Z vrstniškim nasiljem se lahko bolj uspešno spoprijemamo, če poznamo dejstva o tem problemu.
Žal o vrstniškem nasilju obstaja vrsta napačnih prepričanj, ki lahko prispevajo k temu, da se nasilje dogaja, pogosto tudi stopnjuje in ga je težko ustaviti. Naj navedem nekatere izmed njih:
Danes je že vse nasilje. Ti otroci so čisto preveč občutljivi. NI RES. Pomembno je, da znamo vrstniško nasilje razlikovati od drugega (motečega) vedenja.
Bistvene značilnosti vrstniškega nasilja so:
- neravnovesje psihične, socialne ali fizične moči med osebo, ki nasilje doživlja, in tisto, ki ga izvaja,
- zavesten namen povzročitve škode drugi osebi
- in da se v daljšem časovnem obdobju pojavi večkrat (lahko gre tudi za enkraten hujši dogodek).
Vrstniško nasilje je nekaj normalnega in je del odraščanja. Mladi se morajo naučiti postaviti zase in z vrstniškim nasiljem se samo utrdijo. NI RES. Vrstniško nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur. Osebam, ki ga doživljajo, lahko povzroči veliko škode in trpljenja.
Saj je šlo samo za hec, ne smeš vsega vzeti tako zares. Otroci so pač otroci. Fantje so pač fantje. NI RES. Včasih se komu, ki izvaja nasilje, zdi to zabavno, a osebi, ki nasilje doživlja, lahko to povzroči veliko škode.
Nasvet, »Udari ga/jo nazaj«, deluje. NI RES. Nasilje se bo lahko posledično še stopnjevalo. Poleg tega bi v tem primeru oba izvajala nasilje in nihče se ne bi počutil varnega, močnega in svobodnega.
Mladi, ki doživljajo vrstniško nasilje, s svojim obnašanjem sami prosijo za to. NI RES. Za nasilje je vedno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Tudi če bi se nekdo obnašal moteče, nima nihče pravice izvajati nasilja nad njim. Če se pri učencu pojavlja moteče vedenje, je pomembno, da se z njim pogovorimo in naredimo načrt za preoblikovanje vedenja v ustreznejše.
Žrtve vrstniškega nasilja so le otroci in mladi, ki so bolj zadržani in se ne znajo vključiti v skupino. NI RES. Vrstniško nasilje se lahko zgodi komurkoli.
Mladi, ki so močnejše postave, ne nosijo modernih oblačil, nosijo očala, imajo rdeče lase, pege ali govorijo v narečju, so bolj ogroženi za vrstniško nasilje. NI RES. Raziskave kažejo, da osebe s temi lastnostmi niso bolj ogrožene za doživljanje vrstniškega nasilja.
Tisti, ki izvajajo vrstniško nasilje, imajo slabe ocene v šoli ali izhajajo iz neurejenih družin. NI RES. Tudi nekateri mladi, ki imajo odličen uspeh in/ali izhajajo iz uglednih družin, izvajajo nasilje.
Vrstniško nasilje se pojavlja le na nekaterih šolah. NI RES. Nasilje se lahko dogaja na vsaki šoli. Gre za precej nevarno prepričanje, s pomočjo katerega nekateri prikrivajo vrstniško nasilje in opravičujejo nedejavnost na področju preprečevanja vrstniškega nasilja.
Vrstniško nasilje se pojavlja predvsem na poti v šolo in iz nje, ne pa v šoli. NI RES. Tudi to prepričanje nekateri navajajo, ko opravičujejo nedejavnost, neodzivnost šole v zvezi s tem problemom. Največ vrstniškega nasilja se namreč dogaja v šoli, po navadi na hodnikih, v razredu, na igrišču in pred šolo ter na straniščih.
V večjih mestih, večjih šolah in v večjih oddelkih je več vrstniškega nasilja kot v manjših. NI RES. Večina raziskav je pokazala, da velikost mesta ter velikost šole in oddelka ne igrajo pomembne vloge v pojavnosti vrstniškega nasilja.
Varovalni dejavniki, ki prispevajo k bolj uspešni preventivi vrstniškega nasilja so tudi:
Varna šola, kjer je ničelna toleranca do vrstniškega nasilja
V šolah, ki jih učenci in učenke zaznavajo kot varen prostor za učenje in druženje, imajo celostni pristop za preprečevanje vrstniškega nasilja.
Vključeni so zaposleni v šoli, vsi učenci in vse učenke ter njihovi starši.
Ne ukrepajo le takrat, ko se je nasilje že pojavilo v hujših oblikah, ampak delujejo preventivno.
Oblikovana imajo jasna pravila o ravnanju v primeru vrstniškega nasilja in posledicah za tiste, ki bi ga izvajali.
Na takšnih šolah obstaja ničelna toleranca do vrstniškega nasilja. Učence, zaposlene in starše ozaveščajo o vrstniškem nasilju in jih spodbujajo, da do nasilja oblikujejo odklonilen odnos.
Učijo jih, kako se v primeru vrstniškega nasilja odzvati ustrezno (asertivno) in imajo priložnosti, da te veščine urijo. Spodbujajo tudi razvoj socialnih veščin, posebej empatije.
V okolju, kjer je prevladujoče prepričanje, da je nasilje neustrezen in neuspešen način za doseganje ciljev in reševanje konfliktov, je oseb, ki bi ga izvajale, manj.
Tudi, ko pride do vrstniškega nasilja, se otroci, ki ga doživijo, odzovejo bolj samozavestno in odločno ter prej poiščejo pomoč.
Tudi tisti, ki nasilje opazijo, so bolj pripravljeni pomagati svojim vrstnikom in vrstnicam, ki nasilje doživljajo. Bolj pripravljeni so tudi prositi za pomoč odrasle, saj glede na pretekle izkušnje pričakujejo, da jih ne bodo ignorirali in jim bodo poskušali pomagati.
Na takšnih šolah sproti spremljajo pojavnost vrstniškega nasilja in sproti prilagajajo ukrepe (npr. s povečanjem nadzora na območjih, kjer se nasilje pojavlja, z aktivnostmi za otroke in odrasle …).
Pozitivna klima na šoli in v oddelkih
Tudi zaznavanje dobrega vzdušja v oddelku, občutka pripadnosti in povezanosti s sošolkami in sošolci, sodelovanje, medsebojno spoštovanje, pomoč drug drugemu in občutek, da jih drugi obravnavajo pravično, otrokom daje moč, da se lažje spoprimejo z izkušnjami vrstniškega nasilja v ali zunaj šole.
Podporna socialna mreža
K podporni socialni mreži spadajo prej omenjeni sošolke, sošolci in zaposleni na šoli ter družinski člani in članice, prijatelji in prijateljice … Torej vsi, ki otroka podpirajo in mu stojijo ob strani tudi v težkih trenutkih, kot je izkušnja vrstniškega nasilja.
Bistveno pa je, da ima otrok/mladostnik vsaj en odnos z odraslo osebo, ki je stabilen in varen. Pomembno je, da ima vsaj nekoga, ki mu zaupa in ima občutek, da se lahko nanj zanese tudi v težkih trenutkih.
Ta oseba je lahko kdo od družinskih članov, ni pa nujno. Lahko gre tudi za koga od zaposlenih na šoli.
Če ima otrok izkušnje, da se na večino odraslih lahko zanese in jim zaupa, bo hitreje in lažje poiskal pomoč, če se bo znašel v težavah.
Občutek nadzora nad situacijo
Če ima otrok izkušnje uspeha pri reševanju različnih problemov, konfliktov, mu bo to lahko v pomoč tudi v primeru vrstniškega nasilja.
Zaradi preteklih pozitivnih izkušenj se bo lažje samozavestno in odločno postavil zase in poiskal pomoč, če jo bo potreboval.
Realna, pozitivna samopodoba in samospoštovanje
Otroci, ki imajo boljše mnenje o sebi in verjamejo vase, se lažje spoprijemajo z vrstniškim nasiljem, saj manj verjamejo informacijam, ki jim jih o njih podajajo osebe, ki jih poskušajo ponižati.
Članek o tem, kako z otroki in mladimi govoriti o pozitivni samopodobi in samozaupanju, lahko najdete tukaj.
Osebna prožnost
Osebna prožnost nam pomaga, da si opomoremo in ponovno vzpostavimo ravnovesje po stresnih dogodkih in težkih izkušnjah ter izpopolnjujemo strategije za spoprijemanje s problemi.
Pri otrocih in mladih jo lahko spodbujamo na primer tako, da jim pomagamo pri prepoznavanju in odkrivanju svojih pozitivih lastnosti, močnih področij in zastavljanju realnih, dosegljivih in njim pomembnih ciljev.
Zanimiva dejavnost za izvedbo v oddelku je igra Skriti prijatelj, v kateri vsakdo v oddelku izžreba ime enega sošolca ali ene sošolke.
Nato ga/jo nekaj časa opazuje in poskuša prepoznati njegove/njene talente, pozitivne lastnosti, vrline.
Na koncu mu/ji poda povratno informacijo o opaženem in to podkrepi s primeri vedenj.
Samouravnavanje čustev
Pri spoprijemanju s problemi nam pomaga tudi zmožnost ustreznega uravnavanja čustev.
Z učenci se je dobro pogovoriti, da so vsa čustva, prijetna in neprijetna, pomembna in je prav, da jih izražajo, a ustrezno in v ustreznih situacijah (npr. jok osebe, ki doživlja nasilje pred njegovim povzročiteljem daje slednjemu še večjo moč, jok pred osebo, ki ji žrtev zaupa in jo posluša, pa ji lahko pomaga).
Z otroki in mladimi se lahko pogovorimo tudi o situacijah, v katerih smo mi doživljali neprijetna čustva in o tem, kaj nam je pomagalo v takšnih trenutkih – morda bi to lahko pomagalo tudi njim.
Asertiven odziv v primeru provokacij in vrstniškega nasilja
Nekatere osebe, ki nameravajo izvajati nasilje, sprva opazujejo, kako se obnašajo ljudje okoli njih.
Pozorne so na to, kdo se odziva samozavestno in odločno (asertivno) in bi takoj, ko bi nad njim začele izvajati nasilje, rekel, naj nehajo in nekomu povedal.
Te pogosto pustijo pri miru. Bolj se jim zdijo zanimivi tisti, ki se na provokacije odzivajo plašno in se le umaknejo in ne povedo nikomur.
Osebe, ki imajo namen izvajati nasilje, pričakujejo, da se jim ti ne bodo upirali, zato se pogosto odločijo, da bodo izvajali nasilje nad njimi.
K sreči se je asertivnega vedenja mogoče naučiti.
Napotke, ki lahko otrokom in mladim pri tem pomagajo, lahko najdete v prispevku Zakaj se mi (lahko) dogaja vrstniško nasilje?
Kako otrokom pomagati, če ugotovimo, da doživljajo vrstniško nasilje?
Poskušajmo ostati mirni. Paničen odziv ali obtoževanje otroka, ki doživlja nasilje, v primeru, da je kršil katerega od dogovorov (npr. »Saj sem ti rekel, da punci ne pošiljaj fotografij, na katerih si nag!«), bo situacijo samo še poslabšalo.
Otroka podprimo, mu verjamemo in ga poslušajmo.
Pomembno je, da ga poskušamo razumeti in ne potolažiti ali minimalizirati tega, kar se mu je zgodilo (npr. saj so se samo hecali, to ni nič takšnega, saj se dogaja skoraj vsakomur ipd.).
Povejmo mu, da je to, kar se mu dogaja, nasilje, da je takšno ravnanje napačno in da je zanj kriva oseba, ki ga povzroča.
Vprašajmo ga, koliko časa se nasilje že dogaja, kaj vse se je zgodilo in na kakšne načine je že poskušal rešiti problem in kakšni so bili izidi.
Povejmo mu, kaj lahko v tem primeru storimo. Za pomoč pri ukrepanju se povežimo z učitelji in/ali z zaposlenimi v šolski svetovalni službi.
Če otrok doživlja spletno nasilje, mu povejmo, naj zlonamernih objav ne briše in ne komentira, naredi naj posnetke zaslonov ter objave shrani za dokaz.
Pomagajmo mu, da žaljive objave ali straniprijaviadministratorjem strani, osebo, ki je izvajala nasilje pa blokira. V primerih, ko je ogrožena varnost in življenje oseb, je potrebno obvestiti policijo.
Več o tem, kako lahko v primeru vrstniškega nasilja ukrepajo zaposleni na šoli in starši otrok, ki nasilje doživljajo in tistih, ki ga izvajajo, najdete v prispevku Kako govoriti o empatiji in kako prepoznati znake nasilja.
Kdo še lahko pomaga?
Društvo za nenasilno komunikacijo (01/43 44 822, info@drustvo-dnk.si),
TOM telefon (116 111, tom@zpms.si),
Safe.si (zelo primerno ob spletnem nasilju; info@safe.si),
Spletno oko (zelo primerno ob spletnem nasilju; https://www.spletno-oko.si/),
socialne delavke in delavci v CSD.
Literatura
Pečjak, S. (2014). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Štirn, M., Pirc, T., Zabukovec Kerin, K., Minič, M., Kocbek, K., Šibilja, J. in International Center of Assault Prevention (ICAP) (2018). Varni brez vrstniškega nasilja: priročnik za izvajanje programa v osnovni šoli. Ljubljana: ISA institut.
***
Psihologinja Mateja Dolinar je sodelavka ISA instituta.
.
