Domen Valič: “Nič dobrega se ne rodi iz nasilja, samo slabo.”

Iz nasilja se ne rodi nič dobrega

 

Domen Valič je tisti igralec otroškega obraza, ki kot voditelj sodeluje v oddaji Slovenija ima talent. Toda Domen ne nastopa le v vlogah prijaznih in prijetnih fantov. V filmu Všečkana je denimo igral tipa, ki misli, da je ves svet njegov, da vse lahko kupi in da je on nad vsemi.

 

Si igralci lahko izbirate vloge?

Načeloma lahko. Če si zaposlen v gledališču, se ne moreš zmrdovati nad vsako ponujeno vlogo. Res pa je, da ti bodo prisluhnili, če iz kakšnega razloga zavračaš vlogo ali priložnost v projektu.

 

Kaj pa, ko je treba igrati zlobneže?

Igrati zlobneže oziroma antagoniste je lahko za igralca velik izziv. Zanima nas, kakšna je naša temna plat. Kaj najdemo, ko praskamo po sebi, ko raziskujemo svojo notranjost? Kdaj smo lahko najbolj grobi, zli, nečloveški?

 

Ste velikokrat nastopili v taki vlogi?

Človeka, ki je do drugih lahko nasilen, sem igral samo v Všečkani, pa malo v Boksarskem srcu.

 

Ampak fant, ki ga igram v tem filmu, ni nasilnež. On se samo obnaša tako, kot je v njegovi družbi sprejemljivo.

 

Tudi novi film Posledice govori točno o tem. Fant, ki igra glavno vlogo, v resnici ni človek, ki bi hotel biti nasilen. Določeni fantje, ki pristanejo v nasilnih druščinah, nočejo biti nasilni. Ampak ko se znajdejo v nasilnih situacijah, ne znajo čisto pametno odreagirati.

 

Bi jih morali to naučiti?

Ali to ali pa bi morali znati pristopiti k njim. Zdi se mi, da smo v enem takem obdobju, ko nihče ne zna k nikomur zares pristopiti. Sploh v konfliktnih situacijah.

 

Koliko ste bili stari, ko ste prvič nastopili v vlogi človeka, ki je bil nasilen?

Okoli 24 let. Kar dolgo mi je to bilo prihranjeno. Mislim, da je dobro, če si na tako vlogo pripravljen, če si zrel zanjo. Potem lahko pri njenem ustvarjanju upoštevaš več različnih vidikov.

 

Kako pa se pripravljate nanjo?

Veliko se pogovarjamo. Vsi, ki sodelujemo v projektu si pripovedujemo osebne zgodbe, na primer iz osnovne ali srednje šole.

 

Raziskujemo, kaj je strah. Ugotavljamo, kakšni družinski vzorci lahko pripeljejo do nasilja. Kaj denimo moškega pripravi do tega, da se poniževalno obnaša do ženske.

 

Poskušamo si predstavljati čisto konkretno družinsko situacijo. Kakšno je nedeljsko kosilo v taki družini, če so ga sploh imeli. Tako si zgradimo nek svet.

 

Če pa bomo upodobili resnično osebo, se pogovarjamo tudi s psihologi in psihoterapevti, ali pa s strokovnjaki, ki delajo v popravnih domovih. Za eno vlogo sem se denimo pogovarjal z zaporniki v zaporih. To je bila posebna izkušnja, ker so bili vsi zelo prijazni gospodje, pa so bili za zapahi.

 

Ali vas zaradi takih vlog gledalci dojemajo kot človeka, ki je lahko nasilen?

Ne vem. Po eni strani vsi verjamejo v iluzijo gledališča ali filma, ampak če tak lik odigraš dovolj prepričljivo, se mi zdi, da gledalci kar malo podvomijo, da je to res samo iluzija.

 

 

Zakaj je treba reči ne nasilju?

Ker če ne rečemo, se ne bo nič spremenilo. Nasilje se bo nadaljevalo ali celo stopnjevalo. Nič dobrega se ne rodi iz nasilja, samo slabo.

 

Kaj bi rekli otroku, ki vidi, da je nekdo nasilen do drugih?

Naj spregovori, naj vpraša druge, ali so zato, da to gledajo, da to poslušajo. Ali pa naj sam reče, jaz pa nisem zato, da se to dogaja. Osebi, ki izvaja nasilje, lahko reče, dajva se pogovoriti: Je to prav? To je zelo pomembno, ker se bo počutil, da je vplival na to, da se nasilno ravnanje konča. In tudi je vplival!