Avtorica: Lucia Rojs, dipl. psihologinja (UN)
Mnogi otroci odraslim ne povedo, če se jim dogaja vrstniško nasilje. Nasilje tako ostane neopaženo in se velikokrat stopnjuje, do točke, ko so posledice nasilja lahko že hude. Izhod je vedno to, da nekomu povemo za nasilje.
Morda ti bo izziv nekomu povedati, da doživljaš vrstniško nasilje. To je povsem normalno. Včasih nam je težko govoriti o tem, da doživljamo vrstniško nasilje. Morda nas skrbi, da se bo oseba, ki izvaja nasilje, še bolj znašala nad nami, če bomo za nasilje povedali odraslim. Mogoče nas skrbi, da bomo izpadli šibki, če o tem nekomu povemo ali pa ne želimo izpasti kot »tožibabe«. A to, da povemo, da doživljamo vrstniško nasilje, ni tožarjenje. Za tožarjenje gre, ko je naš glavni namen nekoga spraviti v težave, nimamo pa problema. Vrstniško nasilje pa je problem in pomembno je, da se čim prej preneha. Zato je nujno, da nekomu zaupamo, kaj se nam dogaja in dobimo pomoč, ki jo potrebujemo. Poiskati pomoč zagotovo ni znak šibkost. Je znak moči.
Povedati nekomu, da doživljaš vrstniško nasilje, je pomembno tako zate, kot za osebo, ki izvaja nasilje kot tudi za vse ostale. Morda se sprašuješ, kako nekomu povedati? V nadaljevanju najdeš nekaj predlogov.
Predlogi, kako začeti pogovor:
- Pomembno je, da si poiščeš zaupanja vredno odraslo osebo (npr. učitelja, učiteljico, starša ali drugega družinskega člana). Vprašaj jo, če se lahko pogovorita in ji zaupaj, kaj se ti dogaja.
- Bodi odkrit/-a. Povej, kaj se je zgodilo. Ne zamolči dela izkušnje. Povej resnico. To bo pomagalo, da se situacija čim prej razreši.
- Vzemi si čas. Temo lahko nasloviš počasi. Pogovor lahko začneš npr.: »Ti lahko nekaj povem?« ali »Rada bi se pogovorila o problemu, ki ga imam.«. Takšni stavki bodo pritegnili pozornost odrasle osebe in olajšali začetek pogovora, ki je lahko včasih nekoliko težji.
- Ko nekomu zaupaš o vrstniškem nasilju, povej podrobnosti (kje se je zgodilo, kdaj se je zgodilo, kako dolgo in kdo točno je izvajal nasilje, opazoval). Več podrobnosti kot boš navedel/-a, lažje ti bo odrasla oseba pomagala.
- Povej, kaj potrebuješ/ si želiš od sogovornika ali sogovornice. Če samo iščeš nekoga, ki te bo poslušal, to povej: »Me lahko samo poslušaš? Že to mi je v pomoč, da mi je malo lažje.« ali če želiš, da ti pomaga rešiti težavo, vprašaj: »Mi lahko pomagaš razmisliti, kaj lahko naredim glede tega?«
Če se odrasli, ki mu zaupaš o izkušnji nasilja, ne odzove in ti ne pomaga, ne obupaj. Pogovori se z drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš in ti bo pripravljena pomagati.
Vabimo vas tudi k ogledu infografike s povzetkom prispevka.
Prispevek je nastal v okviru Programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje RS.
