Kako govoriti o izzivih na spletu?

Kot skrivnostni glasovi iz gozda, ovitega v meglice, se zadnji dve leti pojavljajo govorice o izzivu na spletu, znanem pod imenom Izziv sinjega ali modrega kita.

Pojavijo se tukaj, pojavijo se tam, včasih potihoma na hodnikih med kolegi, drugič kriče v rumenih novicah. In kot pri iskanju obrisov v meglicah tudi tu ne vemo, ali je to, kar vidimo in slišimo, resnično ali pa se naši možgani trudijo najti smisel v nejasnih okoliščinah. Izzivi (ang. dare ali challenge), ki krožijo na spletu, niso redki. Toda – ali je mogoče, da spletna igra postane nevarna resničnost?

Ob pisanju tega prispevka sem se podala med meglice, da bi našla kaj oprijemljivega. A z vsakim prebranim (strokovnim) člankom mi je postajalo vse bolj jasno, da bo konkretne in zanesljive informacije o Izzivu sinjega kita težko najti.

 

 

Ne glede na to, ali verjamemo, da je šlo pri prvih informacijah za lažne novice (t. i. fake news) ali da so bile vse navedbe resnične, je poročanje o izzivu zanetilo strah in tesnobo, toliko bolj, ker smo se soočili s sovražnikom s tisoč obrazi, ki je zato še bolj izmuzljiv.

Po drugi strani pa so nekateri posamezniki v tem videli priložnost, da strah in ranljivost drugih izkoristijo, in med drugim začeli kopirati in nadgrajevati metode, ki naj bi bile prvotno uporabljene.

Tako kot marsikdo sem tudi sama prišla do ugotovitve, da bistvo ni v odkrivanju pravega izmed številnih obrazov sovražnika, saj to prispeva zgolj k širjenju njegove »fame«, temveč v tem, da se posvetimo tistemu, kar je oprijemljivo. To pa so resnične posledice, ki jih te zgodbe puščajo predvsem na ranljivih posameznikih, med katerimi je veliko otrok in mladostnikov.

Ključno je, da se ukvarjamo s prepoznavanjem stiske ter krepitvijo in opolnomočenjem posameznika, ki se bo s tem lažje opremil za boj z morebitnim sovražnikom, in to ne glede na obraz, ki ga ta v danem trenutku kaže.

Pomembno se je torej osredotočiti na prepoznavanje stiske pri otrocih in mladostnikih ter nudenje pomoči.

Spremembe v vedenju in čustvovanju so del odraščanja, vendar pa moramo biti na nekatere spremembe, ki se pojavijo pri otrocih in mladostnikih, še posebno pozorni. Čeprav jih lahko sprožijo različni vzroki, se je v vsakem primeru dobro z otrokom pogovoriti in preveriti, ali ni morda v stiski.

 

 

Znaki, ki lahko nakazujejo, da je pri otroku prisotno samopoškodbeno vedenje:

• spremembe v prehranjevalnih/spalnih navadah;
• izolacija in odmaknjenost od prijateljev in družine;
• spremembe v aktivnosti in razpoloženju (npr. bolj agresivno ali zadržano vedenje kot običajno);
• poslabšanje učnih dosežkov;
• govorjenje ali šaljenje o samopoškodbenem vedenju ali samomoru;
• tvegano vedenje (npr. zloraba substanc, nezaščiteni spolni odnosi);
• izražanje občutkov neuspeha, nesposobnosti ali izgube upanja;
• spremembe v načinu oblačenja (npr. nezainteresiranost za videz, nošenje dolgih rokavov tudi v toplem vremenu);
• očitne praske, ureznine in opekline, ki ne delujejo naključno;
• pogosto omenjanje nesreče kot razloga za poškodbo;
• izmikanje aktivnostim, kjer se je potrebno preobleči;
• otrok ali mladostnik noče sleči vrhnjih oblačil ali rokave stalno vleče čez zapestja in dlani.

 

 

Kateri pa so lahko dejavniki tveganja za pojav samopoškodbenega vedenja pri otroku ali mladostniku? Naštejmo jih nekaj:

• težave v duševnem zdravju;
• slabe komunikacijske veščine;
• nizka samopodoba, samozaupanje;
• slabše razvite veščine za reševanja problemov;
• občutki nemoči;
• impulzivnost;
• zloraba alkohola ali drog;
• pričakovanja doma ali v šoli, ki jih otrok zaznava kot pritisk;
• neuspešno opravljanje preverjanj znanja (ali občutek, da bo neuspešno);
• občutki osamljenosti in izolacije;
• težave pri vzpostavljanju odnosov;
• prekinitev razmerja, zveze;
• doživljanje medvrstniškega nasilja ali zavrnitve s strani vrstnikov;
• izgube, ločitve od pomembnih oseb in žalovanje;
• nerazumna pričakovanja s strani družine;
• zanemarjanje ter fizično, psihično ali spolno nasilje;
• pomanjkanje domače podpore, slabi odnosi s starši ali skrbniki;
• depresija, samopoškodbeno ali samomorilno vedenje v družini.

 

Pomembno je razumeti, da ima pri otroku ali mladostniku samopoškodbeno vedenje lahko različne funkcije, kot so zmanjševanje napetosti, odvračanje lastne pozornosti od težav, kanal za sproščanje jeze in besa, priložnost, da nekaj čuti, ali načini pobega, kaznovanja sebe in drugih, prevzemanja nadzora, razvijanja identitete in povezanosti z vrstniki ter sporočanja, da se mu dogaja nekaj slabega, težkega.

Pri samopoškodovanju se telo lahko odzove s sproščanjem endorfinov, ki so naravno protibolečinsko sredstvo in povzročijo kratkotrajno olajšanje ali občutek miru, pomirjenosti. Ti občutki so lahko zasvojljivi, zato je s samopoškodbenim vedenjem težko odnehati.

Samopoškodbeno vedenje pa ne pomeni nujno, da je otrok ali mladostnik tudi samomorilno ogrožen, lahko gre za način spoprijemanja s težavami, ki ni povezan z željo po prenehanju življenja. Kljub temu ga v nobenem primeru ne smemo prezreti, temveč moramo osebo ustrezno nagovoriti in ji ponuditi pomoč oziroma jo napotiti na organizacije, strokovnjake, ki ji pomoč lahko nudijo.

 

 

V nekaterih primerih pa lahko opazimo opozorilne znake povišanega tveganja za samomorilno vedenje:

• govorjenje o tematiki, povezani s samomori, smrtjo, oziroma izkazovanje interesa zanjo ali izražanje razumevanja tistih, ki so storili samomor, oziroma občutka povezanosti z njimi;
• komentarji, iz katerih je razbrati, da je osebi vseeno glede prihodnosti ali da stvari niso pomembne, ker se bodo vse njihove težave razrešile;
• pogosto razmišljanje o samomoru, ki jih oseba težko odpravi;
• priprava posebnega načrta, kako bo oseba storila samomor;
• pridobivanje virov, s katerimi bi oseba lahko storila samomor (npr. tablet, orožja);
• zloraba drog ali alkohola;
• zaznavanje, da situacija povzroča nevzdržno bolečino ali stisko;
• pretekli (predvsem nedavni) poskusi samomora;
• trenutna ali nedavna duševna bolezen;
• omejenost varovalnih dejavnikov osebe (npr. socialna izolacija, slabi odnosi s starši/skrbniki);
• pomanjkanje podpornih mehanizmov, ko je oseba v stiski.

Kadar pri otroku ali mladostniku prepoznamo samopoškodbeno ali samomorilno vedenje, ne smemo:

• odlašati s pogovorom;
• podcenjevati učinka, ki ga imata naša empatija in podpora na otroka ali mladostnika;
• se osredotočiti zgolj na vedenje osebe, ne da bi upoštevali stisko, ki je do njega vodila;
• si razlagati njegovega vedenja kot »iskanje pozornosti« in manipulacijo;
• misliti, da otrok ali mladostnik, ki je v preteklosti grozil s samomorilnim vedenjem, tega ne bo izpolnil v prihodnosti;
• misliti, da bo pogovor o temi povzročil samomorilne misli ali samomorilno vedenje.

 

 

Kaj lahko storimo?

• Otroka ali mladostnika nagovorimo na način, ki izraža našo iskreno zanimanje zanj in za njegove težave ter mu damo vedeti, da nam lahko zaupa in da mu bomo v okviru svojih zmožnosti stali ob strani ter pomagali.
• Na razkritje samopoškodbenega vedenja ali samomorilnih misli se odzovemo na miren način (ne »pademo ven« in »zaženemo panike«), ki ga otrok ne zaznava kot obsojanje.
• Povemo, da je dobro in OK, če otrok ali mladostnik govori o tem, kaj čuti in kaj se mu dogaja.
• Osebo krepimo s tem, da ji damo vedeti, da je razkrivanje stiske znak poguma in prvi korak pri izhodu iz stiske.
• Osebi pustimo, da sama določa tempo pogovora, ne silimo vanjo.
• Otroku ali mladostniku omogočimo, da doživljanje opiše s svoje perspektive, ter se trudimo vživeti v njegovo, njeno kožo.
• Kljub želji, da bi rešili otrokove težave ali ga zasuli z nasveti, ga na začetku pogovora predvsem aktivno poslušamo in tako gradimo zaupni odnos z njim.
• Vprašamo, kaj si otrok/mladostnik v tem trenutku želi, da bi se zgodilo (v zvezi z reševanjem situacije), in kakšno oporo si želi.
• Osebo spodbujamo k iskanju pozitivnih načinov spoprijemanja s težavami, ki jih ima.
• Če sami nismo ustrezno uposobljeni za pomoč, otroka/mladostnika seznanimo z različnimi možnostmi pomoči* (navedene so na dnu tega prispevka).

Pri nudenju nadaljnje pomoči pa ne precenjujmo svojih zmožnosti in otroka ali mladostnika seznanimo s svojimi omejitvami pri pomoči, zaradi česar bi bilo potrebno, da se pogovori, obrne še na koga, ki se s tem strokovno ukvarja.

 

 

Nekaj vprašanj, ki jih lahko postavimo otroku ali mladostniku, če nas zaradi njega skrbi:

• Mi želiš povedati, kaj se ti trenutno dogaja?
• Kako se na splošno počutiš?
• Zdi se mi, da te nekaj skrbi/muči/se z nečim v mislih veliko ukvarjaš … Ali lahko kaj storim, da ti bo lažje? Kaj lahko storim?
• Opazil/a sem, da si se sam/a poškodoval/a, in skrbi me, da se ti nekaj dogaja, da te nekaj skrbi … Bi mi bil/a pripravljen/a povedati, kaj to je?
• Ali razmišljaš o samomoru? Si mogoče naredil/a kakšen načrt, kako bi to izvedel, izvedla?
• Si svoje razmišljanje, ideje delil/a s kom drugim? S kom?
• Si počel/a kaj (karkoli), kar ti pomaga?
• Kaj misliš, da se mora zgoditi, da bi se počutil/a bolje?
• Kakšno pomoč bi si želel/a? Si v zvezi s tem že poskusil/a dobiti kakšno pomoč?

Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti nase, in če ugotovimo, da je situacija za nas (pre)težka, poiščimo pomoč tudi zase.

 

 

Kako še lahko opremimo otroka ali mladostnika za boj s sovražnikom, omenjenim na začetku prispevka?

Redno (vsak dan, če je možno) si vzemimo 20 minut za pogovor z otrokom, dajmo mu možnost, da nam brez prekinitev razlaga o svojem življenju, interesih in temu, kar se mu trenutno dogaja.

Tako se bomo z njim zbližali in tudi lažje prepoznali morebitne spremembe v njegovem razpoloženju ter opozorilne znake, da se nekaj dogaja.

Otrokom dopustimo, da izražajo tudi negativna čustva, ne zanikajmo jih in jim ne govorimo, da se tako ne smejo počutiti ali, na primer, da se »to ne spodobi za fanta, punco«. Poskušajmo ugotoviti, zakaj se otrok tako počuti.

Z mladimi se odprto pogovarjajmo o tem, kar vidijo in doživijo na spletu. Povejmo, na kaj vse lahko naletijo, kako se lahko s tem sami spoprijemajo in da se lahko obrnejo na nas, če jim je ob čem, kar vidijo, neprijetno.

Opozorimo jih na skupine na družabnih omrežjih, ki so pozitivno naravnane do samopoškodbenega in samomorilnega vedenja. Skupaj z njimi se o tem odprto pogovorimo, vprašajmo jih, kaj je po njihovem mnenju razlog, da nekdo takšno skupino ustanovi, in skupaj z njimi iščimo rešitve, kam in na koga bi se oseba v stiski lahko obrnila, namesto da bi se vključila v takšno skupino.

Vprašajmo jih, kako bi se odzvali, če bi jih kdo povabil v kakšno sumljivo zaprto skupino ali jih nagovarjal k sodelovanju pri različnih izzivih. Starejše otroke in mladostnike spodbujajmo, da se vživijo tudi v kožo tistega, ki bi povabilo morda sprejel. Vprašajmo jih, kaj bi bil po njihovem mnenju lahko razlog, da se nekdo za to odloči.

Preverimo, ali otrok/mladostnik pozna načine, kako prijaviti neprimerno vsebino na internetu in kako blokirati uporabnike. Načnimo problematiko lažnih novic na spletu, učimo ga, kako jih prepoznati, kako preverjati dejstva na spletu.

Skupaj z njim preglejmo njegove nastavitve zasebnosti in ga opozorimo na tveganja, povezana z odprtimi (javnimi) profili ter objavami na različnih socialnih omrežjih (lahko postanejo tarča škodoželjnih posameznikov, ki načrtno iščejo otroke ali mlade v stiski). Predvsem pri mlajših otrocih uporabo interneta tudi nadzorujmo (uporabljajo naj ga samo v skupnih prostorih, v omejenem obsegu …).

Katarina Kocbek, psihologinja

 

***
Informacije o prepoznavanju znakov, dejavnikov tveganja in priporočila za pogovor so deloma povzeta po zborniku Protecting children in the City of York. Self-harm and suicidal behaviour. Working with children and young people in York (2017).

Dodatno branje o tveganem vedenju otrok in mladostnikov v povezavi s spletnimi igrami, ki spodbujajo samopoškodbeno vedenje.

Prispevek je nastal v okviru programa NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.