Potreba po kompetentnosti (kot jo opisuje teorija samodoločenosti) se nanaša na posameznikovo željo in potrebo po občutku uspešnosti, sposobnosti in dosežkov v svojih dejanjih ter prizadevanjih. Zadovoljevanje te potrebe je ključnega pomena za motivacijo, dobro počutje in kvalitetno učenje. Ko učenci zadovoljijo to potrebo, se počutijo kompetentne, kar pomeni, da se počutijo sposobne obvladati naloge, premagovati izzive in dosegati svoje cilje.
Učencem je pomemben občutek, da so sposobni opraviti naloge, ki so jim dodeljene. Uspeh pri opravljanju teh nalog poveča njihov občutek kompetentnosti.
Pomembno je, da učenci verjamejo, da imajo potrebne veščine in sposobnosti za reševanje problemov, učenje novih stvari ter doseganje svojih učnih ciljev. Ko verjamejo vase, so bolj motivirani za učenje.
Pomembno je tudi, da učenci doživljajo napredek in izboljšave v svojem učenju. Občutek, da se razvijajo in postajajo bolj kompetentni, jih motivira za nadaljnje učenje.
Povratne informacije od učiteljev in vrstnikov ter priznanje za njihove dosežke so ključni za občutek kompetentnosti. Pohvale in konstruktivne povratne informacije prav tako spodbujajo učenje.
Ko se učenci počutijo kompetentne, to pozitivno vpliva na njihovo samopodobo. Poveča se občutek lastne vrednosti in zaupanja vase.
Priprava kartic s pohvalami: Učitelj pripravi manjše kartice ali lističe papirja, ki so posebej oblikovani za priznanje dosežkov in pozitivnih dejanj učencev. Kartice lahko vsebujejo besedilna sporočila, simbole ali ilustracije.
Določanje meril za pohvalo: Učitelj določi merila za pohvalo, na primer dobro sodelovanje, izjemen trud, izboljšanje rezultatov ali prijazno vedenje do sošolcev. Vsak učenec mora biti seznanjen s temi merili.
Opazovanje in dajanje povratnih informacij: Učitelj pozorno opazuje učence v razredu in išče priložnosti za pohvalo. To vključuje pozitivno vedenje, trud pri nalogah, reševanje težav ali druge dosežke.
Pisanje pohval: Ko učitelj opazi dosežek ali pozitivno vedenje, napiše pohvalo na kartico. Na primer, “Zelo si se potrudil/a pri reševanju naloge matematike in dosegel/a odličen rezultat!” ali “Hvala, ker si bil/a pripravljen/a pomagati sošolcu.”
Izročitev pohval: Učitelj izroči pohvalno kartico učencu v primernem trenutku, na primer ob koncu šolske ure ali med uro oddelčne skupnosti. To lahko stori diskretno ali javno, odvisno od želje učenca.
»Zid s pohvalami«: Ustvarite ga v razredu na mestu, kamor lahko učenci pritrdijo svoje kartice. To omogoča, da se dosežki vidijo in delijo z drugimi.
Lahko se zgodi, da nekateri učenci ves čas dobivajo kartice, drugi, morda tisti, ki jih najbolj potrebujejo, pa nikoli ali zelo redko. Zato je pomembno zagotoviti, da imajo vsi učenci enake možnosti za prejemanje pohval in občutek priznanja.
Nekaj predlogov, kako se spoprijeti s to situacijo:
Poskrbite, da bodo v razredu na voljo raznolike priložnosti za pohvale. Ne omejujte se samo na akademske dosežke, temveč pohvalite tudi pozitivno vedenje, trud in izboljšave.
Spodbujajte učence, da se pohvalijo med seboj.
Uporabite različne oblike priznanja, ne le kartic (npr. ustne pohvale, posebne nagrade ali priložnosti za sodelovanje v posebnih projektih).
Razmislite o učencih, ki so redko pohvaljeni. Ugotovite, katera so njihova močna področja in spremljajte njihov napredek.
Učence spodbujajte k samopohvali in zavedanju lastnih dosežkov. Naučite jih, kako se ceniti in priznavati svoje napore.
Pomembno je torej, da se trudite spodbujati vse učence, tudi tiste, ki morda niso tako opazni ali izstopajoči. Priznanja in pohvale so lahko močno orodje za motivacijo in razvoj samopodobe pri vseh učencih.
Prispevek je pripravila doc. dr. Tina Pirc, univ. dipl. psih.. Nastal je v okviru Programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.
