Ko govorimo o vrstniškem nasilju, so vanj vedno vključene tri skupine otrok: otroci, ki nasilje doživljajo, otroci, ki nasilje izvajajo, in otroci, ki so nasilju priče. Slednji predstavljajo najštevilčnejšo skupino otrok in imajo s tem tudi moč, da s svojim odzivom vplivajo na to, da se nasilje nadaljuje, stopnjuje ali pa se zmanjša in ustavi.
Pogosto se zgodi, da otroci, ki so priče vrstniškemu nasilju, ne storijo nič. Za to obstaja več možnih razlogov. Morda občutijo strah, da bodo tudi sami postali žrtve nasilja, če se bodo izpostavili, in tistim, ki izvajajo nasilje, rekli, da naj prenehajo. Morda menijo, da bodo izpadli kot da »tožarijo«, če bodo o nasilju obvestili odraslo osebo. Občutek odgovornosti se v večji skupini običajno zmanjša in povzroči, da ljudje manj verjetno reagiramo, saj menimo, da »bo že nekdo drug nekaj naredil« (temu pravimo tudi »učinek opazovalca«). Skupina otrok, ki so nasilju priče, je pogosto številčna, zato se posamezniki lažje »skrijejo« in čakajo, da se bo aktiviral kdo drug.
Prvi korak k opolnomočenju otrok, ki so priče vrstniškega nasilja je ta, da se z otroki pogovorimo o vrstniškem nasilju in jim pojasnimo, kako pomembna je njihova vloga, kadar oz. če so priče takšnemu dogajanju.
Poudarimo, da ima vsak, ki je priča vrstniškemu nasilju, pomembno vlogo in moč, da ga pomaga zmanjšati in ustaviti. Tudi če se ne izpostavijo pred tistimi, ki nasilje izvajajo, in jim rečejo, da naj prenehajo, lahko nasilje pomagajo zmanjšati, ustaviti tako, da o njem povedo odrasli osebi, ki bo ukrepala naprej. Tistemu, ki doživlja nasilje, lahko ponudijo svojo oporo in ga spremljajo, ko o dogajanju pove odraslim.
Poslušajmo.
Otroka, ki se je na nas obrnil z namenom, da nam pove, da je bil priča vrstniškemu nasilju, najprej poslušajmo. Pomembno je, da njegovo pripoved vzamemo resno, ga ne prekinjamo in ne delamo prenagljenih zaključkov (npr. »ah, saj to pa ni nič takega«). Pridobimo informacije o tem, kaj se je zgodilo, oz. se dogaja, in kdo vse je vpleten.
Pogovorimo se.
Biti priča vrstniškemu nasilju je lahko težka in neprijetna izkušnja. Z otrokom se pogovorimo o njegovih občutkih in mu ponudimo svojo oporo ob tej izkušnji. Dajmo mu vedeti, da je prav, da se je obrnil na nas in da smo tu zanj, če karkoli potrebuje. S svojim dejanjem je naredil pomemben korak k zmanjšanju vrstniškega nasilja, ki mu je bil priča.
Svetujmo in usmerimo.
Otroku lahko svetujemo, kako se postaviti v bran nekomu, ki doživlja vrstniško nasilje. To lahko storijo tako, da tistim, ki izvajajo nasilje rečejo: »Nehaj, to kar počneš ni v redu.« Otroku, ki doživlja vrstniško nasilje lahko ponudijo svojo oporo s preprostim vprašanjem »Ali si v redu?« in sporočilom, da to, kar se mu je zgodilo oz. se mu dogaja, ni njegova krivda in da je takšno ravnanje nasilje. Pomagajo mu lahko tudi s tem, da o dogajanju povedo nekomu od odraslih.
Če se na nas obrne otrok, ki je bil priča spletnemu nasilju, pa mu svetujmo, da naj nasilne vsebine ne všečka, komentira ali deli naprej, temveč naj prijavi tistega, ki je takšno vsebino objavil. O možnosti blokiranja pa se pogovorimo in po potrebi za nasvet prosimo še koga od odraslih, ki o tem več ve ali ima več izkušenj. Mlajšim otrokom povejmo, da naj ne blokirajo sami, temveč naj to vedno naredijo skupaj z odraslo osebo. Če imamo možnost, pa tudi otroka, ki je tarča takšne vsebine, povprašajmo, kako se počuti, ali če potrebuje kakšno pomoč.
Takrat, ko se želimo proaktivno zoperstaviti vrstniškemu nasilju in tistim, ki ga izvajajo, sta potrebna pogum in samozavest.
Z otroki se lahko pogovorimo o tem, da pogum ne pomeni odsotnosti strahu, temveč pravilno ravnanje kljub temu da nas je strah.
Samozavest pa lahko spodbujamo preko tega, da jim pomagamo prepoznati svoje moči, ki jih lahko uporabijo, da se ustrezno odzovejo in uprejo nasilju uprejo ter ga s tem pomagajo zmanjšati ali ustaviti. S tem vplivajo tudi na to, da bodo imeli v razredu, v šoli in drugih okoljih, varno in podporno vzdušje.
Priče igrajo pomembno vlogo pri zmanjševanju in preprečevanju vrstniškega nasilja. Zavedanje vpliva in moči, ki ga imajo njihova dejanja (ali odsotnost le-teh), je pomemben korak na poti k opolnomočenju za ustrezno reagiranje takrat, ko se z nasiljem dejansko srečajo.
Viri
- Društvo za nenasilno komunikacijo (2022, 28. november). Vrstniško nasilje 11/16: Kako ravnati, ko je otrok priča vrstniškemu nasilju [Video]. YouTube. https://www.youtube.com/watch?v=shEzWek13js
- Psychology Today (b. d.). Bystander effect. Psychology Today. https://www.psychologytoday.com/intl/basics/bystander-effect
Prispevek je pripravila Veronika Zupan, dipl. psih.
