučila z njo pogovarjati in dojela sem, da bi, če bi kdaj zaradi slabega uspeha povzdigovala glas, porušila veliko zaupanje med nama.

Ko to enkrat spoznaš in ko spoznaš, da z lepo besedo in razumevanjem prideš veliko dlje, potem se možnosti, da nastopiš nasilno, precej zmanjšajo.