Kako ravnati, kadar otrok v šoli doživlja medvrstniško nasilje?

Medvrstniško nasilje (MVN) ni običajen in sprejemljiv del odraščanja. Zaradi njega imajo lahko otroci, ki ga doživljajo, različne negativne posledice. MVN žal ni redko, kot bi si morda mislili. Nedavna raziskava, ki smo jo izvedli na ISA institutu je pokazala, da je kar 13,1 % v raziskavo vključenih otrok, ki obiskujejo četrti in peti razred, v tem šolskem letu doživelo vsaj eno obliko MVN (podatki pridobljeni v okviru raziskave Napovedniki občutka pripadnosti učencev razredu, 2023). Še bolj zaskrbljujoči so podatki nedavne tuje študije, v kateri sta G. Kashy-Rosenbaum in D. Aizenkot (2020) ugotovili, da je kar 55 % učencev in učenk v preteklosti že doživelo MVN na spletu.

 

Zaskrbljujoč podatek je tudi, da veliko otrok o izkušnji MVN ne pove nikomur, saj se bojijo, da jih bodo drugi označili za “toži babe” in da se bo situacija zgolj še poslabšala.

 

MVN ima lahko bolj ali manj hude posledice tako za otroke, ki ga doživljajo, kot za otroke, ki ga opazujejo in tudi za otroke, ki ga izvajajo:

• Doživljanje MVN v otroštvu in mladostništvu je povezano z depresivnostjo, anksioznostjo, psihosomatskimi motnjami, motnjami hranjenja in zlorabo psihoaktivnih substanc v odraslosti (McDougall in Vaillancourt, 2015).
• Izkušnje izvajanja MVN v otroštvu in mladostništvu so povezane z večjim tveganjem za različna delinkventna in tvegana vedenja kasneje v odraslosti (Lebar idr., 2016, v Šulc in Bučar Ručman, 2019).
• Tudi prisostvovanje v situacijah MVN ima negativen vpliv, saj lahko otroci, ki so priče MVN, ob tem občutijo strah ter krivdo, ker v situacijo niso posegli in nasilja ustavili. Opazovanje MVN in pozornost, ki jo MVN pritegne, pa lahko pri nekaterih otrocih spodbudi tudi njihov interes za sodelovanje pri izvajanju MVN (Sullivan, 2011, v Šulc in Bučar Ručman, 2019).

 

Pomembno je, da smo na znake in informacije o tem, da otrok doživlja, opazuje ali izvaja nasilje pozorni in se nanje ustrezno odzovemo s ciljem, da se nasilje preneha in da zagotovimo ustrezno pomoč vsem otrokom, ki jo potrebujejo. Preprečevanje in ustavljanje MVN je ključno za vse vpletene.

 

Ker je MVN razmeroma pogosto in ker ima lahko dolgoročne negativne posledice, je ključno, da kadar otrok pove, da je doživel MVN, ne zmanjšujete teže tega, kar je otrok povedal. Pomembno je, da ostanete mirni, zbrani, na voljo ter v podporo otroku. 

 

Postopanje v primeru, ko vam otrok pove o izkušnji MVN, bi lahko povzeli v treh korakih (Štirn idr., 2022):

1. USTVARITE MOŽNOST POGOVORA, V KATEREM VAM OTROK ZAUPA, KAJ SE DOGAJA.
2. O DOGODKIH OBVESTITE ŠOLO.
3. SODELUJETE S ŠOLO IN OTROKU VES ČAS NUDITE PODPORO.

USTVARITE MOŽNOST POGOVORA, V KATEREM VAM OTROK ZAUPA, KAJ SE DOGAJA (Štirn idr., 2022)

Ko vam otrok pove, da doživlja MVN:

1. Otroka poslušajte, bodite mu v oporo in poudarite, da to, da doživlja nasilje, ni njegova krivda in da to ne pomeni, da je z njim kaj narobe. Otroku povejte, da mu verjamete. V pomoč so vam lahko stavki, kot so: »Ne glede na to, kaj se ti dogaja ali kar se je zgodilo, sem tukaj zate in ti bom pomagal/a.« ali pa »Vem, da je o tem težko govoriti. Vseeno bi bilo dobro, da mi razložiš, kaj se dogaja, da ti lahko pomagam. Skupaj bova naredila načrt in se pogovorila, kaj in kako narediti.«.
2. Otroka spodbujajte, da vam pove o svoji izkušnji, ga poslušajte in ne hitite z nasveti in nudenjem »instant rešitev« kot so npr. »Druži se z nekom drugim …« ali »Ne ukvarjaj se z njim. To je njegov problem, če se ne zna obnašati«. Otroka vprašajte, kdaj se je nasilje začelo, kje se je začelo, kdo vse je v nasilje vključen.
3. Otroka povabite, da vam pove, kaj je že sam uspel narediti – kako se je odzval na nasilje, ali je komu že povedal ter kako so se na nasilje odzvali drugi, ki so mu bili priča oz. ki so za nasilje izvedeli.
4. Otroku zagotovite čustveno oporo. Sprejmite vsa otrokova čustva in jih ne vrednotite. Če se boste na otrokova čustva odzvali v stilu »Ah, pa kaj te bo strah!«, ne boste pripomogli k temu, da otroka več ne bo strah, prispevali boste le k temu, da vam otrok ne bo želel več povedati, kako se počuti, saj bo menil, da ga ne razumete. 
5. Ne hitite z dajanjem nasvetov. Z otrokom raje raziskujte možnosti, kako bi lahko ravnal, če se še kdaj zgodi kaj podobnega. Z otrokom lahko tudi odigrate igro vlog, skozi katero se otrok uči, kako se postaviti zase in kako odločno reči »Ne, nehaj!« ali »Pusti me pri miru!«. Z otrokom se pogovorite tudi, na koga v šoli se lahko obrne in kam se lahko zateče, če se MVN ponovi. 
6. Otroku povejte, kako boste postopali, kaj boste storili, da bo pripravljen na to ter da vam bo imel možnost povedati, če ga v zvezi s tem kaj skrbi. Tako boste lahko pozorni na to, kaj otrok želi in potrebuje od nas. Npr. »Poklicala bom tvojo razredničarko in ji povedala, kaj se dogaja. Pogovorila se bom z njo, kaj lahko dogovorimo in skupaj naredimo, glede tega, kar se je zgodilo…«. 
7. Otroku ne obljubljajte stvari, ki jih ne morete zagotoviti / narediti (npr. »Učenec, ki izvaja nasilje, bo šel na drugo šolo«…)
8. Otroka ne obremenjujte s svojo stisko, svojimi skrbmi, čustvi. O svoji stiski govorite z drugimi odraslimi, ne z otrokom. 

O DOGODKIH OBVESTITE ŠOLO IN Z NJO SODELUJTE (Štirn idr., 2022)

1. Povežite se s šolo in posredujte informacije, ki ste jih pridobili s strani otroka. Pri učitelju/učiteljici se pozanimajte, kako dogajanje v razredu vidi on/ona. Vprašajte, kako se otrok vede v razredu in kako je vključen v aktivnosti v razredu. 
2. Povejte, o čem vam je zaupal otrok. V čim večji meri uporabite otrokove besede in ne pojasnjujte, ne dodajajte vaših razmišljanj in videnja tega, kar se je zgodilo. 
3. Vprašajte, kako namerava učiteljica oz. učitelj ukrepati. Prosite za oblikovanje načrta, ki bo zagotovil zaščito vašega otroka in primerno ustavljanje nasilja. Jasno povejte, da želite, da se nasilje ustavi in da se zaščiti otroke. Načrt naj vključuje konkretne aktivnosti, ukrepe, časovnico in način medsebojnega obveščanja ter spremljanja aktivnosti. 
4. V kolikor učitelj/učiteljica ne želi sodelovati pri razreševanju medvrstniškega nasilja oz. si pred njim zatiska oči, se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. 
5. Razgovor z otrokom, ki izvaja nasilje in njegovimi starši, naj opravijo strokovni delavci/strokovne delavke v šoli in ne vi.

 

POGOSTE NAPAKE STARŠEV, KI ŽELIJO USTAVITI MEDVRSTNIŠKO NASILJE, KI SE DOGAJA V ŠOLSKEM OKOLJU (Štirn idr., 2022)

• Odzovejo se zelo čustveno in burno, z veliko jeze, žalosti in razočaranja, s čimer pri otroku povzročijo dodatno stisko. → Pozorni bodite, da otroka ne obremenite s svojim burnim odzivom in skrbmi.
• Odzovejo se ali tako, da dogodke katastrofizirajo, ali da zmanjšujejo težo in pomen dogodkov. → MVN je potrebno jemati resno, vseeno pa je rešljivo, a je potrebno hitro in učinkovito ukrepati. 
• Sami opravijo pogovor z otrokom, ki izvaja nasilje in/ali njihovimi starši. → Razgovor s starši in otroki naj opravijo v šoli.
• Ne sodelujejo s šolo, temveč prekinejo konstruktivno komunikacijo, šoli grozijo. → Sodelovanje šole in staršev je ključno. 
• Brez predhodnega pogovora s šolo in oblikovanja načrta za ustavljanje nasilja se obrnejo na medije, odvetnika/-co ali policijo. → Šola ima na voljo veliko virom in znanj, s katerimi lahko MVN ustavi in preprečuje. 

Ker so situacije MVN, v katere je vključen otrok, težke tudi za starše, je pomembno, da se tudi vi razbremenite in poskrbite za svoja čustva. Pri tem vam lahko pomaga pogovor z drugo odraslo osebo, telesna aktivnost ter čuječnost. Nekaj predlogov o tem, kako poskrbeti zase in za svoja čustva, lahko najdete v prispevku tukaj.

 

Viri:

Kashy-Rosenbaum, G. in Aizenkot, D. (2020). Exposure to cyberbullying in WhatsApp classmates‘ groups and classroom climate as predictors of students‘ sense of belonging: A multi-level analysis of elementary, middle and high schools. Children and Youth Services Review, 108, 104614. https://doi.org/10.1016/j.childyouth.2019.104614

 

McDougall, P. in Vaillancourt, T. (2015). Long-term adult outcomes of peer victimization in childhood and adolescence: Pathways to adjustment and maladjustment. American Psychologist, 70(4), 300–310. https://doi.org/10.1037/a0039174

Štirn, M., Zabukovec Kerin, K. in Pirc, T. (2022). Program NEON – vsebine za starše. https://www.youtube.com/watch?v=6wXY2EWAijY&list=PLBC4DOBK3G8fr44QTI0Lj4qQiHM_-vLtu

Šulc, A. in Bučar Ručman, A. (2019). Šola in medvrstniško nasilje v Sloveniji: Raziskovalni pristopi, metode in metaanaliza dosedanjega raziskovanja v Sloveniji. Šolsko Polje, XXX(1-2), 63–88. https://doi.org/10.32320/1581-6044.30(1-2)63-88

Prispevek sta pripravili Anja Marinšek, mag. psih. in mag. psih. Mateja Štirn, zaposleni na ISA institutu.

Prispevek je bil pripravljen v okviru projekta Program NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje