Zadnjič sem na družbenem omrežju naletela na ime osebe, ki je že dolgo nisem videla. Priznati moram, da se v otroštvu z njo nisem najbolje razumela. Bila sem radovedna, kako ji gre. Kliknila sem na njen profil in nekaj časa brskala po njem. Ničesar nisem všečkala, niti komentirala, tako da zagotovo ne bo opazila, da sem ga pregledovala. Nekje med brskanjem po njenem albumu s slikami z dopusta sem se začela spraševati, če je to, kar delam, prav. »Pa saj lahko te objave vidi vsak, ki klikne na njen profil. Sama se je odločila za takšne nastavitve,« sem pomislila. Ampak… kako čudno bi izgledalo, če bi jo dejansko izza grmovja opazovala, kako igra odbojko na plaži in s kom pleše na večerni zabavi. Videla bi enake prizore, kot sem jih na Facebooku, samo da bi se skrivala za grmovjem in ne za pametnim telefonom. Pa še moj namen za ogledovanje profila je bil slab. Ogledovala sem si ga predvsem zato, da bi se primerjala s to osebo in ugotavljala, kako boljše ali slabše mi gre od nje. To, kar sem počela, ni bilo prav. Stran sem zaprla in začela delati nekaj drugega.
Temu, kar sem počela, se s tujko reče »creeping« oz. spletno preverjanje. Kot ste opazili, gre za to, da nekdo na skrivaj pregleduje profile, slike, objave osebe, pri tem pa ničesar ne komentira ali všečka, tako da oseba ne ve za njegovo početje. Za spletno preverjanje gre tudi, ko nekdo na skrivaj, brez dovoljenja pregleduje objave svojih prijateljev/prijateljic in (nekdanjih) partnerjev/partnerk. Takšno ravnanje je poseg v zasebnost druge osebe in nespoštovanje njenih osebnih meja. Še bolj neustrezno je, ko nekdo to počne s slabimi nameni, npr. da bi poiskal informacije, s katerimi bi osebo izsiljeval, uničil njen ugled, jo poniževal, se primerjal z njo, da bi se počutil večvrednega.
S svojega napačnega ravnanja sem se nekaj naučila. Pregledovala bom objave oseb, ki so mi to dovolile in preden bom začela z brskanjem, se bom ustavila in se vprašala, zakaj želim to početi. Če bom ugotovila, da je moj namen slab in da ne bi želela, da bi kdo s takšnimi nameni brskal po mojih objavah, bom zaprla stran. Enako svetujem tudi vam.
Prošnje za prijateljstva sprejemajmo in pošiljajmo osebam, ki jih poznamo tudi v živo. Če osebe ne poznamo dovolj, da bi ji zaupali, lahko brez slabe vesti zavrnemo njeno prošnjo za prijateljstvo.
Pozorni bodimo na nastavitve zasebnosti na družbenih omrežjih (več o tem lahko preberete tukaj). Pazimo tudi, da na družbenih omrežjih ne delimo podatkov o tem, kje živimo, katere šole obiskujemo ipd. ter da objavljamo in pošiljamo samo slike, ki bi jih brez slabe vesti pokazali babici/dedku.
Če sumimo, da nas nekdo nadzoruje, pregleduje naše objave ali nas izsiljuje, ga blokirajmo, prijavimo administratorju spletne strani in povejmo osebi, ki ji zaupamo (npr. svetovalni delavki/delavcu, učiteljici/učitelju, staršem …).
Pomagajo nam lahko tudi:
- SI-CERT: https://www.cert.si/si/prijava-incidenta/
- Spletno oko: https://www.spletno-oko.si/
- Safe.si: https://safe.si/sredisce-za-pomoc
- TOM telefon (116111): http://www.e-tom.si/
Vir: Bjornsen, C. A. (2018). Social Media Use and Emerging Adulthood. V M. Zupančič in M. Puklek Levpušček (ur.), Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave (str. 223–243). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Mateja Dolinar, mag. psih.
