V matematiki je skoraj najhujši prekršek, da ne vstaviš pravilnih mej v integral, pravi doktor matematike in standup komik Uroš Kuzman.
V komediji pa je že malo drugače. Komiki pogosto hodijo po robu sprejemljivega. Tam se namreč rodi največ šal.
Kaj vse je že lahko nasilje?
Povod za nasilje je lahko marsikaj. Ko si mlad, se tvoji domnevni prijatelji lahko spotaknejo že ob tvoj videz ali status.
Sam sem se kot otrok denimo v šolo vozil z avtobusom. Že to je bil problem.
Včasih je pri nasilju najhuje, da ne veš, zakaj te je doletelo.
Kako je lahko vožnja z avtobusom razlog za nasilje?
Veljalo je pravilo, da se šolska vrata odprejo deset minut pred osmo. Vozači pa smo lahko v šolo vstopili pol ure prej kot drugi otroci.
No, mi smo to naredili samo enkrat. Potem te napake nismo več ponovili.
Zafrkavali so nas, da smo kmetje, in to je bilo zelo frustrirajoče. Živel sem tri kilometre iz mesta, ampak doma nismo imeli kmetije.
Poklicno sedaj živite v dveh svetovih. Ali se v njih pojavlja nasilje?
Na fakulteti, kjer učim matematiko, nimamo slabih izkušenj. Najhujši prekršek je, da nekdo ne vstavi pravilnih mej v integral.
Standup komedija je bolj občutljivo področje, vsaj v smislu verbalnega nasilja. Standup komiki hodimo po robu, ker se pač tam rodi največ šal.
Ljudje se z njimi poistovetijo. Vprašanje pa je, ali je kdo zaradi teh šal prizadet.
In če je prizadet, ali je zares prizadet ali pa se mu zdi, da bi moral biti prizadet? Včasih smo pri tem bolj papeški od papeža.
Na tem področju je prav gotovo več nasilja, tudi s strani občinstva, ki včasih ne spremlja dogajanja na odru ali pa poskuša zmesti nastopajočega.
Tudi zato je to kar naporen poklic.
Kako se s tem soočate?
Pri standupu nas učijo, česar svojih otrok ne bi.
Pri standupu si pač ti še vedno edina oseba z mikrofonom, kar pomeni, da moraš odreagirati tako, da ohraniš avtoriteto.
Če bi moral sinu svetovati, kako naj ravna, pa bi mu rekel, postavi se zase, a pri tem ne smeš biti maščevalen.
Ker sem bil kot dober in miren učenec v osnovni šoli sam deležen nasilja, sem kmalu ugotovil tudi, kako naj se ga ubranim.
Do česa ste se dokopali?
Pomembno je, da najdeš neko stvar, ki ti gre dobro od rok, ali okolje, v katerem se dobro počutiš.
Tako najdeš neko varnost. Postaviš zid okoli sebe in potem te drugi pustijo pri miru.
Če si bolj pomirjen sam s sabo, če imaš pred sabo neke cilje in fokus, imaš v sebi tudi neko notranjo moč, ki jo izžarevaš v okolico.
To je dobra varovalka pred nasiljem. Sam sem vedno nekaj našel, glasbene skupine ali tabornike. Imel sem krog prijateljev, ki so me ščitili. Ali pa me je zaradi njih nasilje manj prizadelo.
Kaj bi rekli otrokom, zakaj je treba reči ne nasilju?
Ker vsako nasilje prinese še več nasilja.
Kaj lahko odrasli naredijo za njegovo preprečevanje?
Odrasli se morajo postaviti na stran šibkejših. Morajo jih zaščititi in jim ponuditi pomoč, po potrebi tudi v obliki pogovora in celo terapije.
Zelo pomembno je tudi, da pomagamo pri procesu vključevanja posameznikov ali skupin, če so na udaru tistih, ki so nasilni.
To je največ, kar lahko damo otrokom; da jih poskušamo usmerjati v iskanje nečesa, kar jih bo veselilo, ščitilo, varovalo.
Cilj odraslih ne sme biti le, da preprečujejo nasilje, ampak da otroke naučijo, kako naj se ubranijo pred njim.
V planinstvu, denimo, je vizija, da se otroci ob koncu osnovne šole znajo samostojno in varno gibati v gorah.
Tudi pri preprečevanju nasilja si moramo prizadevati za samostojno in varno bivanje v tem svetu; torej ne le, da ga poskušamo preprečevati, ampak da otroke naučimo, kako naj se spopadajo z njim, če do njega pride.
Intervju je del kampanje ozaveščanja Reci »NE« nasilju, ki jo pripravljamo v sodelovanju s Časorisom in v okviru programa Varni brez nasilja.
