Danes smo zaključili prvi modul usposabljanja Varni brez vrstniškega nasilja. S skupino angažiranih udeleženk in udeležencev z osnovnih šol smo spoznali celoten program preventivnih delavnic na temo medvrstniškega nasilja. Prvi dan smo namenili pridobivanju znanja in informacij o medvrstniškem nasilju, osvežili smo ključne poudarke, nagovorili nekatere mite in okrepili zavedanje o pomenu primarne preventive na tem področju. Šola je namreč prostor, kjer otroci pogosto prihajajo v stik z nasiljem nad vrstniki. Zato je še toliko bolj pomembno, da otroke okrepimo z znanjem, informacijami in veščinami, kako se lahko na ustrezen način zaščitijo pred nasiljem, ga nehajo povzročati oziroma ga bolj uspešno preprečujejo. Drugi in tretji dan pa je bil namenjen praktičnemu preizkušanju delavnic za otroke, iger vlog in predstavitvam za odrasle.
Tokrat bomo dogajanje na usposabljanju povzeli kar s povratnimi informacijami udeležencev in udeleženk, ki so jih dali na vprašanje, kaj bodo odnesli s sabo oziroma delili s svojimi sodelavci in sodelavkami:
– Ko se napačno odzovemo na nasilje, s tem otroku, ki povzroča nasilje, jemljemo moč, ki jo potem lahko išče v vedenju do otroka, ki doživlja nasilje.
– Pomembno je, da tudi v šoli na primeren način izražamo čustva. Vedeti moramo, v katerih prostorih smo lahko povsem sproščeni in v katerih prostorih oziroma s kom moramo svoja čustva v večji meri nadzirati. Pri delu z otroki moramo še posebej znati ustrezno oceniti čustven odziv.
– Zaželeno je, da ima šola pripravljen protokol oziroma postopkovnik za odzivanje na nasilje, saj je lahko v veliko pomoč pri soočanju s situacijami, v katerih se pojavlja nasilje. Jasni cilji in smernice pomagajo tudi pri sporočanju ključnih sporočil in postopkov staršem otrok. Pomembno je, da so vloge posameznih zaposlenih v šoli jasno opredeljene in da se določenim korakom potem v primerih nasilja tudi zares sledi.
– Ključnega pomena je, da znamo ločiti osebo od njenega vedenja. In da znamo tudi otroke, ki morda večkrat povzročajo nasilje pohvaliti za vedenja, ki so ustrezna oziroma krepimo njihova močna področja. In da se zavedamo, da podamo kritiko vedno le na vedenje, pohvalo pa tako na vedenje, kot tudi na osebo.
– Pridobljene informacije in znanje bodo koristile tudi v zasebnem življenju.
– Dobili smo majhne nasvete o tem, kako nekomu sporočiti, da nasilje ni OK.
– Zavedamo se vloge sistemskega pristopa in tudi vloge posameznika, ki je lahko promotor takšnih preventivnih programov na šoli.
– Ni vsak konflikt, interakcija ali pretep tudi že medvrstniško nasilje.
– Sodelovanje, sodelovanje in še enkrat sodelovanje. Dobro je, ko vsi sledimo istim ciljem in si skupaj prizadevamo, da jih dosežemo.
– Vsak zaposleni v šoli ima pomembno vlogo, saj se otroci zaupajo različnim osebam. Zato mora prav vsak biti opremljen z ustreznimi informacijami in znanjem.
– Tudi če določeno znanje že imamo, je dobro, da ga obnavljamo, osvežimo in nekatere stvari večkrat ponovimo.
– “Pika ni nujno pika” – razmislimo lahko še o drugih možnostih, ni nujno, da je tista prva, ki se nam ponuja, ali tista, ki jo vedno uporabljamo, tudi vedno prava. Izogibajmo se trditvam, kot je npr. “On pač takšen je, nič se ne da narediti”.
– Starši se morajo zavedati, da se šolska pravila izvajajo v šoli, domača pravila pa izvajajo starši doma.
– Zavedati se je potrebno hierarhije, ki se vzpostavlja oziroma jo otroci oblikujejo in kako se ta hierarhija povezuje z medvrstniškim nasiljem. Doživljanje moči posameznih otrok znotraj te hierarhije je namreč ključno v situacijah nasilja nad vrstniki. Pomembno je, da ima vsak otrok svojo moč, še bolj pomembno pa, da jo pridobi na ustrezen način, s katerim ne jemlje moči in pravic drugim otrokom.
– Tudi otroci, ki izvajajo nasilje, imajo lahko težave, lahko jih je strah, so v stresu in potrebujejo pomoč. Odrasli jim moramo pomagati pridobivati veščine, ki jim bodo pomagale, da se v socialni skupini vrstnikov uveljavijo na primeren način.
– Zelo pomembno vlogo imajo otroci, ki so priče medvrstniškemu nasilju. Pogosto pa so ravno priče prezrte, zato je potrebno tudi njim nameniti čas in jim razložiti, kako se ustrezno odzvati, če so priča nasilju nad vrstniki. Strokovni delavci in delavke morajo delati s celotnim razredom in krepiti veščine vseh otrok.
– Spodbujamo sami sebe in naše sodelavce, sodelavke, da bomo na šolskih predstavah in podobnih dogodkih dali priložnost vsem otrokom, ne samo tistim, ki imajo najboljše ocene oziroma ki vedno nastopajo in se nanje lahko zanesemo. Krepimo močna področja otrok in spodbujajmo vse, da pokažejo, v čem so dobri.
– Ko prepoznamo, da dajemo oznake, da “žigosamo”, da na nekoga ali neko situacijo gledamo preveč “črno-belo”, je pomembno je, da se znamo ustaviti, zadihati, razmisliti in usmeriti razmišljanje v drugo smer.
– Vsak na šoli se mora zavedati pomena in vloge varovalnih dejavnikov, ki jih je potrebno spodbujati tako pri otrocih, kot tudi odraslih.
