Konec januarja smo izvedli prvo srečanje v okviru nadaljevanega usposabljanja za izvajalke in izvajalce Prorgama NEON – Razvijamo in krepimo ugodno razredno klimo in prispevamo k preventivi medvrstniškega nasilja. Sodelujoči so izpostavili, da včasih težko širijo svoja znanja na ostale zaposlene na šoli, ker nekateri med njimi kljub množici dokazov o pomenu ugodne klime za dobro počutje, boljši učni uspeh učencev in manjšo pojavnost medvrstniškega nasilja, niso naklonjeni spremembam na tem področju.
V okviru izziva »Iskanje strategij za spreminjanje prepričanj pri celotnem osebju šole« so udeleženci in udeleženke navedli, da je za preoblikovanje šolske kulture s poudarkom na razvijanju medosebnih odnosov, izjemno pomembna podpora vodstva šole. Ključno je tudi, da so zaposleni na šoli deležni formalnih izobraževanj, v okviru katerih se predstavi argumente za smiselnost razvijanja ugodne klime, izpostavili pa so tudi pomen neformalnega druženja in pogovorov. Pri tem so ravno izvajalke in izvajalci Programa NEON lahko tisti, ki s poudarjanjem ključnih elementov preprečevanja medvrstniškega nasilja delujejo na postopno spreminjanje prepričanj.
Na drugem srečanju smo se pogovarjali se o treh ključnih potrebah, ki morajo biti zadovoljene, da se učenci v razredu dobro počutijo in uspešno opravljajo svoje delo za šolo. To so potrebe po avtonomnosti, kompetentnosti in povezanosti, varnosti ter sprejetosti. Udeleženci in udeleženke so razpravljali o konkretnih aktivnostih, ki jih lahko učitelji ob podpori svetovalnih delavcev izvajajo v razredu, da spodbujajo zadovoljevanje omenjenih potreb.
Ključna pri zagotavljanju avtonomnosti je možnost izbire (nalog), pa tudi postavljanje realnih ciljev, soustvarjanje pravil in posledic za neupoštevanje teh pravil ter sprotna (samo)evalvacija oz. refleksija dosežkov.
Za poudarjanje občutka kompetentnosti so udeleženci med drugim izpostavili iskanje močnih področij in interesov, spremljanje napredka, pohvale in vrstniško tutorstvo.
Za izboljšanje povezanosti pa so navedli številne aktivnosti (prosta igra, socialne igre, jutranji krog, šolska himna, dnevi dejavnosti, tabori, …), pri čemer smo se pogovarjali tudi o pomenu ciljev, ki jih ima razred kot skupnost in jih lahko doseže le s sodelovanjem vseh učencev (npr. organizacija dogodkov).
Na zadnjem srečanju pa smo ozavestili, da se bo kljub vsemu vloženemu trudu v preprečevanje motečega vedenja in medvrstniškega nasilja, tudi s pomočjo zagotavljanja ugodne razredne klime (oz. varnega in spodbudnega učnega okolja), neustrezno vedenje v razredu pojavljalo. Pogovarjali smo se o kompleksni interakciji vzrokov motečega vedenja. Strinjali smo se, da se moteče vedenje v razredu pogosto pojavlja zaradi želje po pozornosti (tudi negativne!) s strani sošolcev in učiteljev ter zaradi želje po umiku iz neprijetnih situacij, ko se učenci dolgočasijo ali doživljajo neuspehe.
Nato smo se pogovarjali o stopnjevanju odzivov pri motečem vedenju s posebnim poudarkom na pravilni rabi restitucije in kazni – še zlasti pri omenjenih je izjemno pomembno, da preko pogovora z učenci o tem, kaj je bilo narejeno narobe in na kakšen način lahko v prihodnje ravnajo drugače, spodbujamo samorefleksijo in samoregulacijo pri učencih.
